Jedro

Kakršenkoli nesporazum med strankama še ne pomeni, da je postalo njuno skupno življenje neznosno. Ta ocena je odvisna od oblike skupnosti, ki je dogovorjena, pa tudi od okoliščin, ki so objektivnega značaja (vrsta in število spornih dogodkov) ali pa so subjektivno pogojevane (kot so n. pr. osebne lastnosti strank). V obravnavanem primeru ugotovljene okolnosti pa niso utemeljevale zaključka, da je skupno življenje pravdnih strank omajano do take mere, da je postalo njuno skupno življenje neznosno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je 12.3.1991 sklenila s tožencem. Sodišče druge stopnje pa je s spodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo in jo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni. V razlogih revizije poudarja, da je dejstvo, da toženec pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje, da se proti tožnici, to je svoji teti, obnaša osorno, nespoštljivo, grdo in žaljivo ter jo tudi pretepa in da je pretepel tudi njenega zunajzakonskega partnerja L., ki je praktično slep in sto procenten invalid. Sodišče bi zato moralo ugotoviti takšno omajanost skupnega življenja pravdnih strank, da je to postalo neznosno in da so zato podani pogoji za razvezo sporne pogodbe. Ob takem stanju je nesprejemljivo stališče, da gre morda le za en dogodek v vseh letih. Celotnega dogajanja morda drugi ljudje res ne vidijo, vendar pa bližnji sosedi nočejo videti tega, ker so tako ali drugače povezani s tožencem. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilsto Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica sicer uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava, kar je dopusten revizijski razlog, vendar pa vsebinsko posega tudi v dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki pa ne morejo biti predmet revizije (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je torej na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj vezano. Iz teh ugotovitev pa izhaja, da je toženec prevzete obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju s tožnico izpolnjeval, da so bile določene obveznosti med pravdnima strankama dogovorjene šele za čas, ko tožnica sama zaradi bolezni ali starostne onemoglosti ne bi mogla več skrbeti zase, da ta čas še ni nastopil, ker je tožnica glede na svoje stanje zmožna poskrbeti za svojo oskrbo, da je za občasne prepire kriva sama zaradi svojega nekorektnega obnašanja ter da zgolj zaradi enega dogodka, ki se je pripetil 18.4.1993, razmere med pravdnima strankama ne morejo biti porušene, še posebej, ker je toženec še naprej pripravljen izpolnjevati svoje obveznosti do tožnice. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča niso utemeljevale razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju po določbah 2. odstavka 120. člena zakona o dedovanju (naprej: ZD), prav tako pa niso bili podani pogoji za razvezo pogodbe po določbah 3. odstavka citiranega člena, ker tožnica ni dokazala, da bi toženec dolžnih obveznosti ne izpolnjeval iz razlogov na svoji strani. Pri tem je potrebno v zvezi z revizijskimi izvajanji povdariti, da kakršenkoli nesporazum med strankama še ne pomeni, da je postalo njuno skupno življenje neznosno. Ta ocena je odvisna od oblike skupnosti, ki je dogovorjena, pa tudi od okoliščin, ki so objektivnega značaja (vrsta in število spornih dogodkov) ali pa so subjektivno pogojevane (kot so n. pr. osebne lastnosti strank). V obravnavanem primeru ugotovljene okolnosti pa niso utemeljevale zaključka, da je skupno življenje pravdnih strank omajano do take mere, da je postalo njuno skupno življenje neznosno. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede na navedene ugotovitve ni podan. Revizijsko sodišče samo pa tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev v postopkih na prvi ali drugi stopnji, ki bi jih lahko upoštevalo po uradni dolžnosti na podlagi določb 386. člena ZPP. Zato je revizijo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).