Jedro

Da gre za lastno menico in ne za trasirano menico je v tem primeru jasno prepoznavno. Trasat v njej ni naveden (temveč je celo prečrtan), neposredno nad vnaprej natisnjenim besedilom "plačajte za to" pa je v rokopisu napisana beseda "plačamo". V obrazcu je torej jasno spremenjeno besedilo "plačajte za to" v obljubo plačila "plačamo".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 9.731,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2019 do plačila (I. točka izreka), v presežku, tj. za znesek 1,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2019 do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vlaga pritožbo tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne s stroškovno posledico za toženo stranko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je svojo terjatev do tožene stranke uveljavljala na podlagi menice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to menico ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - tožena stranka je za naročnico A., d. o. o., izvajala ključavničarska dela; - tožena stranka je družbi A., d. o. o., izdala podpisano bianko menico ter menično izjavo z dne 20. 8. 2018 (kar je pritožbeno izpodbijano), in sicer za dobro izvedbo del v višini 10 % pogodbene vrednosti; - A., d. o. o., je bianko menico izročila družbi B., d. o. o., prav tako pa je na podlagi (cesijske) pogodbe z dne 31. 5. 2019 nanjo prenesla pooblastilo za izpolnitev menice skladno z menično izjavo; - B., d. o. o., je bianko menico izpolnila (kar je pritožbeno izpodbijano); - menica je zapisana na obrazcu/formularju za trasirano menico; - tožena stranka je menico podpisala kot izdajatelj oziroma trasant (kar je pritožbeno izpodbijano); - na prvi strani menice je kot prvi menični upnik (remitent) označena družba B., d. o. o.; - rubrika trasata (nakazanca) ni izpolnjena, temveč je ta rubrika prečrtana, za trasirano menico značilna klavzula o denarnem nakazilu "plačajte za to" ni prečrtana, je pa nad njo dopisana za lastno menico značilna klavzula o nepogojni obljubi plačila "plačamo"; - B., d. o. o., je menico predložila v plačilo banki, ta pa je izvedla plačilo le v višini 161,00 EUR; - B., d. o. o., je izpolnjeno menico indosirala tožeči stranki.

6. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da ne gre za trasirano menico (ker ne vsebuje navedbe trasata) ter da ne gre za trasirano lastno menico (ker kot trasat ni naveden trasant), da pa gre za lastno menico (ker vsebuje nepogojno obljubo plačila).

7. Takšna presoja je materialnopravno pravilna. Tožena stranka ji neutemeljeno nasprotuje s trditvami, da sporna menica ni lastna menica, ker na uporabljenem obrazcu za trasirano menico ni prečrtana besedna zveza "plačajte za to". Meni, da ker sta na menici dve klavzuli, in sicer hkrati "plačajte" za trasirano menico in "plačamo" za lastno menico, ni jasno razvidno, da gre za lastno menico.

8. Menično pravo razlikuje med lastnimi (prvi del Zakona o menici, ZM) in trasiranimi menicami (drugi del ZM, členi od 107 do 110). Glavna značilnost trasirane menice je, da vsebuje nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja (2. točka 1. člena ZM), ter navedbo trasata, to je osebe, ki naj plača (3. točka 1. člena ZM). Če katera od navedenih sestavin manjka, listina nima pravne narave trasirane menice (2. člen ZM). Lastna menica se od trasirane menice v bistvenem razlikuje v tem, da njen izdajatelj (trasant) ostane glavni menični dolžnik in da vsebuje (namesto naloga plačila) nepogojno obljubo, da bo plačal določeno vsota denarja (107. člen ZM). Če listina nima sestavin, ki jih predpisuje 107. člen ZM, ne gre za lastno menico (108. člen ZM). Temu ustrezna je zato napotitev na tudi v Zakonu o menici s komentarjem1 zavzeto stališče, da če se obrazec trasirane menice uporablja za lastno menico, se praviloma besedilo "plačajte za to" spremeni v besedilo "plačam", "bom plačal", "plačamo" ipd.2

9. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da vsebuje sporna lastna menica vse bistvene sestavine. Rubrika, kjer naj bi bila navedba trasata, je prečrtana (in torej ne gre za trasirano menico), prav tako pa je v njej zapisana bistvena sestavina lastne menice, tj. "nepogojna obljuba plačila". V sodni praksi in teoriji je zavzeto jasno stališče, da so nične le menice, pri katerih ni obljube plačila, za takšen primer pa v konkretni zadevi ne gre. Da gre za lastno menico in ne za trasirano menico je v tem primeru jasno prepoznavno. Iz menice namreč izhaja nedvoumna volja oziroma jasno izražena obljuba izdajatelja, da bo sam menico plačal ob dospelosti remitentu ali po njegovem nalogu drugi osebi. Trasat v njej ni naveden (temveč je celo prečrtan), neposredno nad vnaprej natisnjenim besedilom "plačajte za to" pa je v rokopisu napisana beseda "plačamo". V obrazcu je torej jasno spremenjeno oziroma nadomeščeno oziroma popravljeno besedilo "plačajte za to" v obljubo plačila "plačam". Da bi moralo biti besedilo "plačajte za to" spremenjeno v obljubo plačila ravno oziroma le na način, da bi se besedilo "plačajte za to" prečrtalo in dopisalo besedilo "plačam", "bom plačal", "plačamo" ipd., iz ZM oziroma Zakona o menici s komentarjem ne izhaja. V sodnih odločbah Vrhovnega sodišča RS3 je sicer res navedeno, da je treba v primeru uporabe obrazca za trasirano menico besedilo naloga za plačilo ("plačajte za to menico") prečrtati in ga nadomestiti z besedilom obljube plačila ("plačam", "bom plačal", "bomo plačali"), vendar navedeno še ne pomeni, da je to edini izvedbeni način, kako nalog za plačilo spremeniti v obljubo za plačilo. Pomembno je namreč le, da je obljuba plačila izdajatelja v menici jasno izražena (načini, kako to doseči, pa so lahko različni), kar v konkretnem primeru tudi je.

10. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe pravila o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Tožeča stranka tako nosi dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, tožena stranka pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. Tožeča stranka je morala tako v konkretnem primeru dokazati obstoj in veljavnost menice, na toženi stranki pa je bilo dokazno breme za ugovor, da podpis na predloženi menici in menični izjavi ni njen (ki pa mu ni uspela zadostiti).4

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je menico in menično izjavo podpisala oziroma izdala tožena stranka. V zvezi s tem je v točki 10 obrazložitve podalo prepričljivo dokazno oceno (ki jo tožena stranka pritožbeno niti ne izpodbija), na katero se višje sodišče v izogib ponavljanju navedb v celoti sklicuje. Edina pritožbena navedba v zvezi s tem, in sicer, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da je J. J. izpovedal, da če je tako napisano, je ona izdala to menico, pri čemer iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je izpovedal, "da, če imate tako napisano, je ona verjetno izdala to menico", pa prepričljivega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje (ki temelji na celoviti presoji dokazov in navedb v skladu z 8. členom ZPP) v zvezi s pristnostjo podpisa ne more izpodbiti.

12. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi v skladu z utemeljeno sodno prakso pristnost podpisa lahko dokazal zgolj izvedenec grafolog, zaradi česar naj bi bili vsi argumenti sodišča prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeni, vendar pa pri tem ne trdi, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog (izvedbo katerega je predlagala) neutemeljeno zavrnilo (ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi če bi takšno kršitev v pritožbi uveljavljala, pa tožena stranka zavrnitvi dokaza s postavitvijo izvedenca grafologa na prvi stopnji niti ni nasprotovala. Stranka mora namreč v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in se v pravnih sredstvih upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker iz zapisnika glavne obravnave z dne 16. 7. 2020 izhaja, da tožena stranka te kršitve ni uveljavljala, v pritožbi pa ni navedla, da kršitve predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde, se na omenjeno absolutno bistveno kršitev pravil postopka v zvezi s tem ne bi mogla več sklicevati. Če pa tožena stranka meri na to, da bi morala izvedenca grafologa predlagati tožeča stranka, in ker ga ni, tudi ni dokazala pristnosti njenega podpisa, pa je višje sodišče že pojasnilo, da je dokazno breme v zvezi s tem na toženi in ne na tožeči stranki.

13. Neupoštevne so pritožničine navedbe, da je vsa dela izvedla pravilno, pravočasno in kvalitetno, da ničesar ne dolguje A., d. o. o., da naj ne bi obstajala pravna podlaga za unovčenje menice ter da je bilo slabo izvedenih del za znesek 2.500,00 EUR, zato naj menica ne bi smela biti izpolnjena za več kot to. Sporna lastna menica je bila namreč indosirana na tožečo stranko, zato tožena stranka kot menični dolžnik zoper tožečo stranko kot indosatarja na podlagi prvega odstavka 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 109. člena ZM ne more uveljavljati ugovorov, ki izvirajo iz temeljnega pravnega posla med izdajateljem menice (trasantom) in njenim prejšnjim imetnikom, razen če ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo (da temu ni tako, glej nadaljevanje obrazložitve). Povedano drugače: ugovori iz temeljnega pravnega posla pri menicah so dopuščeni le, dokler ta ni prvič indosirana na novega imetnika, s čimer menična zaveza postane abstraktna, ločena od temeljnega posla. Načela zaupanja v menično listino, abstraktnosti menične zaveze in objektivne razlage namreč ščitijo pravni promet (kroženje menice) ter dobrovernega tretjega, ki se lahko znajde v vlogi imetnika menice.5

14. Prav tako so neupoštevne njene navedbe v zvezi s prekoračitvijo pooblastila (da je bila menica izdana za dobro izvedbo del pogodbenih obveznosti v višini 10 % pogodbene vrednosti, kar naj bi znašalo 5.441,23 EUR in ne 9.892,83 EUR, kot je znesek unovčene menice). Zaradi zgoraj omenjene abstraktnosti menice namreč menični dolžnik zoper tožečo stranko kot indosatarja v primeru bianko menice tudi ne more uveljavljati ugovorov, da je bila menica izpolnjena v nasprotju s pooblastilom oziroma dogovorom (ugovor nepravilne izpolnitve menice). Pravne posledice nepravilne izpolnitve lastne bianko menice določa drugi odstavek 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 109. člena ZM. Navedena določba predpisuje, da se tedaj, ko se menica, ki je bila v času izdaje nepopolna, pozneje izpolni v nasprotju s sklenjenim sporazumom, kršitev tega sporazuma ne more ugovarjati imetniku menice, razen če je ni pridobil nepošteno ali če je takrat, ko jo je pridobil, ravnal z veliko malomarnostjo. S tem je dana prednost varnosti pravnega prometa pred varstvom podpisnika, ki zavestno izda takšno menico in s tem prevzame tveganje nepravilne izpolnitve. Ugovor nepravilne izpolnitve menice oziroma kršitve pooblastila za izpolnitev tako pomeni enega od subjektivnih ugovorov, ki ga je načeloma dopustno uveljavljati le proti tistemu, kateremu je bilo pooblastilo dano (izjema je le, če gre za nedobrovernega pridobitelja menice, za kar pa v konkretni zadevi ne gre; glej nadaljevanje obrazložitve).6

15. Nadalje so neupoštevne tudi pritožbene navedbe, da je menico izpolnila nepooblaščena oseba, tj. prva imetnica menice, družba A., d. o. o. (in ne B., d. o. o., kateri je bila izročena menica in na katero je bilo preneseno pooblastilo za izpolnitev). Če izpolni bianko menico oseba, ki za to ni pooblaščena, pomeni takšna izpolnitev praviloma falsifikat.7 Vendar pa tudi v tem primeru dobroverni pridobitelj menice uživa pravno varstvo. Pridobitelj izpolnjene menice namreč ne more ugotavljati, ali je menico izpolnila upravičena oseba (oseba, ki je imela za izpolnitev pooblastilo), zato pravna varnost zahteva, da se dobroverni pridobitelj menice, v kateri so bistveni sestavni deli, lahko zanese na menično jamstvo. Varstvo dobrovernega pridobitelja menice, ki jo je izpolnila oseba brez pooblastila, je treba tako obravnavati v luči določbe drugega odstavka 16. člena ZM, ki govori o pravnih posledicah izpolnitve bianko menice v nasprotju s pooblastilom za izpolnitev.8 Da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je menico izpolnila neupravičena oseba (da v zvezi s tem ob pridobitvi menice ni bila v dobri veri), pa tožena stranka, na kateri je bilo trditveno (in dokazno breme), niti ni konkretizirano zatrjevala.

16. Ugovori iz temeljnega razmerja so torej mogoči samo, če je tretji pri pridobitvi menice zavestno ravnal v dolžnikovo škodo (prvi odstavek 16. člena ZM). Ugovora nepravilno izpolnjene menice in izpolnitve menice brez pooblastila pa sta mogoča samo, če je tretji nepošteno ravnal ob pridobitvi menice ali če je ravnal z veliko malomarnostjo (drugi odstavek 16. člena ZM). To se zgodi vedno, kadar je vedel ali bi moral vedeti za napačno vsebino v menici oziroma za neobstoj pooblastila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z navedenim je na izdajatelju bianko menice, torej na toženi stranki.9

17. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je tožničin direktor vedel, da A., d. o. o., nima terjatve do tožene stranke, in sicer naj bi navedeno vedel od C. C., ki naj bi sodeloval pri temeljnem razmerju med A., d. o. o., in toženo stranko ter ki je sodeloval pri gradnji objekta preko družbe A., d. o. o., in družbe B., d. o. o. Tožeča stranka naj bi opravljala dela v lokalu D., ki naj bi se povezoval s C. C., ki naj bi bil zaposlen v komerciali v podjetju, ki upravlja ta lokal. Iz navedenega naj bi sledilo, da se mora C. C. poznati s tožničinim direktorjem. C. C. naj bi tudi grozil z unovčenjem menice. A., d. o. o., in B., d. o. o., naj bi bili povezani osebi. Račun, na podlagi katerega naj bi bila obračunana dela, ki naj bi jih tožeča stranka opravila za B., d. o. o., naj ne bi bil verodostojen in naj bi bil prilagojen za potrebe tega postopka.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene ugotovilo, da tožena stranka slabe vere oziroma zavestnega ravnanja v njeno škodo ni uspela dokazati. Višje sodišče v zvezi s tem v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje v točkah 19 in od 24 do 26 obrazložitve, v nadaljevanju pa odgovarja le še na izrecne pritožbene očitke.

19. Iz izpovedb E. E., F. F. in C. C. ne izhaja, da so A., d. o. o., B., d. o. o., in tožeča stranka povezane osebe. Da bi bila tožeča stranka povezana oseba z omenjenima družbama, tožena stranka niti ni trdila. Navajala je le, da direktor tožeče stranke pozna C. C., ki naj bi sodeloval pri temeljnem razmerju med A., d. o. o., in toženo stranko, in sicer tako preko družbe A., d. o. o., kot tudi preko družbe B., d. o. o. C. C. je v zaslišanju povedal, da je vodil in koordiniral gradnjo za A., d. o. o., da pa s tem podjetjem ni povezan, ni lastnik, ter da je bil do leta 2018 zaposlen pri družbi B., d. o. o., in sicer v komerciali. Res je potrdil, da pozna G. G. še od prej, "ker je delal nekaj v zvezi z računovodstvom za BZ (op. sodišča: B., d. o. o.) in sodeloval pri T.". Prav tako je tudi G. G. v izpovedbi potrdil, da pozna C. C., da so se nekajkrat srečali ter da se je z njim dogovarjal za plačilo svoje terjatve, ki je nastala v zvezi s prenovitvijo lokala glede licence T. Vendar pa opisano "poznanstvo" samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da tožeča stranka pri pridobitvi menice ni bila v dobri veri oziroma da je zavestno ravnala v škodo tožene stranke. Prav tako tega zaključka ne more spremeniti izpovedba F. F., da mu je znano, da C. C. sodeluje z družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., da pa ne ve, na kakšen način. F. F. je namreč povedal tudi, da mu niso bile poznane okoliščine oziroma spori iz posla med A., d. o. o., in toženo stranko, niti ni vedel za njene ugovore, ter da mu ni bilo znano, ali sta družbi A., d. o. o., in B., d. o. o., povezani. Da slednje ne bi držalo, pa tudi ne izhaja iz izpovedbe C. C. Zgolj dejstvo, da se tožničin direktor in C. C. poznata, pa še ne pomeni, da je tožeča stranka vedela, da A., d. o. o., nima terjatve do tožene stranke. Pritožnica navaja še, da je E. E. izpovedala, da so menico izpolnili daleč po tem, ko so zaključili sodelovanje s toženo stranko, kar naj bi pomenilo, da so namerno izpolnili menico za več, kot bi lahko, vendar pa navedeno ni pravno relevantna okoliščina, ki bi izkazovala slabo vero tožeče stranke. Dejstvo, da se računovodstvo za družbi B., d. o. o., in A., d. o. o., vodi na enem mestu, in sicer ga vodi H. H., kateri je bila tudi izročena biankomenična listina, sicer kaže na povezanost teh družb (in s tem na slabo vero družbe B., d. o. o., ob pridobitvi menice in pooblastila za izpolnitev), ne pa tudi na povezanost teh družb s tožečo stranko (in s tem na njeno slabo vero). Pritožbena navedba, da je bila računovodkinja H. H. center celotnega dogajanja med dejansko povezanimi osebami, iz izpovedb prič in stranke ne izhaja, tega pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala. Edina povezava med tožečo stranko in omenjenima družbama je tako zgoraj opisano poslovno sodelovanje oziroma v tem smislu poznanstvo tožničinega direktorja in C. C., kar pa (kot že pojasnjeno) samo po sebi še ne zadostuje za dokazano slabo vero tožeče stranke. Menična listina pa na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ni bila pridobljena neodplačno, da bi lahko sodišče že iz tega razloga tožeči stranki odreklo pravno varstvo.10 Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (kar pritožbeno ni izpodbijano), da je bila menična listina s strani tožeče stranke pridobljena za (delno) plačilo storitev, ki jih je ta opravila za B., d. o. o., v zvezi z znakom T. 20. Tožena stranka v zvezi z vsemi zgoraj navedenimi pritožbenimi razlogi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne mora preizkusiti, sodba naj sploh ne bi imela razlogov, v njej naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Navedeni očitek ni utemeljen, saj je izpodbijana sodba izčrpno in jasno obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni utemeljena uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi pritožba ne pojasni. V resnici je sodišče prve stopnje vsebino ključnih dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, v sodbi korektno povzelo.

21. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožena stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

22. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.11 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je višje sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

23. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (OT). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) vse skupaj znaša 373,32 EUR.

1 Dr. Š. Ivanjko: Zakon o menici (ZM) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 504‒507. 2 Prim. sodne odločbe VSRS II Ips 278/2016, III Ips 54/2013, II Ips 36/2013, II Ips 275/2012, II Ips 806/2007 in II Ips 187/2007. 3 Glej II Ips 278/2016 (v tej zadevi je upnik lastno menico izpolnil tako, da je pri besedi "plačajte" prečrtal zaporedne črke "jte" in pripisal črko "m"), III Ips 54/2013, II Ips 806/2007 in II Ips 187/2007. VSRS v zadevi II Ips 275/2012 govori le o spremembi besedila. 4 Prim. sodni odločbi VSRS III Ips 23/2013 in II Ips 226/2009. 5 Glej L. Kotnik: Pravno varstvo bianko meničnega podpisnika pri kršitvi pooblastila za izpolnitev bianko menice, Podjetje in delo, revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, 2008, letn. 34, št. 8, str. 1669, dr. Š. Ivanjko, prav tam, str. 145–152, ter sodne odločbe VSRS III Ips 110/2014 in II Ips 36/2013, VSL I Cp 2790/2013 in VSM I Cp 1267/2011. 6 Glej L. Kotnik, prav tam, str. 1666–1669, dr. Š. Ivanjko, prav tam, str. 159–161, ter sodne odločbe VSRS II Ips 36/2013, II Ips 245/2012, II Ips 237/2010 in II Ips 288/2008. 7 Dr. Š. Ivanjko, prav tam, str. 162. 8 L. Kotnik, prav tam, str. 1666–1667. Avtorica navaja, da dobroverni pridobitelj uživa pravno varstvo tudi v primeru pridobitve nepopolne menice, za katero podpisnik menice ni dal pooblastila za izpolnitev in ki je zato nična (pooblastilo za izpolnitev bianko menice je predpostavka za njeno veljavnost). Glej tudi dr. Š. Ivanjko, prav tam, str. 163–164. 9 Dr. Š. Ivanjko, prav tam, str. 146–147 in 160–161. 10 Glej L. Kotnik, prav tam, str. 1671–1672. 11 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 ter sklepa VSRS III Ips 3/2014 in III Ips 84/2017.