Jedro

Medtem ko tretji in četrti odstavek 4. člena OT kažeta na uporabo vrednosti predmeta, pa takih pravil (ne kriterijev zanje) ni mogoče zaslediti v ZUP. Pojma spornega predmeta, niti ocenljive oziroma neocenljive zadeve, ta zakon ne pozna. Izjemo je uvedla sodna praksa v primerih, ko je vrednost pravice ali obveznosti, ki je predmet upravnega postopka, vidna iz odločbe same.

S presojo tožene stranke se naslovno sodišče strinja. Predmet upravnega postopka je odvzem lastninske pravice. Seveda ima razlaščena nepremičnina svojo vrednost, toda ta ni osnova za odmero stroškov. Ne gre za civilno pravni premoženjski zahtevek; ta je sicer urejen v posebnem postopkovnem zakonu (ZPP). Povedano še drugače, vrednost spornega predmeta ne izhaja iz odločbe o razlastitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Uvodno o upravnem postopku**

1. Upravna enota Novo mesto (v nadaljevanju: Upravna enota) je v postopku razlastitve priznala tožniku stroške v višini 420,90 EUR. Njihovo plačilo je naložila razlastitveni upravičenki (v nadaljevanju: stranka z interesom). Pojasnila je, da gre pri razlastitvi za odločanje o pravici in je zato neocenljiva zadeva.

2. S tem sklepom tožnik ni soglašal in se je pritožil. Ministrstvo za okolje in prostor je pritrdilo Upravni enoti.

**Navedbe strank v upravnem sporu**

3. V tožbi je tožnik vztrajal, da se stroški razlastitve odmerijo glede na vrednost nepremičnin. Ta je razvidna iz poravnalne ponudbe. Kot oškodovanec je imel pravico do pravnega zastopanja. Predlagal je, da sodišče upošteva, da so zemljišča vredna najmanj 24.929,65 EUR.

4. Tožena stranka in stranka z interesom se na tožbo nista odzvali.

**Sojenje po sodnici posameznici**

5. Med drugim odloča sodišče po sodniku posamezniku, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 EUR in ne gre za pomembno pravno vprašanje (prva alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-11). O tem, ali spor izpolnjuje te pogoje, odloči senat, na predlog sodnika poročevalca (tretji odstavek 13. člena ZUS-1).

6. Rešitev tega upravnega spora se skriva v pravilni uporabi Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-12), Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP3) in Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT4). Pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. Ker vrednost spornega predmeta ne presega 20.000 EUR, je senat sklenil, da je izpolnjena predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. O zadevi je zato odločila sodnica posameznica.

**O glavni obravnavi**

7. Naslovno sodišče je razpisalo glavno obravnavo in stranki nanjo povabilo (280. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP5 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vabili z opozorilom o posledicah neudeležbe je tožnik prejel dne 4. 10. 2022, tožena in stranka z interesom pa 30. 9. 2022 (razvidno iz vročilnic).

8. Dan pred glavno obravnavo je sodišče prejelo tožnikovo prošnjo za preložitev naroka. V njem je zapisal, da ima težave pri pridobitvi pravne pomoči; za to svojo trditev ni ponudil nobenega dokaza.

9. Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Dejstvo, da tožnik ni uspel zagotoviti ustreznega zastopanja na glavi obravnavi, ne sodi v krog upravičenih razlogov. Vabilo na glavno obravnavo je prejel več kot mesec dni pred narokom, pri tem pa je bil v njem poučen, kdo vse je lahko njegov pooblaščenec (listovna številka spisa 14). Na to ga je sodišče izrecno ponovno opozorilo še dne 18. 10. 2022 (listovna številka spisa 28). Tako se pokaže, da vzrok za nastalo stanje v celoti izvira iz vplivnega območja tožnika, pri čemer ni navedel ničesar, kar bi vodilo do sklepa, da tega ne bi mogel predvideti ali preprečiti.6

10. Sodna praksa je glede predpostavk za preložitev glavne obravnave enotna. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije večkrat poudarilo, da sta pogoja za preložitev naroka zgolj dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Slednji mora biti podprt z dokazom. Le okoliščine, ki bi utemeljile tudi vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka.7 Teh pa tožnik ni ne zatrjeval, ne dokazal. 11. Nobena od strank na narok ni prišla, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave (tretji odstavek 58. člena ZUS-1).

**Dokazni postopek**

12. Sodišče je prebralo vse listine, ki so jih stranke izročile (priloga A2 do A9, B1 in upravni spis številka 352-14/2016). Drugih dokaznih predlogov niso imele.

**K izreku**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec (četrti odstavek 105. člena ZUreP-1). Stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). Če organ ne odloči o stroških v odločbi, mora v njej navesti, da bo izdal o stroških poseben sklep (četrti odstavek 118. člena ZUP). Minister, pristojen za upravo, pa je natančneje uredil način zaračunavanja in izplačevanja stroškov postopkov v Pravilniku o stroških v upravnem postopku (prvi odstavek 120. člena ZUP; v nadaljevanju: Pravilnik8).

15. Za pooblaščence, ki so odvetniki, se stroški odmerijo po OT. Uradna oseba mora preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z OT. Povrnejo se le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa OT; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža (prvi odstavek 14. člena Pravilnika).

16. Vrednost odvetniške storitve je določena s številom točk (prvi odstavek 4. člena OT). Odvetnik določi vrednost obravnavanega predmeta po višini, ki jo navede stranka oziroma drugi udeleženci postopka (tretji odstavek 4. člena OT). Če tako določena vrednost ne ustreza pravi prometni vrednosti, lahko odvetnik za določitev vrednosti storitve uporabi vrednost, ki jo je ugotovil pristojni davčni urad ali sodni izvedenec ali cenilec ustrezne stroke, oziroma o kateri se pisno sporazume s stranko (četrti odstavek 4. člena OT). Cena storitve je vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke (prvi odstavek 12. člena OT). Vrednost točke znaša 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Vloga, s katero se uvaja upravni postopek, in odgovor na to vlogo je v neocenljivih zadevah ovrednotena z 200 točkami (1. točka tarifne številke 28 OT), prva obrazložena vloga med postopkom je tudi 200 točk, druga in nadaljnje 100 točk (2. točka tarifne številke 28 OT), ostale vloge pa 50 točk (3. točka tarifne številke 28 OT), medtem ko je zastopanje na naroku 200 točk (4. točka tarifne številke 28 OT).

17. Z odločbo številka 352-14/2016-82 z dne 29. 11. 2019 je Upravna enota razlastila tožnika. Sklenila je, da bo stroške postopka odmerila s posebnim sklepom. To je tudi storila in dne 23. 12. 2019 priznala tožniku 420,90 EUR odvetniških stroškov za zastopanje. Oprla se je na drugo alinejo 1. točke Tarifne številke 28 OT in štela, da gre za neocenljivo zadevo.

18. Medtem ko tretji in četrti odstavek 4. člena OT kažeta na uporabo vrednosti predmeta, pa takih pravil (ne kriterijev zanje) ni mogoče zaslediti v ZUP. Pojma spornega predmeta, niti ocenljive oziroma neocenljive zadeve, ta zakon ne pozna. Izjemo je uvedla sodna praksa v primerih, ko je vrednost pravice ali obveznosti, ki je predmet upravnega postopka, vidna iz odločbe same.9

19. S presojo tožene stranke se naslovno sodišče strinja. Kot je slednja že razložila, je predmet upravnega postopka odvzem lastninske pravice. Seveda ima razlaščena nepremičnina svojo vrednost, toda ta ni osnova za odmero stroškov. Ne gre za civilno pravni premoženjski zahtevek; ta je sicer urejen v posebnem postopkovnem zakonu (ZPP). Povedano še drugače, vrednost spornega predmeta ne izhaja iz odločbe o razlastitvi.

20. V takem položaju je torej pravilna uporaba druge alineje 1. točke tarifne številke 28 OT. Z besedami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije _„je odločanje o razlastitvi v upravnem postopku odločanje v neocenljivi zadevi, zato je pri povračilu stroškov razlastitvenemu zavezancu treba nagrado odvetnika odmeriti na podlagi druge alineje 1. točke tarifne številke 28 OT, ki se nanaša na neocenljive zadeve.“_10

21. Sami odmeri stroškov tožnik ni oporekal. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 2 Objavljen v Uradnih istih, številki: 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 8/2003 z dne 24. 1. 2003. 3 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013. 4 Objavljena v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 2/2015 z dne 9. 1. 2015, 28/2018 z dne 20. 4. 2018 in 22/2019 z dne 5. 4. 2019. 5 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 26/1999 z dne 15. 4. 1999, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 2ZU/2004 z dne 15. 1. 2004, 52/2007 z dne 12. 6. 2007, 45/2008 z dne 8. 5. 2008, 74/2012 z dne 8. 10. 2012, 10/2017 z dne 27. 2. 2017, 32/2018 z dne 11. 5. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številke U-I-255/99-28 z dne 5. 6. 2003, U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, Up-258/03-14 z dne 22. 9. 2005, U-I-55/04-10 ter Up-90/04-15 z dne 6. 4. 2006, U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008, U-I-279/08-8 z dne 17. 12. 2008, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, U-I-161/10-12 z dne 9. 12. 2010, U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012, U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, U-I-134/10-28 z dne 24. 10.2013 ter U-I-48/11-10, Up-274/11-9 z dne 16. 1. 2014, U-I-74/14-9 z dne 17. 6. 2016 in U-I-5/16-9 z dne 19. 1. 2017. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 91/2015 z dne 2. 6. 2016, 12. točka. 7 Primerjaj odločitve II Ips 121/2016 z dne 8. 3. 2018, 7. točka, II Ips 771/2008 z dne 15. 12. 2011, 6. točka, II Ips 819/2009 z dne 26. 5. 2011, 7. točka, II Ips 334/2007 z dne 17. 4. 2008, šesti odstavek in ostale. 8 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013. 9 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 76/2020 z dne 10. 3. 2021, 12. točka. 10 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 76/2020 z dne 10. 3. 2021, 15. točka.