Jedro

Pavšalno podanim trditvam o dejstvih, za dokazovanje katerih tožnik tudi ne predloži nobenih relevantnih dokazov, sodišče ne more slediti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Trebnje je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo ugodila zahtevku za odobritev pravnega posla, ki sta ga sklenila A. A., kot prodajalec (v nadaljevanju prodajalec), ter B. B., kot kupka (v nadaljevanju prizadeta stranka), za nepremičnine parc. št. 4, 5/1, 5/2, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 14, 15, 16, 17, 18/2, 22/1, 22/2, 35, 86, 87/2, 131/1, 131/2, 272, 273, 289/2, 329/1, 329/2, 329/3, 329/4, 336, 340, 342, 344/1, 344/2, 344/3, 345, 357/1, 363, 366, 368, 370, 371/1, 371/2, 374, 381/1, 388, 402/1, 402/2, 404/1, 408/1, 408/2, 409/1, 409/2, 425, 426, 427, 428, 429, 459/1, 460, 463, 467, 472, 475, 480, 481, 503, 504, 508, 515 in 516, vse k. o. ..., ter 516/1 in 517/1, obe k. o. ... (1. točka izreka), zavrnila zahtevke za odobritev pravnih poslov za navedene nepremičnine, sklenjene med prodajalcem in C. C. (2. točka izreka), Č. Č. (3. točka izreka), D. D. (4. točka izreka), E. E. (5. točka izreka), tožnikom (6. točka izreka) ter F. F. (7. točka izreka), navedla, da se predmetna (kmetijska in gozdna) zemljišča (oz. njihovi deli) prodajajo skupaj s stavbnim zemljiščem, parc. št. 4, 5/1-del, 5/2, 9, 10, 408/2-del, 427-del in 428-del, vse k. o. ..., za skupno ceno 325.000,00 EUR (8. točka izreka), zavrgla zahtevo za odobritev pravnega posla v delu, ki se nanaša na stavbna zemljišča iz 8. točke izreka (9. točka izreka), ter odločila, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (10. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da predmetne nepremičnine (v delu, v katerem je bil pravni posel odobren) predstavljajo zaščiteno kmetijo, zato je prvostopenjski organ predkupno pravico za njihov nakup ugotavljal na podlagi 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Prvostopenjski organ ugotavlja, da sta prizadeta stranka in F. F. kmeta mejaša, tožnik pa kmet, ki nima v lasti zemljišč, ki bi mejila na zemljišča, ki so predmet prodaje. Prizadeta stranka in F. F. se kot predkupni upravičenki tako uvrščata na isto mesto, zato je prvostopenjski organ o predkupnem upravičencu odločil na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ ter upošteval, da je prodajalec tekom postopka izjavil, da želi nepremičnine prodati prizadeti stranki, s katero je tudi že sklenil kupoprodajno pogodbo.

3. Toženka je s svojo odločbo kot drugostopenjski organ zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da tako F. F. kot prizadeta stranka ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa kmeta. V zvezi s slednjo zatrjuje, da dohodek, ki naj bi ga realizirala, ni izkazan. Prizadeta stranka naj bi intenzivno pridelovala vrtnine na površini 0,5 ha, pri čemer ni navedla, za kakšne vrtnine naj bi šlo. Tega ni ugotovila niti izvedenka, ki je zgolj povzela podatke, prejete od prizadete stranke. Parcela št. 356/4, ki je sledeč toženki v lasti prizadete stranke, se je prvič pojavila v izvedenskem mnenju, brez predhodne trditve slednje. Kako je prizadeta stranka lahko izvajala intenzivno pridelavo vrtnin ob redni zaposlitvi ni mogoče ugotoviti, pa tudi ne, katere vrtnine naj bi pridelovala. Kmetijske izdelke po vedenju tožnika prodaja G. G. Prizadeta stranka ne opravlja kmetijske dejavnosti in iz tega naslova ne pridobiva pomembnega dela dohodka, kot to skuša prikazati zgolj za namen nakupa kmetije. Na parc. št. 356/4, ki je velika 2149 m2, ni mogoče realizirati dohodka, pa četudi bi bila pridelava zelo intenzivna. Izvedenka je izračunala dohodek, realiziran iz naslova pridelka jabolk in češenj, pri čemer gre za drevesa, ki rastejo na parcelah G. G., in to predstavlja glavni pridelek. Glavni pridelek so tudi česen, čebula in paradižnik, šele po spravilu teh pa bi lahko prizadeta stranka pridelovala zelenjavo, solato, motovilec in radič, kar je prvostopenjski organ spregledal. Napačna je tudi cena, ki jo je navedla izvedenka, saj je višino realiziranega dohodka izračunala glede na cene na tržnici, morala pa bi izračunati dohodek po ceniku povprečnih cen odkupljenih kmetijskih pridelkov za leto 2016. Ob pravilnem upoštevanju vrste kmetijskih pridelkov, ki jih je mogoče pridelati po spravilu glavnih pridelkov, ob upoštevanju količin, ki jih je mogoče pridelati, in ob upoštevanju pravilnih cen se izkaže, da prizadeta stranka iz opravljanja kmetijske dejavnosti ne doseže pomembnega dela dohodka, temveč le dohodek v višini 4.995,00 EUR.

5. Pismena izjava G. G., da ima prizadeta stranka sklenjeno ustno neodplačno pogodbo, da sme sama in s pomočjo drugih po spravilu glavnih pridelkov na par. št. 565, 566, 383 in 384, k. o. ..., pridelovati pridelke za uporabo na kmetiji in nadaljnjo prodajo, ne more nadomestiti najemne (zakupne – op. sodišča) pogodbe, ki mora biti sklenjena v pisni obliki. Pogodba je očitno pripravljena le za namen tega postopka, na tej podlagi pa ni izkazano, da prizadeta stranka obdeluje navedena zemljišča. Da dejansko najema ni, dokazuje tudi dejstvo, da ni opredeljena vrsta kmetijskih pridelkov, ki naj bi bila posajena na posameznih parcelah, količina pridelkov in velikost zemljišča, ki je posajeno ali zasejano s posameznimi kmetijskimi pridelki. Le na taki podlagi bi bilo mogoče preveriti dejanske količine kmetijskih pridelkov in izračunati dohodek. Mnenje izvedenke, dano na podlagi podatkov, ki jih je posredovala prizadeta stranka, tega ne izkazuje, ker gre le za količine in cene, ki jih ni mogoče preveriti, v pretežnem delu pa se nanaša na glavne pridelke, ki jih prizadeta stranka na podlagi zatrjevane pogodbe ni mogla pridelovati. Toženka se v zvezi z najemno pogodbo sklicuje na prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, pri čemer pa ne pojasni, kako naj bi bila prizadeta stranka drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča. Prizadeta stranka po prepričanju tožnika ne izpolnjuje pogoja za kmeta kot fizično osebo, odobritev pravnega posla ni zakonita.

6. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v 1. in 6. točki izreka razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) ter zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, pri čemer se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Glede navedb o tem, da bi morala biti najemna pogodba sklenjena v pisni obliki, odgovarja, da se to nanaša zgolj na položaj, ko zakupnik (najemnik) uveljavlja predkupno pravico pri nakupu zemljišča, ne pa na primer, ko gre za postopek preveritve pogojev za pridobitev statusa kmeta. Iz dokumentov zadeve izhaja, da je prizadeta stranka izvajala intenzivno pridelavo vrtnin na parceli v njeni lasti. Tožnik za svoje navedbe ni predložil dokazil, toženka pa njegovih pavšalnih navedb v pritožbenem postopku ni mogla upoštevati.

8. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Navaja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dohodke iz njene kmetijske dejavnosti, v ta namen je bilo predloženo tudi mnenje sodne izvedenke. Tožnik bi moral bodisi predlagati postavitev izvedenca bodisi sam predložiti drugo izvedensko mnenje, s svojimi pavšalnimi navedbami ugotovitev izvedenke ne more izpodbiti. Neutemeljeni so tudi očitki glede uporabe zemljišč v lasti G. G., saj se pogodba v pisni obliki za namen dokazovanja pravice do kmetijske obdelave zemljišč v smislu 24. člena ZKZ ne zahteva.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ ugodil zahtevku za odobritev pravnega posla za promet z nepremičninami (navedenimi v izreku izpodbijane odločbe) med prodajalcem in prizadeto stranko ter zavrnil zahtevke za odobritev pravnih poslov za promet z istimi nepremičninami med prodajalcem in drugimi sprejemniki prodajalčeve ponudbe, med drugim s tožnikom in F. F. 11. V zadevi je nesporno, da predmetne nepremičnine (v delu, v katerem je bil pravni posel odobren) predstavljajo zaščiteno kmetijo. Predkupno pravico za njihov nakup je tako treba ugotavljati na podlagi 23. člena ZKZ, kar je upošteval tudi prvostopenjski organ. ZKZ v 23. členu določa, da pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo (prvi odstavek).

12. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo prizadeti stranki in F. F. priznal predkupno pravico kot kmetoma mejašema. Da sta prizadeta stranka in F. F. lastnici zemljišč, ki mejita na zemljišča, ki so predmet pravnega posla, je v zadevi nesporno. Tožnik pa uveljavlja, da prizadeta stranka in F. F. ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa kmeta.

13. Skladno s 24. členom ZKZ je v smislu tega zakona (med drugim) kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). V konkretnem primeru je prvostopenjski organ pogoje za priznanje statusa kmeta ugotavljal za leto 2016, ko je dohodek iz kmetijske dejavnosti, ki je moral biti dosežen za izpolnitev navedenega pogoja, znašal 12.677,28 EUR (letna povprečna plača na zaposlenega je v letu 2016 znašala 19.015,92 EUR).

14. Tožnik v tožbi uveljavlja, da prizadeta stranka ni izkazala dohodka v navedeni višini. Po presoji sodišča sta upravna organa pravilno ugotovila, da je prizadeta stranka v letu 2016 iz kmetijske dejavnosti pridobila pomemben del dohodka, to je dohodek, ki presega prej navedeni mejni znesek iz drugega odstavka 24. člena ZKZ, tako pa je bil tej pravilno priznan tudi status kmeta. Upravna organa sta svojo odločitev pravilno oprla na predloženo cenitev in druge izvedene dokaze, razloge za svojo odločitev pa sta tudi izčrpno pojasnila. Sodišče sledi navedenim razlogom v celoti in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi z navedbami tožnika pa dodaja, kakor sledi.

15. Tožnik v tožbi najprej navaja različne okoliščine, ki naj bi mu bile znane, in na katerih utemeljuje svoj dvom v to, da je prizadeta stranka dosegla zahtevano višino dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Tako najprej navaja, da prizadeta stranka ni pojasnila, za kakšno intenzivno pridelavo pridelkov naj bi šlo, da ni jasno, kako bi lahko izvajala intenzivno pridelavo ob hkratni redni zaposlitvi, da ne trdi, da kmetijske izdelke prodaja sama, pri čemer se ti sami na trgu ne morejo prodajati, da mu je znano, da te prodaja G. G., da je zemljišče v lasti prizadete stranke sorazmerno majhno ter da vse to potrjuje tožnikovo trditev, da prizadeta stranka ne dosega zahtevanih dohodkov. Sodišče tako podanim, povsem pavšalnim tožbenim navedbam, za katere tožnik obenem ne predloži nobenih relevantnih dokazov, ne more slediti, na njihovi podlagi pa tudi ne ugotoviti nezakonitosti ali nepravilnosti izpodbijane odločbe.

16. Tožnik v nadaljevanju uveljavlja, da parc. št. 356/4 v lasti prizadete stranke meri 2149 m2, pri čemer po dejanski rabi navedeno zemljišče predstavlja kmetijska zemljišča brez trajnih nasadov v deležu 88% in nedoločeno rabo 12 %. Na tako veliki parceli ni mogoče realizirati dohodka, pa tudi če bi bila pridelava zelo intenzivna. Sodišče sodi, da so tudi navedeni tožbeni očitki povsem pavšalni. Tožnik namreč z ničemer ne konkretizira, kakšne dohodke bi po njegovem razumevanju na navedenem zemljišču lahko ustvarjala prizadeta stranka in iz kakšnega naslova (pripomniti gre namreč, da v upravnem postopku predložena cenitev H. H. enotno obravnava vse dohodke prizadete stranke na vseh zemljiščih, ki jih obdeluje, ne zgolj na navedenem zemljišču v njeni lasti), kot tudi ne, na katerih konkretnih kriterijih utemeljuje svoje stališče (npr. povprečne količine pridelka na ar). Tako, povsem pavšalno podanim trditvam o dejstvih, za dokazovanje katerih tožnik tudi ne predloži nobenih relevantnih dokazov, sodišče ne more slediti.

17. Kot naslednje tožnik zatrjuje, da je cenilka upoštevala tudi dohodek, realiziran iz naslova pridelave jabolk in češenj, pri čemer gre za drevesa, ki rastejo na parcelah G. G., in tako za glavni pridelek slednjega. Uveljavlja tudi, da so glavni pridelek tudi česen, čebula in paradižnik, šele po spravilu teh pridelkov pa bi lahko prizadeta stranka intenzivno pridelovala zelenjavo, solato, motovilec in radič, kar je prvostopenjski organ spregledal. 18. Sodišče vezano na navedeno najprej pojasnjuje, da je prizadeta stranka tekom upravnega postopka predložila cenitev H. H., iz katere izhaja, da je prizadeta stranka v letu 2016 intenzivno pridelovala vrtnine na parceli 356/4 (v celoti), na delu parcel 383 in 384 ter 565 in 566 pa po spravilu glavnih pridelkov. Slednje je skladno tudi z izjavo G. G., ki jo je prizadeta stranka ravno tako predložila tekom upravnega postopka in iz katere izhaja, da ima G. G. s prizadeto stranko sklenjeno ustno, neodplačno pogodbo, da sme ta po spravilu glavnih posevkov na parc. št. 565, 566, 383 in 384 pridelovati izdelke za uporabo na kmetiji in za nadaljnjo prodajo. Iz predložene cenitve dalje izhaja, da je v letu 2016 tožnica pridelala jajca, česen, čebulo, paradižnik, jabolka in češnje, kot naknadni posevek pa še solato, radič in motovilec.

19. Sodišče tudi vezano na navedeno ugotavlja, da so tožnikove tožbene navedbe pavšalne, tožnik pa za zatrjevana dejstva ni predložil nobenih dokazov. Tožnik tako uveljavlja, da gre pri jablanah in češnjah za drevesa, ki rastejo na parcelah G. G. in tako njegov glavni pridelek, česar pa ne konkretizira (ne navede, na katerem konkretnem zemljišču naj bi stala sporna drevesa, ne zatrjuje, da toženka sploh ne prideluje češenj in jabolk itd.), niti za svoje navedbe ne predloži nobenega dokaza. Ob upoštevanju pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) sodišče posledično šteje, da tožnik ni uspel izkazati, da prizadeta stranka v letu 2016 ni pridelala jabolk in češenj v količinah, kot izhajajo iz z njene strani predloženega cenilnega poročila. Pri zatrjevanju, da gre pri česnu, čebuli in paradižniku za glavne pridelke, šele po spravilu teh pridelkov pa bi lahko prizadeta stranka intenzivno pridelovala solato, motovilec in radič, tožnik spregleda, da iz cenilnega poročila ne izhaja, da bi česen, čebula in paradižnik predstavljali naknadne posevke, pač pa slednje predstavljajo zgolj solata, radič in motovilec. Naknadnih posevkov pa prizadeta stranka (kot izhaja iz cenilnega poročila in izjave G. G.) ne izvaja (zgolj) na svojem zemljišču, pač pa (tudi) na zemljiščih G. G. 20. Tožnik navaja, da je napačna tudi cena, ki je bila upoštevana v cenitvi, saj bi moral biti upoštevan cenik povprečnih cen odkupljenih kmetijskih proizvodov, ter da ob upoštevanju vrst pridelkov in količin, ki jih je mogoče pridelati, ter ob upoštevanju pravilnih cen prizadeta stranka ne dosega zahtevanega dohodka. Prizadeta stranka je v zvezi s svojimi dohodki iz kmetijske dejavnosti v letu 2016 (kot že navedeno) predložila cenilno poročilo, iz katerega izhaja, da je zahtevane dohodke dosegla. Iz izpodbijane odločbe obenem izhaja, da v cenilnem poročilu upoštevani podatki ne odstopajo od primerljivih podatkov, navedenih v Zbirniku tržnih odkupnih cen kmetijskih pridelkov za leto 2016 ter Katalogu kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah. V nasprotju z navedenim tožnik za svoje povsem pavšalne navedbe glede vrst in količin pridelkov prizadete stranke ni predložil nobenega relevantnega dokaza, njegovim tožbenim očitkom pa utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

21. Glede cen pridelkov se tožnik sklicuje na povprečne cene v letu 2016, kot izhajajo iz podatkov statističnega urada (v nadaljevanju statistika), v zvezi s čemer gre ugotoviti, da: cena čebule tako v cenilnem poročilu kot v predloženi statistiki znaša enako, in sicer 0,41 EUR/kg, cena česna tako v cenilnem poročilu kot v predloženi statistiki znaša enako, in sicer 4,18 EUR/kg, cena solate tako v cenilnem poročilu kot v predloženi statistiki znaša enako, in sicer 0,74 EUR/kg, cena radiča tako v cenilnem poročilu kot v predloženi statistiki znaša enako, in sicer 0,93 EUR/kg, cena motovilca tako v cenilnem poročilu kot v predloženi statistiki znaša enako, in sicer 4,79 EUR/kg, cena namiznih jabolk tako v cenilnem poročilu kot v predloženi statistiki znaša enako, in sicer 0,49 EUR/kg, cena češenj tako v cenilnem poročilu kot v predloženi statistiki znaša enako, in sicer 2,98 EUR/kg. V predloženi statistiki cena paradižnika ni navedena, zato jo s ceno, navedeno v cenilnem poročilu, ni mogoče primerjati. Odstopanje je podano glede cene konzumnih jajc, ki so v cenilnem poročilu ovrednotena na 0,19 EUR/jajce, v statistiki pa na 0,10 EUR/jajce. Vendar pa zgolj navedeno odstopanje po presoji sodišča ne pomeni, da je bilo cenilno poročilo pripravljeno na napačnih izhodiščih. Splošno je namreč znano, da se cene jajc, pridelanih na kmetijah, razlikujejo od cen jajc, pridelanih pri reji industrijskega tipa, kar je bilo mogoče upoštevati tudi pri cenilnem poročilu. Ob tem pa je treba ugotoviti še, da bi tudi v primeru, če bi cenilka jajca ovrednotila po 0,10 EUR/jajce (kot to izhaja iz statistike), prizadeta stranka še vedno dosegala zahtevano višino dohodka iz kmetijske dejavnosti, saj bi se ugotovljeni dohodek zmanjšal zgolj za 810,00 EUR (9000 jajc x razlika 0,09 EUR/jajce) in bi znašal 15.759,20 EUR. Tudi na tem mestu obravnavanim tožbenim očitkom utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

22. Tožnik uveljavlja še, da je za najem kmetijskih zemljišč izrecno določena pismena oblika najemne pogodbe, ki ima edina pravne učinke, izjava G. G. pa je ne more nadomestiti. Sodišče vezano na navedeno pritrjuje tožniku, da peti odstavek 26. člena ZKZ-1 določa, da mora biti zakupna pogodba sklenjena v pisni obliki. Vendar pa navedeno z vidika presoje, ali prizadeta stranka izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta, ni relevantno. Tudi v primeru, če bi bilo treba ustno sklenjeno pogodbo med prizadeto stranko in G. G. šteti za neveljavno, to namreč ne pomeni, da prizadeta stranka zemljišč v lasti slednjega v (relevantnem) letu 2016 ni uporabljala ali da na njih ni pridelala zelenjave v obsegu in vrednosti, kot izhaja iz cenilnega poročila. Kot že pojasnjeno, ZKZ v prvi alineji 24. člena kot kmeta opredeljuje fizično osebo, ki je lastnica, zakupnica oziroma _drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča_. Da prizadeta stranka (vsaj) slednje ne bi bila, tožnik zgolj z zatrjevanjem sporne ustne oblike sklenitve dogovora med njo in G. G. ter s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami (dvomi) o tem, da je ta pripravljen zgolj za namen tega postopka in da je njegova vsebina pomanjkljiva, ne uspe izkazati, tudi s tem povezane tožbene očitke pa je tako treba zavrniti kor neutemeljene.

23. Glede na navedeno sodišče sodi, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ugotovitve prvostopenjskega organa o tem, da prizadeta stranka izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta, tako pa tudi ne nepravilnosti ali nezakonitosti odločitve o odobritvi pravnega posla med njo in prodajalcem (ter posledično zavrnitvi odobritve pravnega posla med prodajalcem in tožnikom).

24. Tožnik v tožbi uveljavlja, da status kmeta ne bi smel biti priznan niti F. F. Ker je bila odobritev pravnega posla med prodajalcem in F. F. zavrnjena (sodišče pa je v tej sodbi že presodilo, da je upravni organ status kmeta pravilno priznal prizadeti stranki), so navedeni tožbeni očitki z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve nerelevantni in jih sodišče zato ni vsebinsko obravnavalo.

25. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo zavrnilo.

26. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na seji), saj so se tožnik, toženka in prodajalec pisno odpovedali glavni obravnavi (279. a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter smiselno tretji odstavek 58. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

27. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, skladno s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.