Jedro

Po prvem odstavku 26. člena ZD imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati; ta del zapuščine je nujni delež. Zato imajo možnost zmanjšanja oporočnih razpolaganj in vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravila za izračun nujnega deleža so določena v 28. členu ZD, ki terja najprej ugotovitev vrednosti zapuščine, torej ugotovitve o vsem zapustnikovem premoženju ob njegovi smrti, o njegovih razpolaganjih z oporoko, o njegovih terjatvah, o njegovih dolgovih, o dolgovih zapuščine itd. Po ugotovitvi čiste zapuščine je treba ugotoviti še obračunsko vrednost zapuščine, torej dodati vrednost določenih daril. Na podlagi obračunske vrednosti zapuščine se ugotavljajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev (to sta v obravnavanem primeru obe pravdni stranki) in tudi njihov nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine je treba odšteti vrednost skupnega nujnega deleža zato, da se ugotovi razpoložljivi del zapuščine. Šele po ugotovitvi te vrednosti je mogoče presojati, ali je bil nujni delež res prikrajšan in koliko je bil prikrajšan. Če razpoložljivi del zapuščine ne zadošča za pokritje nujnih deležev tistih dedičev, ki jih uveljavljajo, pridejo v poštev pravila o vračanju daril iz 34. do 38. člena ZD. Zakon določa tudi vrstni red vračanja daril, vendar hkrati določa, da je treba najprej zmanjšati (po potrebi pa tudi odpraviti) oporočna razpolaganja in šele če to ne zadostuje, se po določenem vrstnem redu vračajo v zapuščino tudi darila.

Tožnica ni uspela dokazati prikrajšanja nujnega deleža, saj ni dokazala čiste vrednosti zapuščine kot ene izmed predpostavk za ugotovitev, ali je bil tožničin nujni delež prikrajšan.

Izrek

Revizija se zavrže zoper odločitev o prvem podrejenem zahtevku in zoper odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.591,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je nujna dedinja po pokojni K. T. - materi obeh pravdnih strank. Pravdni stranki sta sicer zakonita dediča po pokojnici poleg njenega moža J. T., ki se je dedovanju odpovedal. Tožnica je zatrjevala, da sta darilna pogodba z dne 17. 1. 2003, sklenjena med K. T. in tožencem (v nadaljevanju darilna pogodba), za garsonjero v 6. nadstropju na naslovu A., v izmeri 25,79 m2, označeno s črtano svetlo viola barvo in oznako 2-33-G ter klet št. 33 v izmeri 1,79 m2, v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kopru, vpisano z oznako B-XXXIV, vložek št. ..., k. o. ... (v nadaljevanju garsonjera), in pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 29. 3. 1996, sklenjena med J. T. in K. T. ter tožencem (v nadaljevanju pogodba o dosmrtnem preživljanju) za stanovanjsko hišo na naslovu B., stoječa na parc. št. 651/1 in 651/3, obe vpisani v k. o. ... (v nadaljevanju stanovanjska hiša), zapustničini darili tožencu. Tožnica je zaradi prikrajšanja njenega nujnega deleža s tožbo (po spremembi tožbe dne 13. 10. 2010) primarno zahtevala ugotovitev, da sta obe pogodbi darilni pogodbi (brez elementov odplačnosti), njuno razveljavitev in vrnitev obeh nepremičnin v zapuščino po pokojni K. T., podrejeno pa ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju darilna pogodba, njeno razveljavitev, ugotovitev, da je tožnica solastnica stanovanjske hiše do 28,63 % in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo te pravice. Skrajno podrejeno je zahtevala od toženca izplačilo prikrajšanja na nujnem deležu v znesku 58.138,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju darilo in ugotovitev, da je darilna pogodba darilna pogodba brez elementov odplačnosti, sicer pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti tožencu odmerjene pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedlo je, da je tožnica po opozorilu sodišča o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi njenega zahtevka sicer podala trditve o tem, kolikšna je čista vrednost zapuščine, v katero po njenih navedbah spadajo določene nepremičnine (kmetijska zemljišča) in kolikšna je njena obračunska vrednost, vendar pa za te trditvi ni predlagala ustreznih dokazov. Za ugotovitev vrednosti kmetijskih zemljišč, ki sodijo v zapuščino, bi bilo namreč treba izvesti dokaz z izvedencem kmetijske stroke, česar pa tožnica (kljub opozorilu sodišča na prvem naroku dne 13. 9. 2010 in opozorilu toženca v vlogi z dne 15. 11. 2010) ni storila. Cenitveno poročilo B. D., ki ga je tožnica pridobila pred pravdo in kateremu je toženec izrecno nasprotoval, je sodišče lahko upoštevalo le v okviru tožničinih navedb, ni pa moglo nanj opreti svoje odločitve. Ugotovitev čiste vrednosti zapuščine predstavlja odločilno dejstvo v tej pravdi, ki ga mora zatrjevati in dokazati tožnica, saj je od tega odvisno, ali je nujni delež sploh bil prikrajšan. Tožnica tega ni uspela dokazati. Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta obe pogodbi darilni pogodbi, predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker je sodišče tožbeni zahtevek na vrnitev daril v zapuščino zavrnilo ne glede na obstoj pravnega razmerja, ki je predmet tega zahtevka, je prejudicialnost odločitve o obstoju pravnega razmerja, ki je predmet tega zahtevka, odpadla in je vmesni ugotovitveni zahtevek postal nedopusten.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zapuščinsko sodišče prekinilo zapuščinski postopek in tožnico napotilo na pravdo z napotitvenim sklepom (opr. št. D 158/2007 z dne 9. 7. 2007) zaradi dokazovanja, da v zapuščino spadata garsonjera in sorazmeren del vrednosti stanovanjske hiše. Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da je prišlo do spora o obsegu zapustničinega premoženja. Tožnica tako ni zatrjevala prikrajšanja nujnega deleža, ampak je zahtevala razveljavitev dveh spornih pogodb. Razlog izpodbijanja pa je v prikrajšanju nujnega deleža. Šele po tem bi lahko zapuščinsko sodišče sploh ugotavljalo, ali je prišlo tudi v tem delu do oporočnega dedovanja in kdo je dedič po oporoki in mogoče do prikrajšanja nujnega deleža sploh ne bi prišlo. Sodišči sta napačno materialno ovrednotili bistvo spora in napačno razlagali napotitveni sklep, njuna odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 539/2006 z dne 28. 1. 2009 (VS001531). Zato je bila tožnica tudi prisiljena spremeniti tožbo v skladu s sklepom sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je s tem preseglo trditve podane v samem zapuščinskem postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa se do tega ni opredelilo. Tožba je bila vložena v skladu z zatrjevanji dedinje in v skladu z napotitvenim sklepom. V sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 806/2005 z dne 10. 5. 2007 (VS09766) tudi ne gre za enako dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Sodišči bi morali presojati samo naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju glede na odplačnost oziroma vzajemnost in glede na načelo enake vrednosti dajatev. Tožnica je sicer tudi dokazala vrednost čiste zapuščine, razpolaganje z oporoko in je za vse trditve podala ustrezne obračune. Angažirala je izvedenca B. D., ki je ocenil nepremičnine. Toženec svojega nestrinjanja z njegovim mnenjem ni obrazložil, sicer pa vrednost kmetijskih zemljišč med strankama ni bila sporna. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ostale tožničine dokaze, predvsem dokazni predlog o zaslišanju B. D. Tožnica izrecno ugovarja tudi izreku o stroških zaradi pomanjkljive obrazložitve in priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženec primarno predlaga njeno zavrženje, saj revizija v delu, kolikor se nanaša na sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, ni dopustna, v delu, kolikor se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje, pa ni dovoljena zaradi neopredelitve vrednosti spornega predmetna pri primarnem in podrednem tožbenem zahtevku. Glede skrajnega podrednega tožbenega zahtevka predlaga zavrnitev revizije. Priglaša tudi stroške postopka.

6. Revizija zoper odločitev o prvem podrejenem zahtevku in zoper odločitev o stroških ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Tožnica je s tožbo najprej zahtevala primarno ugotovitev da sta darilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju darili (brez elementov odplačnosti), njuno razveljavitev in vrnitev nepremični v zapuščino, podredno pa ugotovitev, da je darilna pogodba darilo (brez elementov odplačnosti), njeno razveljavitev in vrnitev nepremičnine v zapuščino ter ugotovitev, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni v celoti realizirana in da je v tem delu darilna pogodba, terjala v tem delu njeno razveljavitev in vrnitev nepremičnine v zapuščino. V tožbi je kot vrednost spornega predmeta navedla 200.000,00 EUR. Po spremembi tožbe (pripravljalna vloga z dne 12. 10. 2010) je primarno zahtevala ugotovitev, da sta obe pogodbi darilni pogodbi (brez elementov odplačnosti), njuno razveljavitev in vrnitev obeh nepremičnin v zapuščino. Podrejeno je tožnica zahtevala ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju darilna pogodba, njeno razveljavitev, ugotovitev, da je tožnica solastnica stanovanjske hiše do 28,63 % in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo te pravice. Skrajno podrejeno pa je zahtevala od toženca izplačilo v znesku 58.138,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica na tej vlogi ni navedla vrednosti spornega predmeta, v reviziji pa je navedla skupno vrednost spornega predmeta, kot jo je navedla v tožbi (200.000,00 EUR).

8. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnica je s tožbo uveljavljala več zahtevkov (objektivna kumulacija), za vse zahtevke pa je navedla eno vrednost spornega predmeta, in sicer znesek 200.000,00 EUR. V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP šteje, da je s stališča dovoljenosti revizije vrednost spornega predmeta opredeljena le glede glavnega primarnega zahtevka, glede podrejenega zahtevka pa vrednost spornega predmeta ni določena. Izostanek navedbe sporne vrednosti ima za posledico nedovoljenost revizije, kar pomeni, da je revizija zoper odločitev o prvem podrejenem zahtevku nedovoljena. Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo.(1)

9. Tožnica izrecno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, ki naj bi bila neobrazložena in se je naj ne bi dalo preizkusiti. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP).

Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških, vsebovan v sodbi, ni sklep o končanju postopka. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrglo tudi v tem delu (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

10. Neutemeljene so revizijske navedbe o napačnem materialnopravnem ovrednotenju spora. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), po ustaljeni sodbi praksi pa stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni vezana na napotitveni sklep (zapuščinskega) sodišča.(2) V obravnavani zadevi je bistveno, da je tožnica uveljavljala razveljavitev obeh pogodb in vrnitev premoženja v zapuščino zaradi prikrajšanja njenega nujnega deleža. Iz tožbe (list. št. 1 - 9) je namreč razvidno, da je tožnica v tožbi trdila, da gre pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju za (delno) neodplačno pogodbo, glede darilne pogodbe pa, kolikor je iz vsebine pogodbe razvidno, da naj bi šlo za odplačen posel, je v tem obsegu fiktivna oziroma gre v celoti za neodplačen posel. Navedla je, da je bila z neodplačnim zapustničinim razpolaganjem prikrajšana, saj vrednost čiste zapuščine ne zadošča za kritje njenega nujnega deleža (glej list. št. 2 tožbe) in se sklicevala na 28. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki opredeljuje izračun nujnega deleža in razpoložljivega dela. Zahtevala je razveljavitev obeh pogodb in vrnitev ustreznega premoženja v zapuščinski postopek. Zato ne držijo revizijske navedbe, da sta sodišči izven trditvene podlage kot odločilno okoliščino napačno šteli tudi prikrajšanje nujnega deleža. 11. Po prvem odstavku 26. člena ZD imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati; ta del zapuščine je nujni delež. Zato imajo možnost zmanjšanja oporočnih razpolaganj in vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža (34. - 41. člen ZD). Pravila za izračun nujnega deleža so določena v 28. členu ZD, ki terja najprej ugotovitev vrednosti zapuščine, torej ugotovitve o vsem zapustnikovem premoženju ob njegovi smrti, o njegovih razpolaganjih z oporoko, o njegovih terjatvah, o njegovih dolgovih, o dolgovih zapuščine itd. Po ugotovitvi čiste zapuščine je treba ugotoviti še obračunsko vrednost zapuščine, torej dodati vrednost določenih daril. Na podlagi obračunske vrednosti zapuščine se ugotavljajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev (to sta v obravnavanem primeru obe pravdni stranki) in tudi njihov nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine je treba odšteti vrednost skupnega nujnega deleža zato, da se ugotovi razpoložljivi del zapuščine. Šele po ugotovitvi te vrednosti je mogoče presojati, ali je bil nujni delež res prikrajšan in koliko je bil prikrajšan. Če razpoložljivi del zapuščine ne zadošča za pokritje nujnih deležev tistih dedičev, ki jih uveljavljajo, pridejo v poštev pravila o vračanju daril iz 34. do 38. člena ZD. Zakon določa tudi vrstni red vračanja daril, vendar hkrati določa, da je treba najprej zmanjšati (po potrebi pa tudi odpraviti) oporočna razpolaganja in šele če to ne zadostuje, se po določenem vrstnem redu vračajo v zapuščino tudi darila.

12. Navedena pravila terjajo ustrezno trditveno podlago tožbe in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka(3), kar je tožnica po pravilnem opozorilu sodišča prve stopnje (sklep na naroku za glavno obravnavo dne 13. 9. 2010, list. št. 107) tudi navedla, vendar svojih navedb ni uspela dokazati.(4) Po presoji nižjih sodišč ni uspela dokazati prikrajšanja nujnega deleža, saj ni dokazala čiste vrednosti zapuščine kot ene zmed predpostavk za ugotovitev, ali je bila tožničin nujni delež prikrajšan. Z revizijskimi navedbami, da je dokazala vrednost čiste zapuščine in razpolaganje z oporoko ter da je za vse trditve podala ustrezne obračune, vsebinsko izpodbija dokazno oceno in ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji ter potrjeno na drugi stopnji, kar pa je nedovoljen revizijski razlog (371. člen ZPP). Tožnica v zvezi s tem tudi neutemeljeno očita sodiščema, da nista upoštevali cenitvenega poročila B. D., ki ga je priložila tožbi in ki mu je nasprotoval toženec. Izvedensko mnenje, ki je pridobljeno po naročilu ene stranke pred pravdo, namreč nima neposredne dokazne vrednosti niti kot izvedensko mnenje niti kot listina. Upošteva se lahko le kot del strankinih navedb.(5) Zato sta sodišči nižjih stopenj ravnali pravilno, ko svojih ugotovitev na to mnenje nista oprli, in sta ga upoštevali zgolj kot del tožničinih navedb.

13. Tudi ni upošteven revizijski očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dopustilo vseh predlaganih dokazov, predvsem pa je zavrnilo dokazni predlog o zaslišanju B. D. Z navedenim očitkom (ki ga v pritožbi ni uveljavljala) tožnica namreč uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje, kar pa glede na 370. člen ZPP ni predmet revizijskega preizkusa.

14. Očitek o prepisu sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 806/2005 (VS09766) je nerazumljiv, saj se sodišče prve stopnje nanjo ni sklicevalo. To je tožnici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Uveljavljani odstop od sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 539/2006 pa je neutemeljen. V citirani zadevi je predmet presoje vprašanje odplačnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v obravnavani zadevi pa je bil tožničin zahtevek zavrnjen zaradi nedokazanosti, saj tožnica ni predlagala ustreznih dokazov za trditve glede vrednosti čiste zapuščine, posledično se sodišču prve stopnje z naravo spornih pogodb niti ni bilo treba ukvarjati.

15. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo (v delu, kolikor je ni zavrglo) zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

16. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožencu (na isti pravni podlagi), ki je odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 2.850 odvetniških točk po tar. t. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji, v nadaljevanju OT) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 1.308,21 EUR, materialne izdatke v znesku 17,67 EUR (38,5 točk glede na 13. člen OT) in 20 % DDV v znesku 265,18 EUR.

Op. št. (1): Revizija je sicer dovoljena zoper odločitev o primarnem zahtevku (ugotovitev ničnosti obeh pogodb, njuno razveljavitev in vrnitev nepremičnin v zapuščino), čeprav gre za več zahtevkov, saj je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke (peti odstavek 367. člena ZPP). Drugi podrejeni zahtevek se glasi na denarni znesek (plačilo 58.138,00 EUR), ki presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), zato je revizija dovoljena tudi zoper odločitev v tem delu.

Op. št. (2): Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 965/2008 z dne 24. 2. 2011, II Ips 803/2007 z dne 25. 2. 2010 in II Ips 443/2008 z dne 4. 2. 2010. Op. št. (3): Glej tudi dr. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 7/2008. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 806/2008 z dne 10. 5. 2007. Op. št. (4): Ni predlagala namreč dokaza z izvedencem za ugotovitev vrednosti kmetijskih zemljišč, ki spadajo v pokojničino zapuščino, ampak je vztrajala pri predložitvi cenitvenega poročila, pridobljenega pred pravdo. Predlagala je sicer postavitev izvedenca gradbene stroke za oceno vrednosti garsonjere in stanovanjske hiše. Op. št. (5): Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 381/2009, II Ips 651/205 in ostale.