Jedro

Tožničina zdravstvena težava, ki zahteva strokovno pomoč, je urinski kateter, ki ga je treba zamenjati na štiri do pet tednov. To pa ni okoliščina, zaradi katere bi se tožnici priznal dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe odpravilo odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 19. 4. 2010 in dokončno odločbo št. ... z dne 9. 11. 2010 v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnici je v času od 17. 2. 2010 do vključno 31. 5. 2010 priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 285,36 EUR na mesec, torej v višini, kot je določena za upravičence, ki jim je stalna pomoč in postrežba neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Toženi stranki je naložilo, da zapadle zneske za omenjeno obdobje izplača tožnici v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe. V četrtem odstavku izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 20. 12. 2010 in št. ... z dne 28. 6. 2011, ter da se tožnici prizna dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Zoper sodbo v vsebinskem delu, kjer je sodišče zavrnilo zahtevek za odmero dodatka za najtežje prizadete kategorije upravičencev, je pritožbo vložila tožničina skrbnica za posebni primer A.P.. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, ker tožnici ni bila dana možnost enakopravnega obravnavanja. Dokumentacija o zdravstveni negi tožnice, ki jo je sodišče pridobilo pri Domu upokojencev na P., ni bila strokovno proučena in se o navedbah v dokumentaciji ni izjasnil neodvisen strokovnjak. Zdravnik A.K., ki ga je prvostopenjsko sodišče zaslišalo o postopkih zdravstvene nege, v svojih izjavah ni bil zanesljiv, skliceval se je na nekakšen seznam, ki ga sodišče niti ni upoštevalo kot dokaz. Izvedenec tožene stranke dr. J.D. tožnice pred podajo mnenja ni osebno pregledal in njenega zdravstvenega stanja ne pozna, upošteval pa tudi ni zdravstvene dokumentacije, ker je pri lečečem zdravniku v Domu upokojencev ni prevzel. Osebe z vstavljenim stalnim katetrom nedvomno spadajo v kategorijo najtežje prizadetih oseb, s tem v zvezi se tožnica sklicuje na dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Opozarja na drug primer, ki ga je obravnavalo Delovno in socialno sodišče, kjer se je ugotavljala enaka prizadetost zavarovanca in je bilo zahtevi ugodeno. Nerazumljivo se ji zdi različno obravnavanje enakih primerov. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbi prilaga mnenje vodje službe za izvedenstvo pri toženi stranki z dne 18. 11. 2011 ter fotokopijo mnenja informacijskega pooblaščenca z dne 5. 12. 2011. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti absolutnih bistvenih kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokazov pravilno presodilo, da je uživalka vdovske pokojnine – tožnica A.P. upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je po točki c) prvega odstavka 4. člena v zvezi s 139. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1- UPB3, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) zagotovljena uživalcu pokojnine, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Mnenje o tem, ali je upravičencu potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh življenjskih potreb, po prvem odstavku 140. člena in prvem odstavku 161. člena ZPIZ-1 da invalidska komisija ali drug izvedenec zavoda. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami), ki ga je svet tožene stranke sprejel na podlagi pooblastila iz sedmega odstavka 261. člena ZPIZ-1, v sedmem odstavku 36. člena določa, da zdravnik izvedenec poda mnenje o potrebi po pomoči in postrežbi drugega na podlagi popolne medicinske dokumentacije, osebni pregled pa se opravi le, če je po strokovni ugotovitvi za pravilno oceno potreben.

Mnenja vseh medicinskih strokovnjakov, ki so v postopku odločanja o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pregledovali medicinsko dokumentacijo, specialist splošne medicine A.K. pa tožničino zdravstveno stanje nedvomno pozna, ker je osebni lečeči zdravnik v Domu upokojencev P., so skladna, da tožničino zdravstveno stanje, kljub nedvomno precejšnjim težavam, ne more biti podlaga za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence po merilih, določenih s Sklepom o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence (Ur. l. RS, št. 77/98). Po 2. točki navedenega sklepa so najtežje prizadeti upravičenci po kriterijih Ministrstva za zdravstvo osebe, ki potrebujejo 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege. Po prepričanju pritožnice je razlog za ugotovitev najtežje prizadetosti vstavljen stalni (urinski) kateter. A.K. je pojasnil, da menjava urinskega katetra ne pomeni zdravstvenega posega, zaradi katerega bi se tožnica lahko štela za najtežje prizadeto upravičenko. Med takšne spadajo oskrbovanci, ki potrebujejo izjemno nego, kjer je potreben neprekinjen nadzor nad somatskim in psihičnim stanjem. Tožnica je bila zdravniško pregledana po potrebi, če se je pojavil uro infekt, dehidriranost ali druga akutna stanja.

Tožeča stranka se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka. Za odpravo nejasnosti ter uveljavitev načela materialne resnice ter preiskovalnega načela, kot sta določeni v 61. in 62. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) ZPP v drugem odstavku 289. člena določa, da stranka in njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec lahko z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljata vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 14. 11. 2011, ki ga je zastopnica tožnice podpisala, ne izhaja, da je v zvezi z morebitnimi nejasnostmi ali dopolnitvijo dokaznega postopka, zaslišanima zdravnikoma postavljala vprašanja ali zahtevala dodatna pojasnila. Iz zapisnika tudi ne izhaja, da je zastopnica tožnice ugovarjala zoper vsebino ali način sestave zapisnika, kar je njena pravica po drugem odstavku 124. člena ZPP. Na zahtevo strank ali drugih oseb, se vpišejo v zapisnik ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. Zastopnica tožnice je torej imela možnost, da ob zaslišanju zdravnika – izvedenca pri toženi stranki in ob zaslišanju tožničinega osebnega zdravnika zahteva dodatna pojasnila in odgovore na vprašanja v zvezi z merili za najtežje prizadete upravičence. Zapisnik o naroku je v smislu prvega odstavka 224. člena ZPP javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v zapisniku navaja. Neutemeljeno tožeča stranka šele v pritožbi navaja kršitve postopka pri vodenju obravnave oziroma izvajanju dokazov. Poleg tega so njene navedbe pavšalne in splošne, saj natančno ne navede, v čem naj bi bile ugotovitve zaslišanih zdravnikov v nasprotju z merili, določenimi v Sklepu o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence. Pojasnila tožene stranke ter informacijskega pooblaščenca, ki jih je tožeča stranka priložila k pritožbi, se vsebinsko ne razlikujejo od izpovedi obeh zdravnikov, na presojo utemeljenosti pritožbe pa ne morejo vplivati že iz razloga, ker pomenijo nedopustno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi, kar je v skladu z določbo 337. člena ZPP le izjemoma dovoljeno. Stranka mora izkazati, da novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, česar tožnica oz. zastopnica ni storila.

Po merilih za razvrščanje oskrbovancev po zahtevnosti se najtežje prizadetim zagotavlja zdravstvena nega 4. stopnje, kot je pojasnil A.K.. Takšno stopnjo nege uživajo oskrbovanci, ki potrebujejo izjemno nego, kjer je potreben neprekinjen nadzor nad somatskim in psihičnim stanjem. Gre za stanje, kjer bi bila za zavarovanca ustreznejša namestitev v bolnišničnem oddelku intenzivne nege. V takšnem primeru je potrebna obvezna 24-urna strokovna pomoč. Tožnici se je sicer nudila strokovna pomoč po akutnih stanjih, ob menjavah urinskega katetra ter ob aplikacijah zdravil. Po mnenju specialista splošne medicine J.D. je tožničina zdravstvena težava, ki zahteva strokovno pomoč, urinski kateter, ki ga je potrebno zamenjati za štiri do šest tednov, kar ni okoliščina, na podlagi katere bi se lahko priznal dodatek za najtežje prizadete upravičence. Primeroma je naštel, da se med takšne zavarovance štejejo osebe, pri katerih se vsako uro opravlja aspiracija bronhialne sluzi iz sapnika, negovanje gastrostrome, hranjenje po sondi ter primeri, ko je bolnik vezan na uporabo kisika. Iz listov o zdravstveni negi, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje (priloga C5 in C6), izhaja, da se tožnici zagotavlja zdravstvena nega tretje stopnje, kar je manj, kot je osebni zdravnik navedel kot pogoj za priznanje pravice.

Tožnica posebnih in dodatnih dokazov ni predlagala. Splošne pripombe o nerazumevanju pogojev za priznanje zahtevanega dodatka ter izražanje neargumentiranega dvoma v mnenja izvedenca tožene stranke ter osebnega zdravnika ne zadoščajo za dvom ali celo prepričanje, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Ker v postopku tudi ni bilo kršitev in je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih pravilno priznalo od sprejema v Dom upokojencev pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po prvem odstavku 139. člena ZPIZ-1, je prvostopenjska sodba izdana s pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.