Jedro

Izrečena odstranitev tožnika iz države je brez dvoma ukrep, ki bo posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja, vendar pa njegova dejanja v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje (ponavljajoča se premoženjska kazniva dejanja, nezakonito bivanje, razveza zakonske zveze s ciljem pridobivanja socialnih ugodnosti in transferjev, delo na črno, neaktivnost v smislu poskusov ureditve statusa bivanja) kažejo na tožnikov odklonilen in nekritičen odnos do spoštovanja pravnega reda, zato sodišče meni, da je pravica do zagotavljanja javnega reda in varnosti, ki se odraža v zahtevi po spoštovanju pravnega reda, v konkretnem primeru močnejša od tožnikove pravice do zasebnosti in družinskega življenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Policijska postaja Trebnje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku z izpodbijano odločbo izrekla odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas enega leta, ki začne teči z dnem njegove odstranitve. V izreku je navedla, da je tožnik tujec, državljan Kosova in da od 10. 8. 1990 dalje, ko je spremenil naslov svojega stalnega bivališča na naslov v ..., Srbija in Črna gora, ni imel več statusa v Republiki Sloveniji, četudi je izjavil, da je ves čas bival na tem ozemlju. Navedla je še, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega iz 3. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), saj je bil pravnomočno obstojen za več kaznivih dejanj, njegovo bivanje v Republiki Sloveniji pa pomeni nevarnost za javni red, javno varnost in državno varnost, saj je tudi v času prestajanja zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju ZPKZ Dob) izvrševal kazniva dejanja, iz česar izhaja nevarnost, da bi v primeru nadaljnjega prebivanja na ozemlju te države nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, oziroma je iz tega razvidno, da se v času prestajanja zaporne kazni ni rehabilitiral in tudi ni kazal želje, da bi se, z izvrševanjem novih kaznivih dejanj in uživanjem prepovedanih drog pa ni spoštoval pravnega reda Republike Slovenije.

2. V obrazložitvi svoje odločitve prvostopenjski organ pojasnjuje, da ga je ZPKZ Dob obvestil, da bo tožnik dne 14. 11. 2019 izpuščen s prestajanja zaporne kazni. Po pregledu registra prebivalstva in v razgovoru s tožnikom je prvostopenjski organ ugotovil, da nima urejenega statusa bivanja v Republiki Sloveniji ter da je pred pričetkom prestajanja zaporne kazni tu bival nezakonito. Pogojev za bivanje na ozemlju Republike Slovenije ni izpolnjeval od 10. 8. 1990 dalje. V razgovoru je tožnik pojasnil, da je v Sloveniji od leta 1983 dalje, ko se je zaposlil v tovarni ... Takrat je bival v Trzinu, nato v letu 1986 pri sorodniku v Ljubljani. Ker je bila ta hiša črna gradnja, so jo porušili, nakar se je s takratno ženo preselil v podnajemniško stanovanje na Rakovi Jelši, kjer je bival do 1994. Takrat sta se z ženo, s katero imata enega sina, razvezala. V tem času je posedoval potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, vendar pa mu po poteku teh dokumentov niso želeli izdati novih. Večkrat je pristal v zaporu, saj je bil pravnomočno obstojen za različna kazniva dejanja, prvič v letu 1990. Tožnik je še pojasnil, da je v Sloveniji opravljal priložnostna dela. Drugo ženo je spoznal leta 2000, se leta 2002 z njo poročil, v letu 2008 pa se jima je rodila hčerka. Leta 2017 sta se sporazumno razvezala zaradi socialnih transferjev in večje možnosti za pridobitev stanovanja, kljub temu pa sta še vedno skupaj in bivata na ... ulici v Ljubljani. V stanovanje se ni mogel prijaviti, saj je bilo, kot je zatrjeval, v stanovanju prijavljenih že preveč oseb, hišni svet pa mu za to ni dal soglasja. Večkrat je podal vlogo za dovoljenje za prebivanje, nazadnje v marcu 2019, vendar pa so bile njegove vloge zavrnjene.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik prvič podal vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi združitve z družino dne 3. 9. 2009, ki jo je Upravna enota Ljubljana zavrnila. Dne 22. 6. 2019 je nato podal novo vlogo, ki jo je Upravna enota Ljubljana zavrgla. Tožnik nima nobenega veljavnega dokumenta za prestop državne meje, iz evidenc pa je razvidno, da nikoli ni posedoval slovenskih dokumentov. Na tem mestu se prvostopenjski organ sklicuje na določbo 6. člena Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in sveta oziroma Zakonika o schengenskih mejah, ki določa, da mora državljan tretje države za prehod meje posedovati veljavno potno listino. Te tožnik nima, pač pa ima le osebno izkaznico Republike Kosovo.

4. V nadaljevanju prvostopenjski organ citira določbo 65. člena ZTuj-2, ki določa, kdaj se tujcu izda odločba o vrnitvi in določbo 66. člena tega zakona, ki ureja prepoved ponovnega vstopa v državo. Okoliščine, zaradi katerih ni zaželjeno, da bi tujec prebival v Republiki Sloveniji, je našel v njegovem dosedanjem nepodrejanju pravnemu redu v Republiki Sloveniji, saj je tu bival nezakonito in opravljal dela, za katera po evidenci ni imel ustreznih dovoljenj. Iz policijskih evidenc in Centralne kazenske evidence Ministrstva za pravosodje izhaja, da pri tožniku obstajajo razlogi za nevarnost pobega iz 3. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po mnenju ZPKZ Dob je tožnik specialni povratnik, saj je bil obravnavan za poskus kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1, za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in za poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Tožnik je bil izpuščen s prestajanja zaporne kazni, ki mu je bil izrečena za čas 10 let in 9 mesecev. Glede na težo storjenih kaznivih dejanj prvostopenjski organ meni, da ima odstranitev iz države prednost pred pravico tožnika do celovitosti družine, saj je ves čas bivanja v Republiki Sloveniji izvrševal kazniva dejanja in z izvrševanjem teh dejanj nadaljeval kljub temu, da je bil pravnomočno obsojen in je prestajal zaporno kazen. Na tej podlagi zato prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno in mu je izrekel prepoved vstopa v državo v obdobju enega leta.

5. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 2253-28/2019/8 (155-10) z dne 9. 12. 2019, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ uvodoma povzema vsebino tožnikove pritožbe in vsebino odločitve prvostopenjskega organa, ki se ji pridružuje. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da tožnik biva v Republiki Sloveniji nezakonito, saj ne poseduje dovoljenja za prebivanje. Tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, izda policija odločbo o vrnitvi. Ob tem se drugostopenjski organ sklicuje in citira določbe prvega odstavka 64. člena, petega odstavka 67. člena, 29. alineje 2. člena in prvega odstavka 68. člena, vse ZTuj-2. Sklicuje se tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 413/2012, in navaja, da se je sodna praksa opredelila, da za obrazložitev nevarnosti pobega tujca zadošča, da se ugotovi, da obstaja katera od okoliščin iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Teh okoliščin je pri tožniku več, saj v Republiki Sloveniji biva že dalj časa nezakonito, večkrat pa je bil tudi obstojen za kazniva dejanja.

6. Drugostopenjski organ opisuje vsebino 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki ureja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, do doma in do dopisovanja. Javna oblast v tako pravico ne sme posegati in se vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in v demokratični družbi nujno zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je varovana tudi v Ustavi RS, in sicer v tretjem odstavku 53. člena. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so omejitve človekovih pravic dopustne le, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da morajo biti za dopustnost omejitev ali posegov izpolnjeni trije pogoji: nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. V okviru sorazmernosti je treba tehtati tudi pomembnost posega v prizadeto pravico v primerjavi s pomembnostjo pravice, ki se s posegom želi zavarovati.

7. Tožnik je povedal, da ima v Republiki Sloveniji mladoletno hčerko in partnerko, s katero sta sicer ločena, a še vedno živita skupaj. Na pravico do družinskega in zasebnega življenja se v postopku pri prvostopenjskem organu ni izrecno skliceval, je pa to storil v pritožbi. Kljub temu pa je prvostopenjski organ presojal pravico do družinskega življenja na podlagi dejstva, da je tožnik specialni povratnik in glede na težo kaznivih dejanj ter ocenil, da pravica države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanja javnega reda prevlada nad pravico tujca do družinskega življenja. Razlogov sicer prvostopenjski organ ni natančneje pojasnil, vendar pa je drugostopenjski organ ocenil, da zgolj zato izpodbijana odločba ni nezakonita. Po tem, ko povzame vsebino izpodbijane odločbe in ugotavlja, da je bil tožnik v postopku prvostopenjskega organa zaslišan in da se je imel možnost izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo odločbe, drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik glede družinskega življenja povedal le to, da ima partnerko, s katero je bil poročen in da sta se v letu 2017 razvezala zaradi birokratskih razlogov ter da ima tudi 11 letno hčer in 32 letnega sina iz prejšnjega zakona. Zatrjeval je tudi, da je bival na naslovu nekdanje žene, četudi tu ni prijavljen zato, ker se s tem ni strinjal eden do stanovalcev v stanovanjskem bloku. Povedal je še, da je opravljal priložnostna dela, drugega pa o svojem družinskem življenju ni izpovedal. 8. Drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnik izpolnjuje dva od v zakonu določenih pogojev, ki utemeljujejo njegovo odstranitev iz države, in sicer njegovo predhodno nezakonito prebivanje in izvrševanje kaznivih dejanj, za katera je bil večkrat obsojen in za katera mu je bila izrečena tako kazen zapora kot tudi stranska kazen izgona tujca iz države. Po presoji drugostopenjskega organa zato ni sporno, da gre za nujen ukrep, ki lahko do določene mere poseže v tožnikovo uresničevanje pravice do družinskega življenja, vendar pa zaradi tega ni že sam po sebi nesorazmeren. Tožnik se kljub večkratnemu prestajanju kazni zapora ni rehabilitiral in se ni podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji. S kaznivimi dejanji, zlasti kaznivim dejanjem velike tatvine, je večkrat posegel v pravice do pravne in osebne varnosti drugih ljudi, ki pričakujejo, da jih bo država pred takimi nedovoljenimi dejanji ustrezno zaščitila. Njegova ravnanja zato posegajo v javni red in tudi javno varnost. Kazniva dejanja je tožnik izvrševal ves čas bivanja v Republiki Sloveniji in celo med prestajanjem zaporne kazni, pri tem pa tudi ne zanika, da je v času prestajanja zaporne kazni pričel uživati prepovedane droge, kar še dodatno kaže, da se pravnemu redu v Republiki Sloveniji ne bo podrejal. S tem, ko tožnik večkrat zavestno krši pravni red Republike Slovenije in precej časa preživi v zaporu, predstavlja tudi ekonomsko breme za državo. V času, ko je bival v Republiki Sloveniji, ni nikoli opravljal dela na zakoniti podlagi, pač pa priložnostno, torej na črno, in se tudi iz tega razloga ni podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Z delom na črno je oškodoval državo, saj od plačila, ki ga je prejel za delo, niso bili odvedeni ustrezni davki in prispevki. Ker je ves čas v Republiki Sloveniji prebival nezakonito in ni opravljal dela na zakoniti pravni podlagi ter je veliko časa preživel v zaporu, ni jasno, kakšen je bil njegov finančni prispevek k vzdrževanju mladoletne hčerke, v izjavi pa celo priznava, da sta se z ženo razvezala zaradi socialnih transferjev, kar kaže na zavestno izkoriščanje pravnega reda Republike Slovenije in ekonomske blaginje države. Drugostopenjski organ zato ocenjuje, da glede na vse opisane razloge pri tožniku izrečeni ukrep prevlada nad njegovo pravico do družinskega življenja. Ti razlogi utemeljujejo tudi čas trajanja ukrepa. Na odločitev tudi ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje, da bi mu morala tožena stranka legalizirati status, ker dlje časa nezakonito biva v Republiki Sloveniji, saj ne gre za pristojnost policije, pač pa lahko to stori le organ, pristojen za izdajo dovoljenj za bivanje.

9. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da se je tožnik pričel na pravico do družinskega življenja sklicevati šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Pojasnjuje, da je prava neuka stranka, prvostopenjski organ pa bi moral v postopku izdaje odločbe o vrnitvi upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki jih je navajal ter v skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotoviti resnično dejansko stanje, v ta namen pa ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi se skliceval na določeno pravico, pač pa mora po svojih najboljših močeh navesti vsa relevantna dejstva, ki jih pristojni organ potrebuje za sprejetje pravilne odločitve. Taka dejstva je tožnik v postopku ves čas navajal, saj je že v začetku postopka pojasnil, da se v Republiki Sloveniji nahajata njegova partnerka in mladoletna hčerka, s katerima živi. To pomeni, da se je že v postopku na prvi stopnji skliceval na pravico do družinskega življenja. Presoja drugostopenjskega organa, da to, da prvostopenjski organ ni podrobneje pojasnil razlogov za oceno, da pravica do javnega reda prevlada nad pravico tujca do družinskega življenja, ni nezakonita, je nepravilna. Izpodbijane odločbe se namreč prav zato, ker niso bili pojasnjeni razlogi za oceno, da pravica države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavlja javni red, prevlada nad pravico tujca do družinskega življenja, ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev postopka. Tožena stranka presoja pravico tožnika do družinskega življenja na podlagi drugih upravnih postopkov, ki niso predmet tega postopka. Pri tem je napačno uporabila materialno pravo, saj je treba v vsakem postopku posebej opraviti oceno sorazmernosti posega v ustavno pravico, to je v konkretnem primeru v pravico do družinskega in zasebnega življenja. S tem je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka, saj je svojo odločitev sprejela na podlagi prehodnih postopkov, pri tem pa tožniku ni dala možnosti, da bi se o njih izjavil. 10. Tožena stranka je poseg v tožnikovo pravico do družinskega in zasebnega življenja presojala v povezavi z izdajo odločbe o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, pri tem pa nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da se tožnik v Republiki Sloveniji nahaja od leta 1983, ko je v Republiko Slovenijo prišel zakonito na podlagi dovoljenja za začasno bivanje in se tudi zaposlil. Tožnikovo bivanje je postalo nezakonito v letu 1990, od takrat dalje pa si ni mogel urediti pravne podlage za prebivanje, četudi je večkrat poskušal tako s postopkom združevanja družine, kot tudi v postopku po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), saj ima interes, da bi v Republiki Sloveniji bival zakonito. Neurejen pravni položaj je nenehno slabo vplival na njegovo psihično počutje in poslabševal njegovo življenjsko situacijo. Družina ga je ves čas obiskovala v zaporu, prav tako jih je lahko obiskoval med vikendi. Z družinskimi člani je bil ves čas v stikih in dobrih odnosih, bivali so tudi na skupnem naslovu. Tožena stranka torej ni le nepopolno ugotovila dejanskega stanja, pač pa je tudi nepravilno uporabila materialno pravo. V svoji odločbi se ves čas sklicuje na kazniva dejanja, s katerimi utemeljuje tožnikovo nevarnost za javni red in javno varnost, vendar pa bi morala upoštevati dejanski položaj in tožnikovo sedanje ravnanje. Tožnik je star že 60 let in si želi uživati v družinskem življenju ter si urediti svojo življenjsko situacijo. Tožena stranka pri oceni posega ni opravila strogega testa sorazmernosti, v sklopu katerega bi presodila, ali je ukrep nujen, primeren in sorazmeren v polnem obsegu, kot to zahteva sodna praksa Ustavnega sodišča RS, in sicer: ali je poseg nujen v smislu, da brez njega ni mogoče doseči cilja s kakšnim drugim blažjim ukrepom; ali je ocenjevani poseg primeren; in ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Namesto tega je tožena stranka svojo oceno utemeljila le na subjektivnih ocenah ravnanj tožnika, ne da bi upoštevala celotno dejansko stanje, niti ga ni ugotavljala. Tožena stranka je še navedla, da ni jasno, na kakšen način tožnik prispeva k uresničevanju starševskih pravic, kar kaže, da ni ugotovila dejanskega stanja niti ni dala tožniku možnosti, da bi se o tem izjasnil. V zvezi s tem opozarja na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) št. C-249/13 z dne 11. 12. 2014, iz katere izhaja, da mora biti posamezniku v postopku izdaje odločbe o vrnitvi omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden je sprejeta odločitev, tudi da taka oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje odločbe ali njeno vsebino. Upoštevati je treba vse elemente starševske skrbi, ne le finančni doprinos k vzdrževanju otroka, dejstvo pa je, da se z izdano odločbo o vrnitvi tožniku taka možnost odvzame.

11. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na Direktivo 2008/11/ES Evropskega parlamenta in sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav z dne 16. decembra 2008 (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), ki v 11. členu določa, da se trajanje prepovedi vstopa določi ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera, pri čemer prepoved vstopa ne sme trajati več kot 5 let. V ZTuj-2 je kot minimalno trajanje prepovedi vstopa določen čas 6 mesecev, kar pomeni, da ni v skladu z Direktivo o vračanju, saj ne omogoča določitve krajšega roka na podlagi individualnih okoliščin posameznega primera. Enoletna prepoved vstopa tožniku je nesorazmerna v primerjavi s posegom v njegovo pravico do družinskega in zasebnega življenja. Tožnik se ne strinja, da presoja skladnosti zakona z Direktivo o vračanju ne bi bila v pristojnosti tožene stranke, saj morajo v skladu s pravom EU organi držav članic pravo razlagati v skladu s tem pravom.

12. SEU je v sodbi št. C-249/13 z dne 11. 12. 2014 odločilo, da morajo pri izvajanju Direktive o vračanju države primarno upoštevati največjo otrokovo korist, družinsko življenje in zdravstveno stanje tujca v skladu s 5. členom in osebo pred izdajo odločbe tudi zaslišati. Tožnik se ne strinja s toženo stranko, da ni v pristojnosti policije, da bi legalizirala njegov status tujca, saj ZTuj-2 za primere, ko vrnitev tujca v izvorno državo ni mogoča, omogoča izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja, ki jo izda policija po uradni dolžnosti. Tožniku bi v primeru vrnitve in prepovedi vračanja nastala nepopravljiva škoda, saj bi mu bilo onemogočeno uživanje pravice do družinskega in zasebnega življenja ter se sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Boultif proti Švici. V tej zadevi je sodišče odločilo, da je treba v postopkih odstranitve iz države upoštevati resnost kaznivih dejanj, pretečen čas od njihove storitve in tožnikovo obnašanje v tem času, državljanstvo vpletenih oseb, tožnikovo družinsko življenje, trajanje zakona ali drugih faktorjev, ki kažejo na učinkovitost partnerskega življenja, ali je partner vedel za kazniva dejanja v začetku razmerja, ali so bili v času razmerja rojeni otroci in njihova starost ter resnost težav, s katerimi se bo posameznik soočil v primeru odstranitve njegovega partnerja. Ti podatki so pomembni tudi z vidika obveznosti države, da uredi položaj oseb, ki se na njenem ozemlju nahajajo nezakonito. ESČP je v zadevi Butt proti Norveški odločilo, da neureditev pravnega položaja tujcev, ki imajo v državi pristne družinske vezi in tam že dolgo bivajo, pa četudi nezakonito, pomeni kršitev temeljne človekove pravice do zasebnega in družinskega življenja, kot jo določa 8. člen EKČP. 13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da tožba ni utemeljena in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Strnjeno povzema vsebino izpodbijane odločbe in pojasnjuje, da je bilo glede na vsa ugotovljena dejstva ocenjeno, da ta utemeljujejo odstranitev tožnika in pretehtajo pred njegovo pravico do celovitosti družine. Tožnik okoliščine družinskega življenja navaja le pavšalno s tem, da zatrjuje, da se v Republiki Sloveniji nahajata njegova partnerica in mladoletna hčerka, ne da bi to izkazal. Prav tako ni ponudil nobenih trditev in dokazov o tem, kako skrbi za otroka, zagotavlja njegov celovit razvoj in izvaja starševske obveznosti. Glede na to, da si od leta 1983, ko je prispel v Slovenijo, ni pridobil zaposlitve in dela, je brez premoženja, bil večkrat pravnomočno obsojen in večkrat prestajal zaporne kazni, je očitno, da svojih starševskih obveznosti ne izpolnjuje. Zaradi uživanja prepovedanih drog, kar je počel v zaporu, je malo verjetno, da je lahko izvajal starševsko skrb in vzgojo otroka. Neutemeljeno je navajanje, da je star že 60 let, saj te starosti še ne dosega, v Republiki Sloveniji pa biva nezakonito od leta 1990, ko je sam odjavil bivanje in se prijavil na Kosovu. Glede na dosedanje življenje ni verjetno, da si bo sedaj življenje uredil, tako kot zatrjuje. Prvostopenjski organ je navedel tudi odločbe upravnih organov 2009, ko je bil tožnik neuspešen pri pridobivanju dovoljenja za prebivanje, kar pomeni, da takrat ni izpolnjeval pogojev za bivanje, ti podatki pa so za odločitev pravilni in potrebni.

14. Tožnik se po presoji tožene stranke neutemeljeno sklicuje, da si je svoj status prizadeval urediti od leta 1990. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je od takrat pa do danes podal le podal dve vlogi, in sicer prvo vlogo za združitev družine dne 23. 9. 2009, drugo vlogo za dovoljenje za stalno prebivanje pa dne 22. 6. 2019, pri tem pa očitno ni izpolnjeval pogojev za ureditev statusa v Republiki Sloveniji. V času bivanja je izvršil številna kazniva dejanja in bil obsojen na dolgo zaporno kazen. Tožnik je tujec, ki ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije in zato predstavlja nevarnost za javni red. Nezakonito bivanje in kršenje javnega reda ima za posledico, da je država dolžna v skladu s pravili skupnih standardov in postopkov v državah članicah zagotoviti vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. V izpodbijani odločbi so navedena vsa kazniva dejanja, ki jih je storil tožnik, dolžna zaporne kazni, njegova ponovitvena nevarnost ter uživanje prepovedanih drog v zaporu, kar je zadosten razlog za to, da se tožnika iz države odstrani ter mu prepove vstop v državo za določen čas. Četudi tožnik izpodbija ugotovitve tožene stranke o izvajanju njegove starševske skrbi in navaja, da dejansko stanje o tem ni bilo ugotovljeno, ostaja pri pavšalnih navedbah o tem, nasprotnih dejstev in dokazov o tem, kako to starševsko skrb izjava, pa ne poda, prav tako tudi ne dokazov o finančnih prispevkih za družino. Razen obiskov partnerke in hčerke v zaporu, drugih dejstev o družinskem življenju ne navaja niti nobenih dokazov o tem, kako funkcionira družina po njegovi razvezi in kakšen je njegov prispevek k njej.

15. Tožena stranka še navaja, da tožnik pavšalno in brez nasprotnih trditev navaja, da v postopku ni bila upoštevana narava in resnost kaznivih dejanj, pretečen čas od njihove storitve ter tožnikovo obnašanje v tem času, državljanstvo vpletenih oseb, tožnikovo družinsko življenje, trajanje njegovega zakona in drugi faktorji, ki kažejo na učinkovitost partnerskega življenja. Na takšne pavšalne trditve ni mogoče odgovoriti, saj tožnik teh okoliščin ne konkretizira. V odločbi so navedena kazniva dejanja, ki jih je storil tožnik, dejstvo, da mu je bila izrečena dolga zaporna kazen, pa kaže na hudo težo storjenih dejanj.

16. Sodišče je v zadevi v navzočnosti tožnika ter pooblaščenca tožene stranke opravilo glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaze z vpogledom v vse listine upravnega spisa, z vpogledom v dopisa Policije, Generalne policijske uprave št. 2253-784/2019/114 (216-05) z dne 20. 1. 2022 in št. 2253-784/2019/117 (216-01) z dne 21. 2. 2022 in z zaslišanjem tožnika kot stranke postopka.

17. Tožnik je povedal, da je v Slovenijo prvič prišel v letu 1983 in se zaposlil v tovarni ... Zaradi težav v družini se je vrnil na Kosovo, nato pa se v letu 1985 znova vrnil v Slovenijo in od takrat dalje tu prebiva nepretrgoma. V letu 1986 se je poročil, nakar se je v Slovenijo priselila še žena. V zakonu se jima je rodil sin. V Sloveniji je bival na več naslovih: v Depali vasi, na ... v Ljubljani, na ... ter na Ulici ... Ko sem bival na Ulici ..., misli, da je bilo to nekje v letu 1992, je prišel policist, ki mu je rekel, da na tem naslovu ni prijavljen in da bi moral bivati na ..., nakar mu je vzel osebno izkaznico in prečrtal naslov. V času vojne je bil v zaporu, po izpustitvi pa ni mogel dvigniti niti osebne izkaznice, niti potnega lista. Šel je v Črno Goro po dokumente, vendar pa se tudi po tem ni mogel nikjer prijaviti. Podatek v spisu, da od leta 1990 ni imel urejenega statusa, je točen. Njegova družina je velika in mu pomagali pri preživljanju, saj ni bil redno zaposlen. Zaposlena je bila žena, sam pa je opravljal kakšna priložnostna dela, torej na črno. S prvo ženo se je razvezal v letu 1993, z drugo ženo pa se je poročil leta 2002. Razvezala sta se v letu 2017, to pa zato, da bi lažje pridobila stanovanje in da bi bila upravičena do več socialnih ugodnosti. Razveza je namreč imela za posledico, da je žena pridobila višje otroške dodatke. Točen je podatek v spisu, da je dvakrat poskušal urediti svoj status prebivanja v Republiki Sloveniji. Več od tega ni poskušal zato, ker je bil večinoma zaprt, poleg tega pa se je enkrat zahtevalo najprej urejeno zdravstveno zavarovanje in nato zaposlitev, nato pa obratno. Zdravstvenega zavarovanja še vedno nima urejenega. Četudi ima položaj osebe, ki je v Centru za tujce, mu je bil za zdravljenje v bolnišnici izstavljen račun. Le dvakrat si je status bivanja v Republiki Sloveniji skušal urediti zaradi malomarnosti in neumnosti, saj je mislil, da iz tega ne bo nič. Če je videl policiste, se jim je raje izognil. Sedaj se redno javlja na policijski postaji, kot mu je določeno, dostavil je tudi odpustno pismo bolnišnice, kjer se je zdravil 20 dni.

18. Kazniva dejanja, ki jih je storil, so bila posledica družbe, s katero se je zapletel, nato pa se iz tega ni uspel več izleči. Za kazniva dejanja, za katera se v dopisu policije navaja, da je sedaj osumljen njihove storitve, je povedal, da jih ni storil in da bo to na sodišču tudi dokazal. Kazniva dejanja, za katera je bil obsojen, so bila rezultat njegovega napačnega razmišljanja, da bo na tak način lažje prišel do sredstev. Sedaj, ko je star 60 let, pa o tem razmišlja povsem drugače in storjena dejanja obžaluje.

19. Glede očitka, da naj bi času prestajanja kazni pričel uživati prepovedane droge je povedal, da je šlo za protibolečinske tablete. Te tablete je užival tri mesece, in sicer od tega en mesec nelegalno, nato pa mu jih je predpisal zdravnik. Šlo je za tablete Substitol ali Suboxson, ki se uporabljajo za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Te tablete je pričel piti zaradi močnih bolečin. Ko so ga testirali, mu je zdravnik dovolil, da je nadaljeval s pitjem teh tablet v dozi 2 mg. Zaradi bolečin tudi ni mogel delati, kar je bilo razlog, da je moral kazen prestati v celoti in ni bil predčasno izpuščen. Prej navedene tablete so mu nato zamenjali s tabletami Doreta, ki jih uživa še vedno, poleg tega pa še več drugih zdravil. Ima namreč težave z zdravjem, in sicer s slinavko, križem in kolki. 2010 leta je imel zlomljeni obe petnici.

20. V zvezi s svojim družinskim življenjem je tožnik povedal, da z drugo ženo, s katero sta se formalno razvezala, dejansko še vedno bivata skupaj, z njima pa je tudi mladoletna hčerka. Meni, da se razumeta bolje kot prej, ko sta bila uradno poročena. Razvezala sta se zato, da bi dobila socialno stanovanje, vendar pa je bilo to zaman, saj jima ni uspelo. Ženin osebni dohodek je nekje med 700,00 in 800,00 EUR, prejema tudi otroški dodatek. Sam prispeva, če kaj imam, trenutno je to tisto, kar je podedoval po očetu. Stanovanje, v katerem bivata, je hišniško stanovanje. To je pripadalo ženini materi, ki je opravljala naloge hišnice in ima pravico do bivanja v tem stanovanju do svoje smrti. Ženina mama in oče sicer ne bivata več v tem stanovanju, pač pa v BiH v občini ... Oba sta upokojena in prihajata občasno. Stanovanje je neprofitno, prodati pa ga je mogoče le s soglasjem vseh stanovalcev. Ker je podedoval gotovino, upa, da jima ga bo uspelo odkupiti. Najprej je umrla njegova mama, nato še oče. Zapuščinski postopek po očetu se je v mesecu januarju vodil v Črni Gori, za zastopanje v postopku pa je pooblastil brata in sestro. Pooblastila je overil in zanje pridobil apostille. Po očetu je podedoval 121.000,00 EUR in stanovanje v centru Podgorice. Oče je namreč imel na Kosovem hišo in zemljo, tam pa se nepremičnine kupujejo po zelo visokih cenah. Oče je nepremičnine na Kosovem prodal, od tod pa izvirajo podedovana sredstva. Glede stanovanja v Podgorici se dogovarja z bratom, da bi mu ga prepustil proti ustreznemu odplačilu njegovega deleža, saj v Črni Gori nima ničesar več. V zvezi s podatkom iz dopisa policije z dne 20. 1. 2022, da je meseca marca 2021 bival na naslovu ... v Ljubljani, je pojasnil, da je do tega prišlo v času korone. Gre za hostel, v katerega se je zaradi okužbe umaknil, tam pa je bil mesec dni. Za najem sobe je plačal 100,00 EUR in zdi se mu, da s sklenjeno pogodbo še vedno razpolaga. V tem času je bil lahko v sobi le en stanovalec.

21. O hčerki je povedal, da mu je celo bolj privržena kot pa je mami. Njen šolski uspeh je med 3 in 4. Najbolj jo zanima kuhanje, že 4 leta pa se ukvarja tudi s plesom pri klubu ..., kjer ima treninge ob ponedeljkih in sredah, imajo tudi tekmovanja. Tudi na Kongresnem trgu so imeli predstavitev. Treningov trenutno zaradi dopustov nima. Ta dejavnost je plačljiva, in sicer v višini članarine 84,00 EUR, nato pa se še vsake 3 mesece nekaj doplačuje, položnice pa prejema žena. Za kakšno dodatno majico ali rekvizit je prav tako treba doplačati. Pred kratkim je bila hčerka s klubom v Avstriji, za kar je bilo treba plačati 46,00 EUR za prevoz, nekaj so ji dali tudi žepnine. Hčerka je šla s klubom sama, saj je precej samostojna. V času, ko je prestajal kazen zapora, je hčerka prihajala na obiske, in sicer na Povšetovo ob sobotah in nedeljah, na Dob pa ob sobotah. Hčerko je na obiske vozila mama. Na Povšetovi je bil zaprt 2 do 3 leta, 2 leti je bil v zaporih v Kopru, preostalo pa na Dobu. S sinom iz prvega zakona se videvata ob koncih tedna, preselil pa se je na območje Izole. Zaposlen je pri ... in razvaža kruh. Svoje družine zaenkrat še nima.

22. Tožnik je še povedal, da ima željo, da si uredi status v Sloveniji. Na Črno Goro ga namreč ne veže nič, saj je v Slovenijo prišel mlad in ima tu tudi družino. Kazniva dejanja, ki jih je storil, obžaluje, zanje pa je že prestal zaporno kazen. Želi si, da bi lahko normalno zaživel, ne da ga bi bilo vedno strah, da ga bodo odpeljali v Center za tujce ali deportirali. Leta 2002 so ga sicer deportirali, vendar pa se je nato v Slovenijo vrnil ilegalno.

K točki I izreka:

23. Tožba ni utemeljena.

24. Predmet postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožniku izrekel ukrep odstranitve iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas enega leta, ki začne teči z dnem njegove odstranitve.

25. ZTuj-2, kot je veljal na dan izdaje izpodbijane odločbe (Uradni list RS, št. 50/11, 57/11, 26/14, 90/14, 19/15, 47/15 - ZZSDT, 5/17, 59/17, 9/18, 62/19 - odl. US), je določal, da lahko tujec vstopi v Republiko Slovenijo in biva v Republiki Sloveniji toliko časa, kolikor mu je dovoljeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade Republike Slovenije, zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 14. člena ZTuj-2). Če tujec nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ali mu je to dovoljenje prenehalo, se šteje, da v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito (3. alineja prvega odstavka 60. člena ZTuj-2). Tak tujec mora državo zapustiti v roku, ki mu je bil postavljen (tretji odstavek 60. člena ZTuj-2); ta rok pa se praviloma ne določi tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega, in tujcu, katerega bivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost (peti odstavek 67. člena ZTuj-2). Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, so zlasti: (-) tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji; (-) vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa; (-) tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja; (-) posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine; (-) navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku; (-) tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil. Policija tujcu, ki mu rok za prostovoljno vrnitev ni bil določen zaradi obstoja razlogov iz petega odstavka 67. člena ZTuj-2, izda odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev (prvi odstavek 68. člena ZTuj-2), s to odločbo pa določi tudi prepoved vstopa v državo za čas, ki ne more biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let, pri čemer se upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno (prvi in drugi odstavek 66. člena ZTuj-2).

26. Med strankama ni sporno, da se je tožnik v Slovenijo priselil v letu 1983, od 10. 8. 1990 dalje pa tu biva nezakonito, saj si po tem, ko je spremenil naslov stalnega prebivališča na naslovu v ..., takratna Srbija in Črna Gora, svojega statusa prebivanja v Republiki Sloveniji ni več uredil. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil tožnik večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj, storjenih na območju Republike Slovenije (prvič je bil pravnomočno obsojen v letu 1990, nato pa še v nadaljnjih letih), in da je večkrat prestajal zaporno kazen, skupaj 10 let in 9 mesecev. Tožnik je storil več kaznivih dejanj velike tatvine (tudi v sostorilstvu in kot poskus storitve tega kaznivega dejanja), tatvine, ponarejanja listin, prikrivanja in preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi. Dne 14. 11. 2019, ko je bil izpuščen s prestajanja zaporne kazni, mu je bila izdana izpodbijana odločba ter odločba o nastanitvi v Center za tujce v Postojni. Z odločbo z dne 15. 1. 2020 je bila odločba o nastanitvi v centru nadomeščena z milejšimi ukrepi. Tožniku je bilo dovoljeno bivanje izven Centra za tujce na naslovu ... v Ljubljani (kjer bivata njegova nekdanja žena in mladoletna hčerka) ter določena obveznost javljanja na Policijski postaji Ljubljana - Šiška, kar tožnik izpolnjuje (dopis Centra za tujce z dne 20. 1. 2022).

27. Sodišče na podlagi opisanega dejanskega stanja, ki izhaja iz izvedenih dokazov in med strankama ni sporno, ugotavlja, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, saj nima dovoljenja za prebivanje (3. alineja prvega odstavka 60. člena ZTuj-2), pri njem pa tako zaradi te okoliščine kot tudi zato, ker je bil večkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, obstaja nevarnost pobega (prvi odstavek 68. člena ZTuj-2). Nevarnost pobega namreč pomeni, da obstajajo okoliščine, ki jih določa zakon, zaradi katerih se domneva, da bi se tujec lahko izognil vrnitvi. Za obrazložitev nevarnosti pobega je zato dovolj, da se ugotovi, da obstaja katera od okoliščin, določenih v prvem odstavku 68. člena ZTuj-2. Vse navedeno vodi do ugotovitve, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, da se tožniku lahko izda odločba o vrnitvi brez določitve roka za prostovoljno vrnitev, posledično pa v skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 66. člena ZTuj-2 tudi prepoved vstopa v Republiko Slovenijo.

28. Četudi so izpolnjeni pogoji, ki jih ZTuj-2 določa za izdajo odločbe o vrnitvi, pa je moralo sodišče presoditi, ali je izpodbijana odločitev tožene stranke sorazmerna posegu v tožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Tožena stranka (predvsem drugostopenjski organ) je prišel do zaključka, da je izrečeni ukrep, ki ima cilj zagotavljati zakonito priseljevanje in zagotavljati javni red in mir ter varnost prebivalcev, sorazmeren s pravico tožnika do družinskega življenja, oziroma da ta ukrep, glede na ugotovljeno tožnikovo nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, dolgoletno nepodrejanje in zavestno ravnanje v nasprotju s pravnim redom te države ter glede na poseganje v pravice drugih ljudi, prevlada nad to tožnikovo pravico. Sodišče, ob upoštevanju izvedenih dokazov, tudi tožnikove izpovedi na glavni obravnavi, z zaključki tožene stranke v celoti soglaša in jim pritrjuje.

29. Vrhovno sodišče RS je v zadevi X Ips 413/2012, v kateri se je sklicevalo na sodno prakso SEU, ESČP in odločitve Ustavnega sodišča RS, pojasnilo, da je pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena EKČP del temeljnih pravic, ki so varovane v pravnem redu EU. Čeprav EKČP tujcu ne zagotavlja pravice do vstopa in prebivanja na ozemlju določene države kot temeljne pravice, pa lahko izključitev osebe iz države, v kateri živijo njeni bližnji sorodniki, pomeni poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja, kot jo zagotavlja 8. člen EKČP. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je varovana tudi v 53. členu Ustave RS. Omejitve človekovih pravic so na podlagi 15. člena Ustave RS dopustne le, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji za dopustnost takih omejitev ali posegov: nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. V okviru sorazmernosti je treba tehtati pomembnost posega v prizadeto pravico v primerjavi s pomembnostjo pravice, ki se s tem posegom želi zavarovati (to je v konkretnem primeru v primerjavi s pravico države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje, da preprečuje nezakonito priseljevanje in s tem zagotavlja javni red in varnost) ter na tej podlagi presoditi, ali je z ukrepom o vrnitvi tujca v izvorno državo prekomerno poseženo v njegovo pravico do družinskega življenja. Pri presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja je treba upoštevati tudi smernice, ki izhajajo iz pravnega reda EU. Že uvodne določbe Direktive o vračanju med drugim poudarjajo pomen upoštevanja družinskega življenja v postopkih vračanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, pa v uvodnih določbah poudarja, da mora država članica pri presoji sorazmernosti posega v pravico do zasebnega in družinskega življenja upoštevati zlasti koliko časa je tujec prebival na njenem ozemlju, njegovo starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v državo članico gostiteljico ter obseg njegovih vezi z izvorno državo. Ker so v obravnavani zadevi kot bistveni razlog, zaradi katerega se šteje, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega (poleg nezakonitega prebivanja) kazniva dejanja, ki jih je storil in za katera je bil obsojen, je pri presoji treba upoštevati tudi naravo in resnost kaznivih dejanj, ki jih je tožnik storil v Republiki Sloveniji, pretečen čas od storitve teh kaznivih dejanj, tožnikovo obnašanje v tem času, tožnikovo družinsko življenje, trajanje njegovega zakona ali drugih faktorjev, ki kažejo na učinkovitost partnerskega življenja ter resnost težav, s katerimi se bo družina soočila v primeru odstranitve tožnika (tako ESČP v zadevi Boultif proti Švici).

30. Tožnik svoje stališče, da je njegova pravica do zasebnosti in družinskega življenja močnejša od pravice države, da skrbi za zakonito in kontrolirano prisiljevanje in zagotavlja javni red in varnost, v tožbi in svoji izpovedi na glavni obravnavi utemeljuje s sklicevanjem: da v Sloveniji biva že od leta 1983 (po lastni izjavi neprekinjeno od 1985 dalje), četudi od 1990 dalje nelegalno; da s svojo drugo ženo, s katero se je sicer razvezal, dejansko biva v zunajzakonski skupnosti, saj da je do razveze prišlo le zato, da bi bila uspešnejša pri pridobitvi stanovanja in zaradi zagotovitve višjih zneskov socialnih transferjev; da so bila njegova kazniva dejanja posledica družbe, v katero je padel in želje, da bi na čim lažji način prišel do sredstev; da ta dejanja obžaluje; da kazniva dejanja, za katera je sedaj osumljen in so bila izvršena po njegovi izpustitvi iz zapora (kot izhaja iz dopisa Uprave uniformirane policije z dne 21. 2. 2022, poslanega toženi stranki - velika tatvina, dve prikrivanji in tatvina), zanika in da bo to dokazal tudi na sodišču; da je podedoval večjo vsoto denarja po očetu, s katero bo družini uspelo odkupiti stanovanje; da je bila očitana odvisnost od prepovedanih drog v času prestajanja zaporne kazni posledica bolečin, ki jih je imel in si je pomagal z zdravilom Substitol ali Suboxon, in sicer mesec dni nelegalno, nato pa dva meseca po receptu zdravnika; da je bil tudi v času prestajanja kazni zapora ves čas v stiku s svojo družino, ki ga je obiskovala; da je mladoletna hčerka nanj navezana in da ima občasne stike tudi z že odraslim sinom iz prvega zakona; da ga na Črno Goro ne veže nič več, stanovanje, ki ga je tam podedoval, pa da zato namerava prepustiti bratu proti plačilu; da si je svoj status skušal urediti dvakrat, več pa ne, ker je sklepal, da ne bo uspešen in se je policistom raje izognil. 31. Na podlagi vseh okoliščin, ki izhajajo iz izvedenih dokazov in okoliščin, s katerimi tožnik utemeljuje, da izrečeni ukrep odstranitve iz države ni sorazmeren njegovi pravici do zasebnosti in družinskega življenja, sodišče najprej sodi, da je ukrep primeren in nujen. Pri tem soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da je zakonodajalec kot enega od ukrepov, ki imajo cilj zagotoviti javni red in varnost, določil izdajo odločbe o vrnitvi brez določitve roka za prostovoljno vrnitev, med drugim tudi takrat, ko tujec v državi biva nezakonito in ko je storil kaznivo dejanje, torej takrat, ko gre za očitno nespoštovanje pravnega reda v Republiki Sloveniji. Brez dvoma je, da bo izrečeni ukrep posegel v uresničevanje tožnikove pravice do družinskega življenja, vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je zato ukrep tudi nesorazmeren.

32. Iz izvedenih dokazov izhaja, da v tožnikovem primeru ne gre le za enkratno nespoštovanje pravnega reda v Republiki Sloveniji. Tožnik že od leta 1990 dalje biva v Republiki Sloveniji nezakonito. Od takrat pa do izdaje izpodbijane odločbe (več kot 29 let) je le dvakrat (neuspešno) poskusil urediti svoj status bivanja, kaj več pa, kot sam navaja, ni poizkusil zaradi lastne malomarnosti in neumnosti, pač pa se je namesto tega raje izognil policistom. Ne drži torej navedba v tožbi, da si je nenehoma prizadeval urediti svoj pravni položaj v državi, saj da je imel interes, da v Republiki Sloveniji biva zakonito. Sklicevanje tožnika, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, sklicevanje na starost in bolezenske težave in na to, da v Sloveniji biva že od mladih let, po presoji sodišča njegovega nezakonitega bivanja ne more opravičevati, saj je bil navsezadnje skorajda povsem neaktiven glede pridobitve ustreznega dovoljenja, ki bi mu omogočalo, da bi v Sloveniji bival zakonito. Njegovo izjavo, da želi, da si uredi status in zdravstveno zavarovanje zato sodišče vidi predvsem kot navedbo, s katero nasprotuje izrečenemu ukrepu, ne pa kot iskreno željo, da bi bilo njegovo bivanje v Sloveniji zakonito, to, da mora za zdravstvene storitve poskrbeti sam, pa je logična posledica dejstva, da tu biva nelegalno. Njegova neaktivnost glede ureditve statusa bivanja pomeni nespoštovanje pravnega reda Republike Slovenije in neupoštevanje pravil glede pogojev za zakonito bivanje na njenem ozemlju, ki jih je zakonodajalec sprejel zato, da se kontrolira priseljevanje in zagotavljanja javni red ter varnost. Teh pravil tožnik ni izpolnjeval tudi s tem, da se je po tem, ko je bil, kot je pojasnil v svoji izpovedi, v letu 2002 deportiran, v Republiko Slovenijo znova vrnil ilegalno, torej mimo zakonitih načinov vstopa v državo. Tožnik je nespoštovanje pravnega reda večkrat izkazal predvsem s storjenimi kaznivimi dejanji. Gre za specialnega povratnika, ki je izvrševal (predvsem) kazniva dejanja zoper premoženje, kljub večletnemu prestajanju zaporne kazni (skupaj skorajda tretjino časa, kolikor nelegalno biva v Republiki Sloveniji) in pravnomočnim obsodbam pa je kazniva dejanja ves čas ponavljal. To po mnenju sodišča kaže, da se tožnik ni rehabilitiral in zato njegovo zatrjevanje, da ta dejanja obžaluje in da sedaj drugače gleda na stvari, ni prepričljivo. Tožnik namreč z nobenim dejanjem (npr. povrnitvijo škode oškodovancem, četudi je sedaj pridobil denarna sredstva z dedovanjem) tega obžalovanja vse doslej ni izkazal, prav tako tudi njegovo vedenje v zaporu, ko je, kot je izpovedal, nelegalno jemal tablete Substitol ali Suboxon (ki se sicer uporabljajo za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog), kaže, da prestajanje kazni tožnikovega odnosa do spoštovanja pravil v državi ni spremenilo. Dejstvo je, da je tožnik s storjenimi kaznivimi dejanji, ki sodijo med kazniva dejanja zoper premoženje, posegel v pravice drugih, torej oškodovancev, naloga države pa, da jih pred takimi nedopustnimi dejanji zaščiti. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da je dolgoletno ponavljanje tovrstnih kaznivih dejanj ob neuspešni rehabilitaciji hud poseg v javni red in tudi v javno varnost. 33. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v tožnikovo izpoved o tem, da se sedaj dobro razume s svojo hčerko, prav tako je iz te izpovedi mogoče povzeti, da sledi njenemu šolanju ter drugim dejavnostim. To kaže, da gre za vez, ki se je ustvarila med tožnikom, kot očetom, in njegovo hčerko, sodišče pa ob upoštevanju dejstva, da je tožnik večji čas hčerkinega življenja prestajal zaporno kazen, meni, da se je ta vez v opisanem obsegu očitno vzpostavila šele po njegovi izpustitvi iz zapora in ne dvomi, da je pred tem za njeno preživljanje in vzgojo morala poskrbeti predvsem njena mati, tožnik pa pri tem ni bil udeležen. V času, ko je tožnik prestajal zaporno kazen, tudi sicer objektivno ni mogel prispevati niti k njenemu preživljanju niti k njeni vzgoji, pa četudi je hčerka z mamo prihajala na obiske. Razlog za to je izključno na strani tožnika, torej v ponavljajočih se storitvah kaznivih dejanj, kar je brez dvoma vplivalo tudi na trdnost vezi z njegovo družino in na možnost, da bi se tožnik vključil v hčerkino vzgojo. Sodišče tudi ne najde razloga, da ne bi verjelo tožniku glede njegove vezi z nekdanjo ženo, s katero sta sicer razvezana, vendar pa še vedno živita skupaj. Pri tem pa ne gre prezreti razloga, zaradi katerega se je tožnik razvezal, in sicer zato, da bi žena imela boljše možnosti za pridobitev socialnega stanovanja in zaradi pridobitve višjih socialnih ugodnosti. Izigravanje pravil za pridobitev socialnih ugodnosti in transferjev po presoji sodišča prav tako kaže na tožnikovo (in ženino) nespoštovanje pravnega reda v državi, enako tudi, da je tožnik v času, ko ni bil zaprt, opravljal priložnostna dela na črno. Na to, da tožnik nima kritičnega odnosa do pravil s področja pridobivanja finančnih ugodnosti države ter do legalnega načina izvajanja dela, pri katerem posameznik državi odvaja davke in prispevke, kaže tudi njegova izjava na glavni obravnavi, da v Sloveniji plačuje davke, saj da kupuje stvari v trgovini. Tožnik je sedaj, kot je izpovedal, podedoval večjo vsoto denarja, ki jo želi v celoti nameniti za nakup stanovanja in poskrbeti za ureditev boljših bivanjskih pogojev družine (te so sicer urejene, saj ima tožnikova žena že sedaj v najemu stanovanje, ki ga je pred tem kot hišnica koristila njena mama), kar pa pomeni, da po porabi podedovane vsote ne bo več razpolagal s sredstvi, s katerimi bi se lahko preživljal sam in bi prispeval tudi k preživljanju družine (torej žene iz drugega zakona in mladoletne hčerke, saj je starejši polnoletni sin zaposlen in preskrbljen), njegove možnosti zaposlitve pa so glede na doseženo starost in ob upoštevanju zatrjevanih zdravstvenih težav minimalne. Tožnikova izpoved, da ga na Črno Goro ne veže nič, se kaže kot neresnična. Četudi tožnik biva v Sloveniji, je s svojo primarno družino ohranil tesne stike do te mere, da je svojega brata in sestro pooblastil za zastopanje v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu pri sodišču in jima tudi zaupal, da mu bosta izplačala podedovano premoženje, saj na zapuščinsko obravnavo ni pristopil. To sodišču kaže, da sorodstvenih vezi s člani primarne družine tožnik ni pretrgal in da so še vedno trdne, v Črni Gori pa je tudi podedoval stanovanje, kar pomeni, da vezi z izvorno državo ohranja in da niso zanemarljive.

34. Ob upoštevanju vsega povedanega je sodišče presojalo stališče tožene stranke, da je, kljub temu, da med tožnikom, njegovo nekdanjo (drugo) ženo, njegovo mladoletno hčerko in odraslim sinom obstajajo družinske vezi, izrek izpodbijanega ukrepa ne le nujen in primeren, pač pa tudi sorazmeren glede na intenziteto teh vezi in glede na tožnikovo dolgoletno nespoštovanje pravnega reda Republike Slovenije, do katerega po presoji sodišča vse do sedaj ni razvil kritičnega odnosa, kar vse je opisano v prejšnjih odstavkih. Izrečena odstranitev tožnika iz države je brez dvoma ukrep, ki bo posegel v tožnikovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja, vendar pa njegova dejanja v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje (ponavljajoča se premoženjska kazniva dejanja, nezakonito bivanje, razveza zakonske zveze s ciljem pridobivanja socialnih ugodnosti in transferjev, delo na črno, neaktivnost v smislu poskusov ureditve statusa bivanja) kažejo na tožnikov odklonilen in nekritičen odnos do spoštovanja pravnega reda in zato meni, da je pravica do zagotavljanja javnega reda in varnosti, ki se odraža v zahtevi po spoštovanju pravnega reda, v konkretnem primeru močnejša od tožnikove pravice do zasebnosti in družinskega življenja. Kot je že bilo pojasnjeno, izrečeni ukrep bo nedvomno posegel v to tožnikovo pravico, vendar pa po oceni sodišča že zato, ker je tožnik prestajal dolgoletno zaporno kazen in v tem času ni z družino niti bival niti ni prispeval k njenemu preživljanju niti k vzgoji otrok (kar vse je bila posledica izključno njegovih dejanj), intenziteta teh vezi ni taka, da bi bila močnejša od pravice države, da odstrani tožnika, ki je ves čas svojega nezakonitega prebivanja ponavljal kazniva dejanja na škodo tretjih oseb in do teh ter do svojih drugih kršitev pravnega reda, kot so opisana, ni razvil kritičnega odnosa niti ni poskušal posledic svojega ravnanja odpraviti ali zakonito urediti svoje bivanje.

35. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka tožniku poleg ukrepa odstranitve iz države utemeljeno izrekla tudi ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo. Policija tujcu, ki mu rok za prostovoljno vrnitev ni bil določen zaradi obstoja razlogov iz petega odstavka 67. člena ZTuj-2, izda odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev (prvi odstavek 68. člena ZTuj-2), s to odločbo pa določi tudi prepoved vstopa v državo za čas, ki ne more biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let, pri čemer se upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno (prvi in drugi odstavek 66. člena ZTuj-2).

36. Tožnik meni, da določba drugega odstavka 66. člena ZTuj-2, ki kot najkrajši čas prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo določa čas šestih mesecev, ni v skladu z 11. členom Direktive o vračanju. Po tej določbi se trajanje prepovedi vstopa določi ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera in načeloma ne traja več kot pet let (drugi odstavek). Trajanje prepovedi je torej s citirano določbo Direktive o vračanju omejeno z najdaljšim časom trajanja (načeloma), ne pa tudi z najkrajšim časom, kar pa po presoji sodišča samo po sebi še ne pomeni, da je določba drugega odstavka 66. člena ZTuj-2 v nasprotju z Direktivo o vračanju, oziroma da je to vplivalo na odločitev v konkretnem primeru. Bistveno je, da se pri določitvi časa prepovedi vstopa upoštevajo ustrezne okoliščine primera (tako Direktiva o vračanju), torej upošteva upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno (tako v ZTuj-2). Določitev prepovedi vstopa tujca za najmanj šest mesecev, kot to določa drugi odstavek 66. člena ZTuj-2 tudi ni absolutna, pač pa lahko prepoved vstopa policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca z odločbo prekliče ali začasno odloži zaradi: (-) smrti ali bolezni družinskega člana; (-) zagotavljanja nujne zdravniške pomoči; (-) udeležbe v postopkih pred državnimi organi; (-) če tujec, kateremu je bila prepoved vstopa določena z odločbo o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje, odločbo o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje in odločbo o odpovedi prebivanja dokaže, da je zapustil državo v roku, določenem za vrnitev; (-) če je bilo tujcu kot žrtvi trgovine z ljudmi v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje ali izdano dovoljenje za začasno prebivanje v skladu s 50. členom tega zakona. Ureditev določitve najkrajšega časa prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo po ZTuj-2 torej za sodišče ni sporna in meni, da tudi ni v neskladju z Direktivo o vračanju, saj ta kot omejitev določa le najvišjo zgornjo mejo, ne pa najnižje in zato sodišče sodi, da je taka ureditev v domeni posamezne države. Predvsem pa je bistveno, da se pri določitvi časa trajanja prepovedi vstopa upošteva vrsta in teža okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno, torej da se upoštevajo ustrezne okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče ugotavlja, da je te okoliščine tožena stranka upoštevala in v izpodbijani, predvsem pa drugostopenjski odločbi pojasnila razloge za odločitev, da tožniku za eno leto prepove vstopiti v Republiko Slovenijo. Sodišče se tem razlogom pridružuje in jih samo dodatno utemeljuje z razlogi, ki so navedeni v predhodnih točkah te obrazložitve (od 24. do 34. točke), na katere se sklicuje. Ob upoštevanju teh okoliščin je po presoji sodišča izrek ukrepa enega leta prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo primeren in utemeljen ter ustrezen glede na tožnikovo dolgoletno ravnanje v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije na eni ter intenziteto njegovih družinskih vezi v Sloveniji in v tujini na drugi strani.

37. Glede na vse pojasnjeno sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu in je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.