Jedro

Kadar si konkurirata vknjižba in domneva, je pri napotitvi na pravdo zaradi spora o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino, treba za verjetnejšo šteti pravico tistega, ki se opira na vknjižbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojni M. J. in na pravdo napotilo dediče C. K., Z. P., T. J. in D. J. z napotilom, da v njej zoper izvenzakonskega partnerja zapustnika S. R. uveljavljajo zahtevek za ugotovitev, ali predstavlja solastninski delež do ½ nepremičnine z oznako 504.E – stanovanje št. 26-I/4 v prvem nadstropju s pripadajočo kletjo št. 26-I/4, C. z. 26, Z. ob S., vpisano pri vl. št. 1353/148 k.o. Z., skupno premoženje zapustnika in njenega izvenzakonskega partnerja S.R. in kolikšen je delež vsakega od njiju na njem. Odločilo je še, da morajo napoteni dediči vložiti tožbo v 30-ih dneh, sicer bo nadaljevalo s postopkom, ne da bi upoštevalo zahtevek, glede katerega so bili dediči napoteni na pravdo.

Proti sklepu vlaga laično pritožbo ena od na pravdo napotenih dedinj – C. K.. Izpodbija ga v celoti. Pritožbenih razlogov ne navaja. Predlaga spremembo sklepa pred prvim sodiščem, ali pa, da o njeni pritožbi odloči drugostopenjsko sodišče. Sklep naj razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje oziroma ga samo spremeni.

Meni, da bi moral biti na pravdo napoten S. R.. Sklicuje se na zakonsko domnevo iz 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri je premoženje izvenzakonskih partnerjev, pridobljeno v času trajanja skupnosti, njuno skupno premoženje, za vsakega do 1/2. V postopku je bilo nesporno, da je izvenzakonska skupnost zapustnice in S. R. trajala od 1990. leta naprej in da je bila prodajna pogodba za obravnavano stanovanje sklenjena 1993. leta, torej tri leta po začetku trajanja izvenzakonske skupnosti. Kdor se z zakonsko domnevo ne strinja, mora po njenem mnenju dokazati nasprotno. Zato je ocena prvega sodišča, da je manj verjetna pravica dedičev, ki se sklicujejo na to domnevo, napačna. S. R. svojih navedb v zapuščinskem postopku tudi ni utemeljil. Večja verjetnost o obstoju pravice na pravdo napotenih dedičev izhaja iz zakona ter iz navedb in dokazov, predloženih na zapuščinski obravnavi.

Na vročeno pritožbo ostali dediči niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svoj sklep pravilno oprlo na določbe 212. in 213. člena Zakona o dedovanju (ZD). Po ugotovitvi dejstev o trajanju izvenzakonske skupnosti in času sklenitve prodajne pogodbe za stanovanje, o katerem je med dediči nastal spor, ali spada v zapuščino, ki jih v pritožbi povzema pritožnica, in po nadaljnji ugotovitvi, da je na podlagi navedene pogodbe v zemljiški knjigi kot solastnik do ½ vknjižen izvenzakonski partner zapustnice, je ne glede na to, da so se ostali dediči sklicevali na zakonsko domnevo o skupnem premoženju, povsem pravilno štelo njihovo pravico v primerjavi s pravico izvenzakonskega partnerja za manj verjetno. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi na strani 2 sklepa, ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je treba dodati, da je pritožbeno naziranje o verjetnejši pravici napotenih dedičev zmotno. Odločilna je ugotovitev prvega sodišča, da je v zemljiški knjigi kot solastnik spornega premoženja vknjižen zapustničin izvenzakonski partner. To pa pomeni, da bodo morali ostali dediči v pravdi dokazati, da tako stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige, ni točno in da premoženje, v zemljiški knjigi vpisano na izvenzakonskega partnerja, predstavlja skupno premoženje, ki sta ga ustvarila z zapustnico v času trajanja izvenzakonske skupnosti. ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zapuščinsko sodišče mora presoditi, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše in pravica katere je verjetnejša. Tej stranki v bodoči pravdi dodeli vlogo toženca. Po stališčih sodne prakse je na primer verjetnejša pravica tistega, ki se opira na zakonsko domnevo, nadalje tudi pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje. Kadar pa si konkurirata vknjižba in domneva, kot je primer v tej zadevi, je pri napotitvi na pravdo zaradi spora o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino, treba za verjetnejšo šteti pravico tistega, ki se opira na vknjižbo. Pri nepremičninah je namreč odločilno zemljiškoknjižno stanje, ker se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (1. odst. 11. člena Stvarnopravnega zakonika). Mogoče je dokazovati, da zemljiškoknjižno stanje ni točno. Vendar mora to dokazati tisti, ki to trdi, kar je prvo sodišče v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo in upoštevalo tako, da je na pravdo proti v zemljiški knjigi vpisanemu izvenzakonskemu partnerju upravičeno napotilo ostale dediče, ki se z zemljiškoknjižnim stanjem ne strinjajo. Izvenzakonski partner zapustnice kot zemljiškoknjižni lastnik v obravnavanem primeru tudi ne bi imel nobenega pravnega interesa za tožbo, za katero se v pritožbi zavzema pritožnica. Pravni interes pa je osnovni predpogoj za vložitev tožbe.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in v njem ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).