Jedro

Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku lahko sicer organ določi način vročitve (kolikor ne gre za vročanje odločb in sklepov), vendar mora v vsakem primeru, če se sklicuje na nastale posledice (v konkretnem primeru, da tožnik ni predložil zahtevanih dokazil) izkazati, da je bila stranka o tem obveščena. Kolikor gre za vročanje po pošti, se takšna vročitev praviloma dokazuje z vročilnico. Ni pa mogoče šteti, da je bil tožnik obveščen o pozivu zgolj na podlagi okoliščine, da pošta ni vrnila pošiljke.

Kadar organ z odločbo ne odloči o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko stranka odločbo zaradi nepopolnosti izreka izpodbija s pravnim sredstvom ali pa zahteva izdajo dopolnilne odločbe, pri čemer se izdaja dopolnilne odločbe lahko zahteva tudi v primeru, ko je postopek tekel po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnika imenuje za sodnega izvedenca za strokovno področje: medicina - splošna kirurgija. Odločba je bila izdana v zvezi z 19. členom Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. list RS, št. 75/03, Pravilnik), ki določa, da izvedence, imenovane v skladu s predpisi, ki so veljali do 15. 4. 1995, minister za pravosodje v šestih mesecih od uveljavitve tega Pravilnika po uradni dolžnosti imenuje za strokovna področja, za katera izpolnjujejo pogoje. Imenovanje pa se opravi na podlagi predloženih dokazil o izpolnjevanju pogojev iz 5. odst. 87. člena Zakona o sodiščih. Iz dokumentacije, ki jo je tožnik predložil v zvezi s svojim imenovanjem, je razvidno, da izpolnjuje pogoje za imenovanje za navedeno strokovno področje, zato je tožena stranka po uradni dolžnosti odločila tako, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil z imenovanjem predsednika takratnega Temeljnega sodišča v A, opr. št. z dne 14. 7. 1993 imenovan za stalnega sodnega izvedenca za področje travmatologije in splošne kirurgije. Navedeno funkcijo izvedenca za obe področji je tudi dejansko opravljal. V mesecu oktobru 2000 pa je prejel dopis Zdravniške zbornice Slovenije, da naj na toženo stranko naslovi vlogo za podaljšanje imenovanja za izvedenca. V dopisu je bilo točno navedeno, katere dokumente je potrebno vlogi priložiti. Vse zahtevane dokumente skupaj z vlogo je tožnik tudi pravočasno posredoval toženi stranki. V mesecu maju 2001 pa je tožena stranka tožniku poslala dopis, v katerem zahteva, da predloži še potrdilo o specializaciji s področja travmatologije oz. mnenje kliničnega oddelka, pristojnega za to področje. V Sloveniji pa takšnih specializacij do tedaj ni bilo, zato je prišla v poštev le predložitev mnenja kliničnega oddelka za to področje. Ker pa tožena stranka v dopisu ni določno navedla, kateri klinični oddelek ima v mislih, je tožnik poslal mnenje, ki ga je podpisal strokovni vodja kirurških oddelkov v Splošni bolnišnici A. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo tožnika imenovala le za sodnega izvedenca za strokovno področje splošne kirurgije, ne pa tudi za strokovno področje travmatologije. Iz obrazložitve navedene odločbe pa ni razvidno, zakaj je tožeča stranka takšen zahtevek tožnika zavrnila. Odločba je torej v nasprotju s 5. in 6. točko 1. odst. 214. člena ZUP, saj ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za imenovanje za izvedenca s področja travmatologije. Tožniku tako ni znano, kaj je bil razlog za zavrnitev dela njegovega zahtevka. Tožnik predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke spremeni tako, da ga imenuje za sodnega izvedenca za strokovno področje medicine - splošne kirurgije in travmatologije, oz. podrejeno, da navedeno odločbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je postopek pravilno izvedla. Tožečo stranko je pred izdajo odločbe trikrat pozvala, in sicer z dopisi z dne 17. 5. 2001, 18. 9. 2002 in 22. 11. 2002, naj predloži potrdilo o specializaciji s področja travmatologije oz. mnenje kliničnega oddelka, pristojnega za to področje. V dopisu z dne 18. 9. 2002 pa je tudi izrecno navedla, da je potrebno kot dokaz o usposobljenosti predložiti mnenje kliničnega oddelka Kliničnega centra v Ljubljani. Ker tožnik zahtevanega potrdila ni predložil, ga je tožena stranka imenovala za sodnega izvedenca le za področje, za katero je predložil potrebna dokazila. Pri tem je tožena stranka štela, da je bil tožniku poziv za dostavo dokazil vročen, ker pošta ni vrnila pisemske pošiljke. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Glede na trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo je tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 2. 11. 2004 ter z dne 12. 1. 2005 še navedla, da dopisov, na katere se sklicuje tožena stranka v odgovor na tožbo, razen dopisa z dne 17. 5. 2001, ni nikoli prejela. Kot dokaz o vročitvi pošiljke pa je mogoče upoštevati le vročilnico o prejemu poštene pošiljke.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženega spisa je razvidno, da je bil tožnik z odločbo predsednika Temeljnega sodišča v A, opr. št. z dne 14. 7. 1993 že imenovan za sodnega izvedenca za področje travmatologije in splošne kirurgije. Glede na določbo 19. člena Pravilnika, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, je bil dolžan minister v šestih mesecih od uveljavitve Pravilnika po uradni dolžnosti imenovati izvedence, imenovane v skladu s predpisi, ki so veljali do 15. 4. 1995, in sicer za strokovna področja, za katera izpolnjujejo pogoje. Navedeno imenovanje se opravi na podlagi ministrstvu predloženih dokazil o izpolnjevanju pogojev. Če iz predloženih dokazil ni mogoče oceniti izpolnjevanja pogojev za posamezno strokovno področje, se imenovanje opravi po predložitvi dodatnih dokazil, ki jih izvedenec posreduje na zahtevo ministra.

V spisu se nahajajo dopisi tožene stranke z dne 17. 5. 2001, 18. 9. 2002 in 22. 11. 2002, s katerimi je tožena stranka tožnika pozivala na dopolnitev vloge s predložitvijo dokazil o izpolnjevanju pogojev za strokovno področje travmatologije. V pozivu z dne 18. 9. 2002 je tožena stranka sicer izrecno navedla, da je potrebno predložiti mnenje kliničnega oddelka Kliničnega centra v Ljubljani, vendar v podatkih spisa ni dokazil, da je tožnik navedeni poziv tožene stranke tudi prejel (enako ugotavlja sodišče tudi za druge dopise). Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku lahko sicer organ določi način vročitve (kolikor ne gre za vročanje odločb in sklepov), vendar mora v vsakem primeru, če se sklicuje na nastale posledice (v konkretnem primeru, da tožnik ni predložil zahtevanih dokazil) izkazati, da je bila stranka o tem obveščena. Kolikor gre za vročanje po pošti, se takšna vročitev praviloma dokazuje z vročilnico. Ni pa mogoče šteti, da je bil tožnik obveščen o pozivu zgolj na podlagi okoliščine, da pošta ni vrnila pošiljke, kot to navaja tožena stranka v svojem odgovoru z dne 2. 12. 2004. Ker torej vročitev pozivov za dostavo dokazil ni izkazana, tožnika tudi ne morejo zadeti pravne posledice zaradi ne dostave zahtevanih listin.

Ne glede na navedeno nepravilnost v postopku, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka z izpodbijano odločbo niti ni odločila o spornem delu zahtevka, to je o imenovanju tožnika za izvedenca za strokovno področje travmatologije, saj se odločba nanaša le na imenovanje za sodnega izvedenca za strokovno področje splošne kirurgije. Tudi v primeru, ko organ začne postopek po uradni dolžnosti, mora odločiti o stvari, ki je predmet postopka, v celoti. Med strankami pa je nesporno, da je bil tožnik po prejšnjih predpisih že imenovan za sodnega izvedenca za obe strokovni področji, prav tako je tožena stranka v tem postopku od tožnika zahtevala predložitev dokazil o izpolnjevanju pogojev za obe področji. Glede na navedeno bi torej morala tožena stranka v odločbi navesti tudi razloge za neimenovanje še za drugo strokovno področje. V obravnavanem primeru gre torej za situacijo, ko organ z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. V takšnem primeru pa lahko stranka odločbo zaradi nepopolnosti izreka izpodbija s pravnim sredstvom ali pa zahteva izdajo dopolnilne odločbe, pri čemer se izdaja dopolnilne odločbe lahko zahteva tudi v primeru, ko je postopek tekel po uradni dolžnosti, če je izdaja dopolnilne odločbe v interesu stranke.

Tožnik je zoper odločbo tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu (gre za enostopenjski postopek) in predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnika imenuje za sodnega izvedenca za strokovno področje medicine - splošne kirurgije in travmatologije. Tožnik je torej predlagal, da sodišče samo odloči o stvari. V skladu z določbo 61. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS) lahko sodišče odloči meritorno, če narava stvari to dopušča in če podatki upravnega spisa dajejo zanesljivo podlago za odločitev. V navedeni zadevi te predpostavke niso izpolnjene, saj za takšno odločitev ni podatkov v spisu, zato je sodišče takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik pa je postavil tudi podredni zahtevek in sicer, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Razveljavitev odločbe ima za posledico, da iz razveljavljene odločbe ne morejo nastati nove, nadaljnje pravne posledice, kar v obravnavanem primeru pomeni, da tožnik ne bi več imel statusa sodnega izvedenca za že priznano strokovno področje splošne kirurgije. Po presoji sodišča bi bila predlagana razveljavitev odločbe v škodo tožniku, zato sodišče tudi temu podrednemu predlogu ni sledilo. Ne glede na to pa lahko tožnik v skladu z določbo 220. člena ZUP od tožene stranke vsak čas zahteva izdajo dopolnilne odločbe glede imenovanja za sodnega izvedenca za strokovno področje travmatologije.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo ob smiselni uporabi 2. odst. 59. člena ZUS.