Jedro

Tožnika nista spremenila tožbenega zahtevka, temveč sta ga samo dopolnila oziroma konkretizirala. Še vedno namreč prvi tožnik zahteva enako kot v tožbi - polovico zneska dobička iz kapitala, ustvarjenega ob prodaji poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., za katerega pa je tekom postopka izvedel, da znaša 5.332.500,00 EUR in je zato s pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2013 zgolj dopolnil tožbo. Zastaralni rok, v kolikor se šteje, da je začel teči z dnem prodaje družbe A. d.o.o. 29. 6. 2006, je bil z dnem vložitve tožbe 14. 6. 2011 pretrgan.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke z dne 30. 11. 2016 zoper sklep II P 756/2011 z dne 17. 11. 2016 se zavrne in potrdi izpodbijani sklep v točkah II. 16. in 16a.

II. Pritožba tožeče stranke z dne 3. 3. 2017 zoper sklep II P 756/2011 z dne 16. 2. 2017 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep v I. točki izreka.

III. Pritožbi tožene stranke z dne 2. 3. 2017 zoper sklep II P 756/2011 z dne 16. 2. 2017 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep II P 756/2011 z dne 17.11.2016 delno ugodi in se sklep II P 756/2011 z dne 17.11.2016 delno razveljavi v točkah I. 1., 1.a, 3., 3.a, 5. in 5.a in v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, v preostalem delu pa se sklep II P 756/2011 z dne 17.11.2016 potrdi.

IV. Pritožba tožene stranke z dne 3. 4. 2017 zoper sklep II P 756/2011 z dne 20. 3. 2017 se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

V. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.738,52 EUR stroškov postopka izdaje začasne odredbe pred sodiščem prve stopnje v 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

VI. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 3.441,40 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je glede na obsežnost zadeve v okviru pritožbenih razlogov argumentirano obravnavalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilne v obravnavani zadevi (prvi odstavek 360. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 11. 2016 delno ugodilo predlogu za začasno odredbo in sicer tako, da - se v točkah I. 1., 1.a, 3., 3.a, 5. in 5.a tožencu prepove odtujitev in obremenitev navedenih nepremičnin v zaznamovanem vrstnem redu za pridobitev lastninske pravice, ki učinkuje od 8. 9.20 16 do 30. 9.2017, z zaznamovanjem prepovedi v zemljiški knjigi v korist tožnikov, - se v točkah I. 7., 7.a, 9., in 9.a tožencu prepove odtujitev in obremenitev navedenih nepremičnin v zaznamovanem vrstnem redu za pridobitev hipoteke, ki učinkuje od 8. 9.20 16 do 30. 9.2017 z zaznamovanjem prepovedi v zemljiški knjigi v korist tožnikov, - se v točkah I. 2., 2.a, 4., 4.a, 6., 6.a, 8. in 8.a tožencu prepove odtujitev in obremenitev navedenih nepremičnin z zaznamovanjem prepovedi v zemljiški knjigi v korist tožnikov, - se v točki I. 10 in 10.a tožencu prepove odtujitev in obremenitev in razpolaganje s premičninami registriranimi vozili ( znamke Ferrari 5 9 9 /Fiorano / Fi, znamke Renault Clio /1.2, znamke Bombardier CAN-AMRENEGADE 800/4 x 4 in neregistriranega vozila znamke Kymco K XR 50) in zaznamovanjem v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES, v korist tožnikov, - se v točki I. 11 in 11.a tožencu prepove odtujitev in obremenitev in razpolaganje s premičninami registriranim plovilom ( vodni skuter) in se odredi zaustavitev plovila ter zaznamovanje z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve in razpolaganja pri navedeni premičnini v vpisnik morskih čolnov, to je Slovenski ladijski register, ki ga vodi Uprava Republike Slovenije za pomorstvo v korist tožnikov, - se v točkah I. 12., 12.a, 13., 13.a, 14. in 14.a prepove odtujitev in obremenitev toženčevega poslovnega deleža v gospodarskih družbah G.T., d.o.o., D.Z.T., I. I.T., t. i.t. d.o.o. in M.D.d.z.o.i.r.s. d.o.o. z zaznamovanjem v sodnem registru s takojšnjim vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v korist tožnikov, - se v točki I. 15 in 15.a tožencu se prepove razpolaganje z denarnimi sredstvi na osebnih računih odprtih pri A.b., d.d., L., in sicer v višini 4.065.784,80 EUR, oziroma v višini prihrankov, ki jih ima toženec na navedenih osebnih računih, - prepovedi stopijo v veljavo takoj ob izdaji začasne odredbe in trajajo še 60 dni po dnevu pravnomočnosti sodbe o tožbenem zahtevku, izdane v tej zadevi in pravna sredstva zoper začasno odredbo ne zadržijo njene izvršitve (I. točka izreka) ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v - točki II.15.b., s katero se tožencu prepove odpreti nov bančni račun pri katerikoli banki ali na katerikoli drug bančni račun preusmeriti svoj plačilni promet iz obstoječih računov, - točki II.16. in 16.a, s katero se družbi P.N., s.,t., d.o.o. prepove tožencu ali po njem pooblaščeni osebi ali komur koli drugemu izplačati terjatve na podlagi notarskega zapisa Posojilne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na poslovnem deležu družbenika opr. št. SV 700/08 z dne 06.10.2008 v višini 1.800.000,00 EUR z obrestno mero v višini 7,00 % letno, ki teče od 6 .1 0 .2 0 0 8 do 6. 9.2013, od seštevka glavnice in nateklih obresti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 9 .2013 (v nadaljevanju:»Terjatev«) do plačila, pri čemer se kot izplačilo Terjatve šteje tudi vsak drug način prenehanja Terjatve (pobot ipd.).

- v točki II.20., s katero se tožencu za primer vsakokratne kršitve prepovedi odtujitve in obremenitve premoženja iz 1. do 17.a točke predloga za začasno odredbo s sklepom izreče denarna kazen v višini 100.000,00 EUR (II. točka izreka).

3. Zoper navedeni sklep se pritožujeta tožnika s pritožbo z dne 30. 11. 2016 smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlagano začasno odredbo v delu, v katerem sta tožnika predlagala, da se družbi P.N. d.o.o. prepoved tožencu ali po njem pooblaščeni osebi izplačati terjatev na podlagi notarskega zapisa posojilne pogodbe v višini 1.800.000,00 EUR, iz razloga, ker tožnika navajata, da terjatve še vedno obstoji in ni bila poplačana, če pa bi do poplačila prišlo, pa bo sredstvo zavarovanja na osebnih računih toženca in se bo namen zavarovanja dosegel s prepovedjo tožencu razpolagati z denarnimi sredstvi na osebnih računih. Menita, da takšna procesna odločitev ne pomeni samo preprečitve neposrednega izplačila terjatve toženca do njegovega dolžnika, ampak rubež terjatve kot prvo izvršilno sredstvo v postopku izvršbe na denarno terjatev dolžnika. Opozarjata na dejstvo, da v kolikor so podani pogoji za začasno odredbo na preostalih predmetih zavarovanja, so tudi na obravnavanem predmetu. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe v 16. in 16.a točki, podredno pa sklep razveljavi in vrne zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata stroške.

4. Toženec je odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 2. 2017 delno ugodilo ugovoru zoper sklep z dne 17. 11. 2016 tako, da je sklep razveljavilo v točkah I.7, 7.a, 9. in 9.a izreka glede vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine parc. št. 565/9, k.o. 676 P., in sicer v zaznamovanem vrstnem redu za pridobitev hipoteke, ki učinkuje od 8. 9. 2016 do 28. 9. 2017 in v zaznamovanem vrstnem redu pridobitve hipoteke v zaznamovanem vrstnem redu za pridobitev hipoteke, vpisane pod Dn 371575 in v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka), v preostalem pa zavrnilo ugovor toženca (II. točka izreka).

6. Zoper navedeni sklep se pritožujeta tožnika in toženec.

7. Tožnika s pritožbo z dne 16. 2. 2017 izpodbijata I. točko izreka navedenega sklepa. Menita, da predlagana začasna odredba za vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zaznamovanem vrstnem redu za pridobitev hipoteke bolj redek pojav, kar pa še ne pomeni, da ni nedopustna. ZZK-1 take zaznambe ne preprečuje. Tudi v tem delu gre namreč za pravico, ki je vezana na premoženje toženca. Toženec med drugim ravno s to pravico skuša izigrati možnost izvršbe tožnikov na njegovem premoženju. Če bo namreč toženec predlagal vknjižbo ali predznambo lastninske pravice in/ali hipoteke v zaznamovanem vrstnem redu, začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve s kasnejšim datumom vpisa ne bo mogla preprečiti, saj vknjižba oz. predznamba učinkujeta od trenutka, od katerega je učinkovala zaznamba vrstnega reda. Grajata tudi pomanjkljivo obrazložitev v zvezi z zavrnitvijo začasne odredbe v tem delu in predlagata, da sodišče druge stopnje ugodi njuni pritožbi in spremeni izpodbijani sklep, tako da v točkah 7., 7.a, 9. in 9.a zavrne ugovor toženca, podredno pa predlagata zavrnitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata stroške.

8. Toženec se s pritožbo z dne 2. 3. 2017 pritožuje zoper II. točko sklepa z dne 16. 2. 2017 smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožnika nista izkazala potrebnih predpostavk za izdajo začasne odredbe, predvsem verjetnosti obstoja terjatve. Tožnika sta namreč oblikovala zahtevek šele 9. 1. 2013, delež družbe A. d.o.o. pa je bil prodan že 29. 6. 2006, kar pomeni, da je primarni zahtevek zastaral. Materialno pravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek določen že od vložitve tožbe. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen; pri denarnem zahtevku mora biti opredeljen z določenim denarnim zneskom. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb toženca glede nedoločenosti zahtevka in zastaranja tožbenega zahtevka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje, in sicer da sta tožnika izkazala obstoj družbe civilnega prava. Toženec ni nikoli zanikal sodelovanja s tožnikoma, vendar pa je bila narava tega sodelovanja enaka kot z drugimi pogodbenimi partnerji v omrežju A.n. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila dogovora med prvim tožnikom in tožencem o delitvi dobička 50:50. V zvezi s pogojem nevarnosti in odtujevanjem nepremičnin toženca, pa toženec pojasnjuje, da je obremenjevanje njegovega premoženja izključno osebne narave, saj je v postopku delitve skupnega premoženja s svojo zunajzakonsko partnerko. Sodišču prve stopnje očita, da ga ni zaslišalo, čeprav je to izrecno predlagal, da bi pojasnil razloge za odtujevanje premoženja. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni, da predlog za začasno odredbo v celoti zavrne, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške.

9. Tožnika sta na pritožbo toženca z dne 2. 3. 2017 odgovorila in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 3. 2017 zavrnilo ugovor toženca (I. točka izreka) in ugovor tretjega (II. točka izreka) zoper sklep II P 756/2011 z dne 24. 11. 2016. 11. Zoper sklep z dne 20. 3. 2017 se pritožuje toženec s pritožbo z dne 3. 4. 2017 in ponavlja pritožbene razloge iz pritožbe z dne 2. 3. 2017 o neodločnosti tožbenega zahtevka in zastaranju zahtevka, neobstoju dogovora med prvim tožnikom in tožencem ter neobstoju pogoja nevarnosti, kot tudi o tem, da so vse premičnine, ki se nahajajo na naslovu toženčevega stalnega prebivališča in na naslovu H.P. 36, H., predmeti za osebno rabo, ki so nujno potrebni tožencu in njegovim članom gospodinjstva ter so glede na to izvzeti iz izvršbe po prvem odstavku 79. člena ZIZ. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni, da predlog za začasno odredbo v celoti zavrne, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške.

12. Tožnika sta na pritožbo toženca z dne 3. 4. 2017 odgovorila in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

13. Pritožba tožnikov z dne 30. 11. 2016 zoper sklep z dne 17. 11. 2016, pritožba tožnikov z dne 3. 3. 2017 zoper sklep z dne 16. 2. 2017 in pritožba toženca z dne 3. 4. 2017 zoper sklep z dne 20. 3. 2017 niso utemeljene, pritožba toženca z dne 2. 3. 2017 zoper sklep z dne 16. 2. 2017 je delno utemeljena.

14. V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

15. Sodišče druge stopnje je zaradi obširnega pritožbenega postopka, najprej obravnavalo pogoje za izdajo začasne odredbe iz 270. člena ZIZ torej pogoj verjetnosti obstoja terjatve in pogoj nevarnosti (v okviru toženčevih pritožb), nato pa se je ukvarjalo še s posameznimi sredstvi zavarovanja (v okviru pritožb obeh pravdnih strank).

O verjetnosti obstoja terjatve:

16. Sodišče druge stopnje na začetku poudarja, da se v postopku za izdajo začasne odredbe odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko je razlogov v prid nekega zaključka več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Glede na specifičnost postopka za izdajo začasne odredbe, sodišče upošteva do trenutka odločanja v spis predložene dokaze, trditve stranke o dejstvih in kakšne dokaze je stranka predlagala za njihovo dokazovanje, nato pa z logičnim sklepanjem, v okviru relevantne materialnopravne podlage, oceni verjetnost uveljavljene terjatve.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi tožnik s tožencem ustno ustanovil civilno družbo, preko katere sta s pomočjo svojih gospodarskih družb (katerih 100% lastnika sta bila), nudila storitve dostopa do interneta iz cele Slovenije pod blagovno znamko A.n. Ker civilna družba nima pravne subjektivitete in ne more sklepati pravih poslov, sta se prvi tožnik in toženec strinjala, da se podjem izvršuje preko družbe toženca M. d.o.o. Prvo tožnik je v civilno družbo vložil materialna sredstva v obliki komunikacijske in računalniške opreme, plačevanja najemnine za telefonske vode in svoje delo v obliki idejne zasnove projekta A.n. ter njegovega nadaljnjega razvoja. Toženec na drugi strani je v civilno družbo vložil svoje delo in delo zaposlenih v M., d.o.o. V zvezi z delitvijo rezultatov projekta ponujanja storitev dostopa do interneta družbe, sta se prvi tožnik in toženec dogovorila, da se morebitni pozitivni rezultati delijo tako, da prvemu tožniku pripada polovica dobička, ki ga bo toženec pridobil kot družbenik družbe ob morebitni prodaji poslovnega deleža. 18. Prvi tožnik torej zatrjuje ustanovitev civilne družbe med njim in tožencem v letu 1996, ko je obligacijska razmerja urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki pa ni imel določil o družbeni pogodbi in je bila družbena pogodba urejena s pravnimi pravili paragrafov Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), zlasti v paragrafih 1175 - 1216. Glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), se za konkretno obligacijsko razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo tega zakonika, uporabijo takrat veljavna določila ODZ.

19. Družbena pogodba je pogodba, s katero dve ali več oseb (fizičnih ali pravnih) privolijo, da združijo samo svoj trud ali tudi svoje stvari v skupno korist. Družba se lahko pojavi kot zunanja ali notranja družba, nastane pa lahko na kateregakoli od predpisanih načinov za sklepanje pravnih poslov. Premoženje pripada družbenikom, kot skupnost po deležih ali solastnina,1 v dvomu pa so deleži vseh družbenikov na premoženju enaki (paragraf 839 ODZ).

20. Priznana je tudi tako imenovana "dejanska" ali "faktična" družba. Gre za položaj, ko udeleženci niso sklenili družbene pogodbe, pač pa ravnajo tako, kot da bi pogodba obstajala. Toda tudi v tem položaju obstaja volja udeležencev, ki je usmerjena k skupnemu namenu. Temeljna značilnost družbene pogodbe je skupni namen. Družba civilnega prava ni pravna oseba in nima posebnega položaja v pravnem prometu. Ima pa premoženje, ki "pripada" družbi. Družbeniki so dolžni skrbeti za to, da se to premoženje ohrani (dolžnost prispevati v ta namen). Iz premoženja družbe se poravnavajo stroški družbe in njene obveznosti nasproti tretjim osebam. Glede lastninske pripadnosti družbenega premoženja se je sodna praksa odločila za solastninske oziroma soimetniške deleže. Vendar je treba upoštevati, da je razpolaganje s temi deleži podrejeno družbeni pogodbi in skupnemu namenu. Družbenik ali poslovodja lahko v pravnem prometu nastopa sicer v svojem imenu, vendar na račun družbe. Ker tretje osebe v takem primeru ne vidijo, da gre za zastopanje, je razumljivo, da družbenik ali poslovodja pridobi pravice in obveznosti sam.2

21. Prvi tožnik je kot dokaz predložil elektronsko korespondenco med prvim tožnikom in tožencem (o skupnem sodelovanju, delitvi 50:50 ter prispevku v obliki računalniške opreme ter toženčevem prispevku tehnične podpore, ki jo bodo zagotavljali zaposleni v M. d.o.o.), predlagal zaslišanje prič, ki so potrdile sodelovanje s prvim tožnikom na drugačen način (bolj tesen) kot preostalimi partnerji in potrdile uporabo opreme druge tožnice (kot vložek prvega tožnika v civilno družbo) ter dejstvo, da je bil prvi tožnik eden prvih strokovnjakov na področju interneta v Sloveniji, ki je imel zaradi tega tudi veliko poznanstev in je podjemu A.n. pripeljal tudi večje stranke in A.n. zastopal na različnih dogodkih. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vse navedeno kaže na to, da je podana verjetnost obstoja civilne družbe med prvim tožnikom in tožencem kot fizičnima osebama.

22. Glede na to, da je izkazana verjetnost obstoja družbene pogodbe med prvim tožnikom in tožencem, se je moralo sodišče druge stopnje v nadaljevanju ukvarjati z ugovorom zastaranja. V zvezi z zastaralnim rokom, ki velja za predmetno pogodbo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ker za družbeno pogodbo ni določen posebni zastaralni rok, velja splošni 5 letni zastaralni rok. Družbeno pogodbo je sicer v času njene sklenitve res določal ODZ, vendar se je le-ta uporabljal samo v tistem obsegu, v katerem prej jugoslovanska, nato slovenska zakonodaja ni določala drugače. Tako so glede zastaranja terjatev velja določila ZOR, ki je določal 3 letni zastaralni rok med t.i. „pravnimi osebami v prometu blaga in storitev“ (374. člen OZ) ter splošni 5-letni zastaralni rok (371. člen ZOR). Ker je izkazano za verjetno, da je bila sklenjena obravnavana družbena pogodba, velja torej splošni 5-letni zastaralni rok.

23. Toženec je postavil dva različna ugovora v zvezi z zastaranjem. Najprej je zatrjeval, da sta tožnika postavila nedoločen zahtevek z vložitvijo tožbe dne 14.6.2011 in določnega (na denarni znesek) šele 9. 1. 2013, kar pa je prepozno in je zato po mnenju toženca vtoževana terjatev zastarala. Poudaril je, da je bila družba A. d.o.o. prodana 29. 6. 2006, kar pomeni, da je zahtevek z dne 9. 1. 2013, s katerim sta tožnika postavila določen zahtevek (v denarnem znesku) zastaral, ker je že potek 5-letni zastaralni rok.

24. Tožnika sta v tožbi z dne 14. 6. 2011 zahtevala primarno plačilo polovice zneska dobička iz kapitala, ustvarjenega ob prodaji poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., podredno pa plačilo zneska 500.000,00 EUR, v pripravljalni vlogi dne 9. 1. 2013 sta dopolnila tožbeni zahtevek tako, da sta dodala znesek 5.332.500,00 EUR, pri tem da je pravna in dejanska podlaga zahtevka ostala enaka. S takim ravnanjem tožnika nista spremenila tožbenega zahtevka, temveč sta ga samo dopolnila oziroma konkretizirala. Še vedno namreč prvi tožnik zahteva enako kot v tožbi - polovico zneska dobička iz kapitala, ustvarjenega ob prodaji poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., za katerega pa je tekom postopka izvedel, da znaša 5.332.500,00 EUR in je zato s pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2013 zgolj dopolnil tožbo. Zastaralni rok, v kolikor se šteje, da je začel teči z dnem prodaje družbe A. d.o.o. 29. 6. 2006, je bil z dnem vložitve tožbe 14. 6. 2011 pretrgan. Zastaranje se namreč v skladu s 388. členom ZOR pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tako za pretrganje zastaranja zadostuje vsako dejanje zoper dolžnika pred sodiščem, iz česar sledi, da to niti ni nujno tožba.

25. Glede na navedeno se izkaže odločitve sodišča prve stopnje v tem zvezi z obravnavanim pritožbenim očitkom toženca za pravilno.

26. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek toženca v zvezi z zastaranjem zahtevka v zvezi s prodajo deleža M. d.o.o. družbi E.b. d.o.o. dne 9.12.2004. Kot izhaja iz sodnega registra (in kar stranki ne prerekata) je toženec bil sprva edini družbenik družbe M. d.o.o. Delno je svoj delež prodal 9.12.2004 družbi E.b., ki je v lasti njegovega očeta, nato pa delež prodan družbi E.b. d.o.o. dne 22.12.2005 kupil preko družbe G.d.o.o., katere edini družbenik je bil. Toženec navaja, da je s prodajo družbi E.b. d.o.o. začelo teči zastaranje vtoževane terjatve, tako da je 5-letni zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe in iz tega razloga ni podana verjetnost obstoja terjatve tožnikov.

27. V zvezi s tem ugovorom zastaranja sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je potrebno ugotoviti, kdaj je družba civilnega prava prenehala. Sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da tudi o tem odloča le s stopnjo verjetnosti glede na dosedanje navedbe strank.

28. Družbena civilnega prava preneha s potekom časa, ko je dosežen namen, za katerega je bila ustanovljena (oziroma je onemogočanje doseganje namena), s sklepom družbenikov, s smrtjo oz. izgubo poslovne sposobnosti, s prenehanjem, stečajem ali prisilno poravnavo nad pravno osebo.3 Ko družba preneha iz katerega koli razloga začne funkcionirati kot premoženjska skupnost (v kateri glede deležev, če ni drugačnega dogovora, velja domneva, da so vsi enaki - paragraf 839 ODZ), katere premoženje je potrebno razdeliti med družbenike.

29. Ob izkazani verjetnosti obstoja družbene pogodbe med prvim tožnikom in tožencem, torej dvema fizičnima osebama, ki sta v podjemu A.n. navzven delovala preko pravnih oseb, ki so bile sprva v njuni izključni lasti, je potrebno ugotoviti, ali je imel toženec vpliv na podjem A.n. tudi po prodaji dela deleža družbi E.b. d.o.o. Glede na to, da je po enem letu kupila delež družbe E.b. d.o.o. v družbi M. d.o.o. družba G. d.o.o., katere edini družbenik je bil toženec, je verjetno izkazano, da je toženec ves čas sodeloval pri podjemu A.n. in se za sam podjem A.n. ter družbeno pogodbo med prvim tožnikom in tožencem ni nič spremenilo. Možnost vplivanja na podjem A.n., ki je bil torej predmet oz. cilj civilne družbe, pa je prenehal šele, ko je toženec podjem A.n. skupaj z družbo A. d.o.o. (prej M. d.o.o.4) prodal družbi A.NV. S to prodajo je onemogočil tako svoj vpliv, kot tudi vpliv prvega tožnika na poslovanje podjema A.n. oziroma na uresničevanje cilja, ki ga je zasledoval podjem A.n. Takrat je prišlo torej do onemogočanja uresničevanja namena podjema A.n., zaradi česar je prišlo do prenehanja družbe civilnega prava in s tem do premoženjske skupnosti, katere premoženje je bilo potrebno razdeliti med družbenikoma civilne družbe - prvim tožnikom in tožencem.

30. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je tudi s tega vidika izkazano za verjetno, da terjatev tožnikov ni zastarala.

31. V kolikor pa je tožbeni zahtevek dejansko utemeljen, pa je stvar presoje nadaljnjega postopka s stopnjo gotovosti.

O obstoju nevarnosti:

32. Glede pritožbene graje toženca v zvezi z izkazom nevarnosti, da bo zaradi njegovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), sodišče druge stopnje ugotavlja naslednje:

33. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je toženec v času, ko so bile zaslišane vse priče in se je postopek bližal h koncu, začel odtujevati oz. obremenjevati svoje premoženje. Toženec je temu nasprotoval in zatrdil, da to počne iz razloga delitve skupnega premoženja s svojo zunajzakonsko partnerko.

34. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec po zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 2.9.2016, ko je bila zaslišana še ključna priča B.Z., dne 8.9.2016 in dne 24.10.2016 predlagal vpis zaznambe vrstnega red pridobitve lastninske pravice in zaznambe vrstnega reda pridobitve hipoteke na svojih nepremičninah, dne 1. 10.2016 pa je predlagal še izbris zastavne pravice za izterjavo terjatve v višini 1,8 milijona EUR, ki jo je imel na 100% deležu družbe P.N. d.o.o. v družbi G.H. d.o.o. Vse navedeno kaže, da toženec odtujuje svoje premoženje in ker to sovpada z zadnjim zaslišanjem priče, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izkazan obstoj nevarnosti.

35. V zvezi z uveljavljanjem kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki bi naj bila storjena s tem, ko sodišče prve stopnje toženca ni zaslišalo v zvezi z ugovornim postopkom pri izdaji začasne odredbe, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da očitana kršitev ni podana, ker tožencu ni bila kršena pravica do izjave. Toženec je podal svoje trditve v ugovoru v zvezi z odtujevanjem premoženja, njegovo zaslišanje bi služilo kot dokaz podanim trditvam. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z razlogom za odtujevanje premoženja poklonilo vero tožniku, tudi iz razloga, ker odtujevanje časovno (v roku 6 dni) sledi zadnjemu naroku, na katerem je bila zaslišana priča B.Z. 36. Sodišče druge stopnje tako odločitev sodišča prve stopnje potrjuje kot pravilno.

37. Glede na navedeno je torej zaključiti, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe iz 270. člena ZIZ. Tako pogoj verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ), kot tudi pogoj nevarnosti (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

Sredstva zavarovanja:

38. Konkretizirano pritožbeno prerekana so naslednja sredstva zavarovanja: prepoved odtujitev in obremenitev navedenih nepremičnin v točkah I. 1., 1.a, 3., 3.a, 5. in 5.a, (pritožba toženca) 7., 7.a, 9. in 9.a (pritožba tožnikov) v zaznamovanem vrstnem redu za pridobitev lastninske pravice oziroma pridobitve hipoteke, ki učinkuje od 8. 9.20 16 do 30. 9.2017 in prepoved družbi P.N., storitve, trgovina, d.o.o. tožencu ali po njem pooblaščeni osebi ali komur koli drugemu izplačati terjatve v znesku 1.800.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe (pritožba tožnikov).

39. V zvezi z zavarovanjem s prepovedjo odtujitev in obremenitev navedenih nepremičnin v točkah I. 1., 1.a, 3., 3.a, 5. in 5.a, 7., 7.a, 9. in 9.a (sklepa z dne 17. 11. 2016) v zaznamovanem vrstnem redu za pridobitev lastninske pravice oziroma pridobitve hipoteke, ki učinkuje od 8. 9. 2016 do 30. 9. 2017, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da, kot je že pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v zvezi z zaznambo vrstnega reda pridobitve hipoteke, zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih po stanju vpisov v zemljiško knjigo s trenutkom učinkovanja od začetka zemljiškoknjižnega postopka, torej od dneva vložitve predloga v zemljiško knjigo (147. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Navedene zaznambe vrstnega reda so bile vpisane z dnem učinkovanja od 8. 9. 2016 dalje, predlog za začasno odredbo pa je bil dan 11. 11. 2016. Že iz tega razloga upoštevanja načela vrstnega reda, ni mogoč vpis prepovedi odtujitve in obremenitve na vpis, ki učinkuje pred dnem, ko je bil podan predlog za začasno odredbo oz. sklep o začasni odredbi poslan v zemljiško knjigo. Tožnik res ne more preprečiti, v primeru da bo zaznamba opravičena, odtujitve premoženja, je pa to lahko pokazatelj obstoja nevarnosti, da toženec odtujuje svoje nepremično premoženje v posledici predmetnega postopka, kar je bilo pri obravnavanju pogoja nevarnosti pri izdaji začasne odredbe tudi odločilnega pomena.

40. Glede na navedeno je bilo potrebno ugoditi pritožbi toženca in sklep z dne 16. 2. 2017 v točki II. izreka spremeniti tako, da se ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 11. 2017 ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 17. 11. 2017 spremeni tako, da se predlog za začasno odredbo zavrne v točkah I. 1., 1.a, 3., 3.a, 5. in 5.a. V posledici iste odločitve je potrebno pritožbo tožnikov z dne 3. 3. 2017 zoper sklep II P 756/2011 z dne 16. 2. 2017 v I. točki izreka zavrniti in potrditi izpodbijani sklep. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo toženca z dne 2. 3. 2017 zavrnilo in potrdilo sklep z dne 16. 2. 2017 v II. točki izreka, iz razlogov, ker so podani pogoji za izdajo začasne odredbe iz 270. člena ZIZ, kot je bilo opisano v točkah 16. do 37. te obrazložitve.

41. Glede na pritožbo tožnikov z dne 30.11.2017 se je sodišče druge stopnje moralo ukvarjati še z zavrnitvijo predloga za začasno odredbo v delu, ki se nanaša na prepoved družbi P.N., s.,t., d.o.o. tožencu ali po njem pooblaščeni osebi ali komur koli drugemu izplačati terjatve v znesku 1.800.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na poslovnem deležu družbenika opr. št. SV 700/08 z dne 06.10.2008 v višini 1.800.000,00 EUR.

42. Kot navajata tožnika in izhaja iz sodnega registra je toženec kot upnik dne 11. 10. 2016 predlagal izbris zastavne pravice iz sodnega registra, iz česar lahko sodišče sklepa, da je bila terjatev poplačana ali kako drugače kompenzirana ter da očitno ta terjatev do toženca ne obstaja več. Zato ni mogoče predlagati zavarovanja na terjatev, za katero tožnik nima dokaza, da še obstoji, listinski dokazi pa govorijo drugače. Prav tako pa ima prav sodišče prve stopnje, ki je tožniku že pojasnilo, da v kolikor terjatev še ni bila poravnana in bo v prihodnje, so morebitna denarna sredstva (torej eventualno nakazilo posojenega zneska) zavarovana s prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi na bančnem računu toženca.

43. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožnika z dne 30. 11. 2016 zoper sklep z dne 17. 11. 2016 in potrdilo izpodbijani sklep v točki II. 16. in 16.a. O pritožbi toženca zoper I. točko izreka sklepa z dne 20. 3. 2017:

44. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 11. 2016 posebej odločalo o predlogu za začasno odredbo v delu, ki se nanaša na prepoved tožencu razpolagati s premičninami v njegovi lasti, kjerkoli se nahajajo, predvsem pa na naslovu stalnega prebivališča in na naslovu vikenda H.P. 36, H. 45. Pritožba toženca z dne 3. 4. 2017 zoper I. točko izreka sklepa z dne 20. 3. 2017 pa poleg očitkov, ki jih je sodišče druge stopnje že obravnavalo v točkah 16. do 37. obrazložitve, kjer je zaključilo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe iz 270. člena ZIZ (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ), sodišču prve stopnje očita, da se nahajajo na naslovu toženčevega stalnega prebivališča in na naslovu H.P. 36, H., predmeti za osebno rabo, ki so nujno potrebni tožencu in njegovim članom gospodinjstva ter so glede na to izvzeti iz izvršbe po prvem odstavku 79. člena ZIZ.

46. Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni mogel popisati premičnin toženca, zato je tak njegove predlog, ko predlaga prepoved razpolaganja z vsemi njegovimi premičninami za dopusten in v sodni praksi povsem običajen. Izvršitelj bo moral pri opravi rubeža upoštevati določilo 79. člena ZIZ, na katerega se toženec v pritožbi sklicuje in v kolikor bo prišlo pri opravi dejanja zavarovanja do kršitve tega določila, torej da bodo zarubljeni predmeti nujni za toženčevo osebno rabo, bo lahko toženec sprožil ustrezne postopke. Toženec pa, kot je že navedlo sodišče prve stopnje, ne pove, katere so te premičnine, na katere izvršba ne bi bila dopustna.

47. Vsled navedenemu je sodišče druge stopnje pritožbo toženca z dne 3. 4. 2017 zoper sklep z dne 20. 3. 2017 zavrnilo in potrdilo I. točko izreka sklepa z dne 20. 3. 2017. O stroških postopka za izdajo začasne odredbe:

48. Postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe je samostojni postopek znotraj pravdnega postopka. Odločitev o predlogu za izdajo začasne začasne odredbe pa ne v stroškovnem pogledu niti v pogledu odločitve o začasni odredbi na izid pravde nima nobenega vpliva, zato je potrebno odločiti tudi o stroških postopka z začasno odredbo.

49. Sodišče druge stopnje je odločalo o stroških postopka z izdajo začasne odredbe na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) glede na uspeh pravdnih strank v tem postopku.

O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje:

50. V zvezi z uspehom pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sta tožnika s predlogom za izdajo začasne odredbe predlagala zavarovanje na 17 sredstvih, zavarovanju pa z drugostopenjskim sklepom ni bilo ugodeno na 6 sredstvih zavarovanja, na podlagi česar je sodišče druge stopnje zaključilo, da sta tožnika uspela v postopku izdaje začasne odredbe pred sodiščem prve stopnje s 65%, toženec pa s 35%.

51. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta tožnika priglasila naslednje stroške: - za predlog za izdajo začasne odredbe: 3.502,50 EUR za predlog (Tar. št. 3461 ZodvT), 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZodvT), 774,95 za 22% DDV (Tar. št. 6007) ter 30,00 EUR sodne takse , kar skupaj znaša 4.327,45 EUR, - za odgovor na ugovor 1.796,25 EUR (Tar. št. 3464), 20,00 EUR (Tar. št. 6002) in 399,58 EUR za 22% DDV (Tar. št. 6007), skupaj 2.215,83 EUR, - skupaj torej stroške v znesku 6.543,28 EUR, kar glede na 65% uspeh znaša 4.253,13 EUR.

52. Toženec je postopku pred sodiščem prve stopnje priglasil stroške za ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe: 3.502,50 EUR za predlog (Tar. št. 3461 ZodvT), 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZodvT), 774,95 za 22% DDV (Tar. št. 6007) ter 30,00 EUR sodne takse, kar skupaj znaša 4.327,45 EUR, kar glede na 35% uspeh znaša 1.514,61 EUR.

53. Po medsebojnem pobotanju mora toženec povrniti tožnikoma stroške postopka izdaje začasne odredbe pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.738,52 EUR.

54. Ker je sodišče druge stopnje naložilo stroške tožnikov v plačilo tožencu šele s tem sklepom, bo zamuda nastopila šele potem, ko bo tožencu ta sklep vročen in ko bo pretekel rok 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zaradi česar tečejo zakonske zamudne obresti šele od poteka paricijskega roka dalje do plačila (313. člen OZ).

O stroških postopka pred sodiščem druge stopnje:

55. Ker tožnika nista uspela z nobeno pritožbo (z dne 3.3.2017 in 30. 11. 2016), z odgovorom na pritožbi toženca pa nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, sama nosita stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

56. Toženec je delno uspel s pritožbo z dne 16. 2. 2017, s katero je izpodbijal odločitev sodišča, s katero je ugodilo 15 sredstvom zavarovanja, uspel pa je z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe za 6 sredstev zavarovanja, tako da je sodišče druge stopnje zaključilo, da je njegov pritožbeni uspeh 40%.

57. Toženec je priglasil naslednje stroške: 7.005,00 EUR za predlog (Tar. št. 3468 ZodvT), 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZodvT), 1.545,50 za 22% DDV (Tar. št. 6007) ter 33,00 EUR sodne takse, kar skupaj znaša 8.603,50 EUR, kar glede na 40% uspeh znaša 3.441,40 EUR, kar mu povrnita tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Izrek o teku zakonskih zamudnih obresti je v skladu s 313. členom OZ.

58. Ker toženec ni uspel s pritožbo z dne 3. 4. 2017 ter z odgovorom na pritožbo tožnika z dne 30.11.2016 ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, sam nosi te stroške (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sodba VS RS II Ips 462/97 z dne 19.11.1998. 2 Podrobneje o družbeni pogodbi B. Zabel: Novosti v obligacijskem pravu: Družbena pogodba civilnega prava in skupnost v OZ, Podjetje in delo, 2001, št. 6-7, str. 972-978. 3 B. Zadel, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.985, 986. 4 V kateri je imel toženec ob prodaji kot fizična oseba cca 7% delež, 84% pa je imela družba Globtel d.o.o., katere edini družbenik je bil toženec, 9% pa je bil lastni delež družbe.