Jedro

Uporaba čl. 104 ZNP za situacije, ko predlagatelj umakne predlog za vrnitev odvzetega (podržavljenega) premoženja, ker na podlagi tekom postopka pridobljenih dokazov presodi, da s svojim zahtevkom v postopku ne bo uspel, ni primerna. V tem primeru je za odločitev o priglašenih stroških nasprotnega udeleženca primerna uporaba določbe 5. odst. 35. čl. ZNP.

Izrek

Pritožbi predlagateljev se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13.7.2007 ob ponovnem odločanju o zahtevku prvega nasprotnega udeleženca G. Ž. d.o.o. za povrnitev njegovih stroškov nepravdnega postopka odločilo, da morata predlagatelja prvemu nasprotnemu udeležencu povrniti stroške v znesku 1.011,20 EUR.

Zoper sklep sta se pritožila oba predlagatelja. V pritožbah sta navajala, da uveljavljata vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP v zv. s čl. 37 ZNP predlagala ugoditev njunima pritožbama, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbah sta navajala, da je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da je odločitev sprejelo ob upoštevanju določbe V. odst. 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), vendar pa ni niti z eno besedo obrazložilo, v čem bi se naj kazala krivda oz. naključje, ki se je primerilo predlagateljema in zaradi katerih naj bi bila ta dolžna povrniti določene stroške prvemu nasprotnemu udeležencu. Predlagatelja sta v predmetnem denacionalizacijskem postopku svoj predlog umaknila zato, ker sta menila, da glede na cenitev, ki je bila pridobljena, sodišče kljub izkazanosti pogojev iz 5. čl. ZDen ne bo moglo odločiti o njunem zahtevku, predlog pa sta umaknila takoj, ko sta za to izvedela. S svojim umikom sta tako sebi kot nasprotnim udeležencem preprečila nastajanje nadaljnjih stroškov. V denacionalizacijskih postopkih pred sodišči se sicer uporabljajo določbe čl. 35 in 36 ZNP, sodna praksa pa napotuje tudi na uporabo čl. 104 ZNP. To pa pomeni, da je vse stroške postopka dolžan plačati tisti, v korist katerega je bilo premoženje odvzeto oz. tisti, ki je za odvzeto premoženje dolžan plačati odškodnino. Zato pa predlagatelja v predmetni zadevi ne moreta biti dolžna prvemu nasprotnemu udeležencu povrniti njegove stroške. Sodišče prve stopnje bi lahko o zahtevi za povračilo stroškov odločilo zgolj tako, da bi ugotovilo, kateri stroški prvega nasprotnega udeleženca pred njunim umikom predloga so nasprotnemu udeležencu nastali zgolj zaradi krivde predlagateljev ali po naključju, ki se je njima pripetilo. Vložitev predloga za denacionalizacijo in za izdajo začasne odredbe niso takšne okoliščine, kakršne predvideva V. odst. 35. čl. ZNP. Od vseh stroškov bi lahko eventualno bil tak strošek zgolj strošek za pristop na narok 9.12.2002, ki je bil preložen na prošnjo predlagateljev in še to zgolj v primeru, da predlagatelja svoje prošnje ne bi ustrezno opravičila.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve pritožnikov ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje odločitve obrazložilo, da je po umiku predloga za denacionalizacijo in prvi odločitvi v zvezi z zahtevkom prvega nasprotnega udeleženca o povračilu njegovih stroškov, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka, glede na razveljavitev takšne odločitve ob ponovnem odločanju upoštevalo določbo V. odst. 35. čl. ZNP, ob tem pa presojalo po kriteriju krivde oz. naključja, ki se je pripetilo predlagateljem, tudi vsako posamezno priglašeno stroškovno postavko prvega nasprotnega udeleženca ter predlagateljema naložilo v povrnitev vse priglašene stroške v zvezi z izdano začasno odredbo, kateri je prvi nasprotni udeleženec ugovarjal in je temu sledil umik predloga za izdajo začasne odredbe, za pristope na naroke 9.10.2002 in 20.12.2002, za sestave pripravljalnih spisov z dne 15.10.2002, 9.12.2002, 5.5.2005, 3.10.2005, za sestavo pritožbe, s katero je prvi nasprotni udeleženec uspel in za končno poročilo stranki, ne pa tudi stroškov za pristop na naroke 23.5.2000, 21.1.2002, 4.3.2002, 22.5.2002 in 19.3.2004. Navedena obrazložitev dovolj jasno obrazlaga razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev in je pritožbeni očitek predlagateljev o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP v zv. s čl. 37 ZNP, ker bi naj ta ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, neutemeljen.

Res je sodna praksa v zvezi z odločanjem o stroških postopka v nepravdnih postopkih v zvezi z zahtevki za vrnitev podržavljenega premoženja glede na vsebinsko podobnost razmerij, ki se urejajo, napotila tudi na uporabo določil čl. 104 ZNP, po katerih je vse stroške postopka dolžan plačati tisti, v korist katerega je bilo premoženje odvzeto oz. tisti, ki je za odvzeto premoženje dolžan plačati odškodnino. Vendar pa uporabnost določbe čl. 104 ZNP v teh postopkih ne izključuje tudi uporabe določbe čl. 35/V ZNP, to pa še zlasti ne v primeru, ko je predlagatelj predlog za vrnitev podržavljenega premoženja umaknil, to pa zato, ker je na podlagi tekom postopka pridobljenih dokazov sam presodil, da s svojim takšnim zahtevkom v postopku ne bo uspel. Kot je razvidno iz obrazložitve razlogov za umik svojega predloga predlagateljev v vlogi z dne 28.9.2005, s katero sta predlagatelja umik podala (list. št. ... spisa), so namreč bili v konkretni zadevi to razlogi predlagateljev za umik njunega predloga. Uporaba čl. 104 ZNP, ki ureja pravila vrnitve stroškov v postopkih, kjer se odloča samo še o višini odškodnine za odvzeto premoženje, saj je bila pravna utemeljenost za njegov odvzem ugotovljena že v predhodnih postopkih, za situacije, kot je predmetna, ni primerna. Zato pa že enostranski umik predloga predlagateljev tako, da do meritorne odločitve v tem postopku ni prišlo, predstavlja takšno ravnanje predlagateljev, ki je prvemu nasprotnemu udeležencu, ki je v postopku vseskozi in vztrajno nasprotoval zahtevku predlagateljev kot pravno neutemeljenemu, pomeni povzročitev stroškov po krivdi oz. po naključju, ki se je pripetilo predlagateljema. Sodišče prve stopnje pa je zato pravilno presojalo vsako priglašeno stroškovno postavko prvega nasprotnega udeleženca v smislu njegove upravičenosti po določilih odvetniške tarife v izvrševanju njegovih procesnih pravic v tem nepravdnem postopku glede na njegovo nasprotovanje zahtevkom predlagateljev ter te, ob zaključku o podanosti njihove vzročne povezanosti z umikom predloga, pravilno naložilo v povrnitev predlagateljema. Pritožbeni očitki pritožnikov o pravni zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot neutemeljeni.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdanim sklepom niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 37 ZNP).

Tako po določbi I. odst. 154. čl. ZPP v zv . s čl. 37 ZNP, uporaba katere je glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetega na občni seji VSS 21. in 22.12.1992 tudi upoštevna pri odločanjih o pritožbenih stroških udeleženca nepravdnega postopka, ki s pravnim sredstvom ni uspel, kot po določbi V. odst. 35. čl. ZNP, pritožnika, ki s svojo pritožbo nista uspela, sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka. Zato je glede priglašenih pritožbenih stroškov pritožnikov sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.