Jedro

Subjektivna sprememba tožbe je lahko podana, če tožnik namesto prvotnega toženca toži koga drugega, nikoli pa v primeru, če se prvotnemu tožniku pridruži nov tožnik ali pa ga nadomesti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem, da se ne dovoli „subjektivna sprememba tožbe“ na strani tožeče stranke (vstop H. in P. v pravdo) razveljavita.

Obrazložitev

1. P. P. je kot začasni skrbnik(1) določen za začasno upravljanje s premoženjem denacionalizacijskih upravičencev, vložil tožbo proti S. P. zaradi izpraznitve stanovanja v stanovanjski hiši ..., proti tožencu pa je uveljavljal tudi eventualna zahtevka glede sklenitve najemne pogodbe za navedeno stanovanje za določen oziroma nedoločen čas. Odvetniška pisarna ... je nato vložila vlogo, iz katere je razvidno, da sta tožnika tudi K. H. in K. F. kot pravna naslednika denacionalizacijskih upravičencev glede spornega stanovanja. P. P. je kot začasni skrbnik kasneje z vlogo predlagal tudi, da naj sodišče, če ga ne bo štelo za „stvarno aktivno legitimiranega“, odloči, da je toženec dolžan izprazniti sporno stanovanje in ga izročiti K. H. in K. F. 2.Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da ne dovoli „subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke“. Postavilo se je namreč na stališče, da je vstop navedenih oseb v pravdo odvisen od privolitve toženca, ta pa je vstopu nasprotoval. Hkrati je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevke prvega tožnika (začasnega skrbnika), ker je presodilo, da ni podana njegova „aktivna legitimacija za vložitev tožbe“. Sodišče je nato izdalo še dopolnilno sodbo, da se zavrne podredni zahtevek P. P., da je toženec dolžan izprazniti stanovanje ter ga izročiti K. H. in K. F. .

3.Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke, kolikor se je nanašala na zavrnitev zahtevkov P. P., s sklepom pa je zavrnilo pritožbo v zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da ne dovoli „subjektivne spremembe tožbe“.

4.Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje, da ne dovolita subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke. S tem v zvezi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker sta sodišči prve in druge stopnje uporabili prvi odstavek 185. člena, prvi odstavek 187 člena in 190. člen ZPP, nista pa uporabili prvega in drugega odstavka 191. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost njune odločitve in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta sodišči naknadnima tožnikoma K. H. in K. F. nezakonito odvzeli možnost vstopa v to pravdo in s tem tudi možnost obravnavanja njunih zahtevkov pred sodiščem, kar predstavlja tudi kršitev njune ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. V zahtevi je poudarjeno, da se je obravnavani postopek začel 22.2.1999 s tožbo, ki jo je vložil prvi tožnik kot skrbnik denacionalizacijskih upravičencev, katerim je bilo s pravnomočno odločbo Občine Slovenske Konjice v denacionalizaciji z dne 2.2.1994 vrnjeno podržavljeno premoženje. Sestavni del te odločbe je bila dne 24.11.1993 sklenjena poravnava, na podlagi katere je prvi tožnik kot skrbnik primarno zahteval od toženca izpraznitev in izročitev stanovanja v hiši ..., podrejeno pa sklenitev najemne pogodbe za dobo petih let. Z vlogo z dne 1.6.2004 sta namesto prvega tožnika vstopila v pravdo drugi in tretji tožnik kot dediča denacionalizacijskih upravičencev (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, med prilogami A8, A10 in A12) in kot polovična solastnika nepremičnine (sedaj parc. št. 270, vl. št. 402, k.o. ...), v kateri je sporno stanovanje. Izrecno sta odobrila vsa dejanja, ki jih je v njunem imenu in za njun račun izvršil prvi tožnik kot skrbnik. Sodišče prve stopnje je v predhodnem postopku prvemu tožniku kot skrbniku priznalo aktivno legitimacijo, katero naj bi z navedenim sklepom o dedovanju avtomatično pridobila tudi drugi in tretji tožnik, ter ugodilo izselitvenemu zahtevku tožeče stranke (sodba z dne 14.9.1999, P 37/99). To odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 8.12.2005 razveljavilo z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni odločilo o subjektivni spremembi tožbe na strani tožeče stranke, kateri je toženec nasprotoval, oziroma zato, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z tretjim odstavkom 187. člena ZPP in v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 190. člena ZPP, kljub nasprotovanju toženca dovolilo vstop dveh novih tožnikov v pravdo namesto prvotnega tožnika in s tem dopustilo subjektivno spremembo tožbe na strani tožeče stranke. V ponovljenem postopku so svoje zahtevke uveljavljali trije tožniki in sicer prvi tožnik kot skrbnik neznanih lastnikov, oziroma neznanih dedičev spornega stanovanja in naknadno tudi kot prevzemnik terjatve na podlagi pogodbe o prenosu terjatev, ter drugi in tretji tožnik kot dediča denacionalizacijskih upravičencev in kot solastnika spornega stanovanja. Sodišče je z izpodbijano odločitvijo v smislu navedenih pritožbenih napotil obravnavalo vstop drugega in tretjega tožnika v to pravdo kot spremembo tožbe ter jo s sklicevanjem na prvi odstavek 185. člena in drugi odstavek 190. člena ZPP zavrnilo.

Stališče vrhovnega državnega tožilstva je, da je navedena odločitev sodišča zmotna in nezakonita. Ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje so v svojem imenu zahtevali pravno varstvo trije tožniki in s tem pridobili položaj stranke postopka (76. člen ZPP). Čeprav sta drugi in tretji tožnik ob vstopu v pravdo izjavila, da v stopata v pravdo namesto prvega tožnika, so v nadaljevanju vsi trije, vse do konca prvostopenjskega postopka, vztrajali pri postavljenih zahtevkih. Sodišči prve in druge stopnje sta procesni položaj, ki je nastal z vstopom drugega in tretjega tožnika v pravdo, zmotno presojali po procesnih pravilih o spremembi tožbe, ki so vsebovana v določbah od 184. do 187. člena ZPP. Prvi odstavek 185. člena ZPP, na katerega se je v ponovljenem postopku sklicevalo sodišče prve stopnje, ureja postopek v primeru objektivne spremembe tožbe in ne more biti pravna podlaga za odločanje o predlagani spremembi tožeče stranke in posledično tudi ne za presojo procesnega položaja, ki je nastal z vstopom drugega in tretjega tožnika v to pravdo. Spremenjenega procesnega položaja na aktivni strani tudi ni mogoče reševati po določbah 187. člena ZPP, ki jih je uporabilo pritožbeno sodišče v predhodnem postopku, saj se nanašajo izključno na spremembo stranke na pasivni strani, torej na spremembo tožene stranke. Pravne podlage za odločitev o spremembi tožeče stranke pa glede na povzeta dejstva ne predstavlja niti določbe 190. člena ZPP. Ta člen v drugem odstavku res omogoča nadaljevanje pravde s pridobiteljem stvari ali pravice, če s tem soglašata obe stranki. Vendar je za uporabo tega člena odločilna odtujitev stvari ali pravice med samo pravdo, katere pa prvi tožnik vse do vloge z dne 24.2.2006 ni zatrjeval. Šele tedaj je navedel in dokazal, da sta solastnika spornega stanovanja nanj pogodbeno prenesla terjatev zoper toženca za uveljavljanje njunih zahtevkov v svojem imenu in za njun račun. Na podlagi teh navedb pa prvi tožnik niti ob soglasju obeh strank ne bi mogel pridobiti položaja stranke, saj ga je pridobil že z vložitvijo obravnavane tožbe. Z njim bi lahko v okviru omejitev iz 286. člena ZPP le utemeljeval svoje upravičenje za vložitev tožbe na drugi pravni podlagi, kar po drugem odstavku 184. člena ZPP ne predstavlja spremembe tožbe. Procesni položaj, ki je nastal z vstopom drugega in tretjega tožnika v to pravdo, urejajo določbe 191. člena ZPP, ki se nanašajo na sosporništvo. Pod pogoji iz prvega odstavka tega člena lahko več oseb uveljavlja svoje zahtevke z isto tožbo (začetno sosporništvo), pod enakimi pogoji pa se lahko vse do konca glavne obravnave pridruži tožniku tudi nov tožnik (naknadno sosporništvo – drugi odstavek 191. člena ZPP). Pri tem ne začetno, ne naknadno sosporništvo na aktivni strani, v nasprotju z naknadnim sosporništvom na pasivni strani, ni odvisno od privolitve toženca, saj se po večinskem mnenju pravne teorije njegov procesni položaj zaradi vstopa novega tožnika ne spremeni. Pridruženi tožnik mora namreč po tretjem odstavku 191. člena ZPP prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je ob njegovem vstopu. Zaradi zmotnega pravnega izhodišča, da gre za spremembo tožbe, ki je pogojena s soglasjem toženca, naj bi sodišči zagrešili očitano relativno kršitev postopka, saj je nepravilna uporaba navedenih procesnih določb vplivala na pravilnost in zakonitost njune odločitve. Nista namreč upoštevali okoliščin, ki so bile po prvem odstavku 191. člena ZPP odločilne za presojo spremembe tožeče stranke in za vstop drugega in tretjega tožnika v to pravdo. Poleg tega naj bi z nezakonito odločitvijo drugemu in tretjemu tožniku v nasprotju z določbami 2. in 310. člena ZPP odrekli sodno varstvo, kar predstavlja tudi očitano absolutno kršitev postopka in poseg v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Vrhovno državno tožilstvo zato predlaga, da se razveljavita odločbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu in v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

5.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožencu, ta pa je nanjo odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6.Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi(2). Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijalo odločitev sodišč prve in druge stopnje, da ne dovolita subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke, ta odločitev pa je vsebovana izključno v sklepu pritožbenega sodišča in se zato Vrhovno sodišče s sodbo Višjega sodišča v Celju ni ukvarjalo.

7.Pravilno je stališče Vrhovnega državnega tožilstva, da sta sodišči prve in druge stopnje vstop drugega in tretjega tožnika v pravdo zmotno presojali v okviru zakonskih določb o subjektivni spremembi tožbe in 190. člena ZPP. Relevantne situacije ni mogoče umestiti v okvir določb 190. člena ZPP, ker brez dvoma ne gre za stvar ali pravico, ki bi bila odtujena med pravdo(3). Subjektivna sprememba tožbe je lahko podana, če tožnik namesto prvotnega toženca toži koga drugega(4), nikoli pa v primeru, če se prvotnemu tožniku pridruži nov tožnik ali pa ga nadomesti. V skladu z drugim odstavkom 191. člena ZPP se ob pogojih iz prvega odstavka tega člena (ki so v konkretnem primeru nedvomno podani), lahko tožniku pridruži nov tožnik, ki mora prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Privolitev toženca v takšnem primeru ni potrebna in zato, zaradi nasprotovanja toženca, sodišče tudi ne more preprečiti novemu tožniku, da bi vstopil v pravdo. Nepravilna uporaba ZPP pri odločanju pritožbenega (in prvostopenjskega) sodišča je zaradi tega zanesljivo vplivala na zakonitost in pravilnost sodnih odločb(5). Vrhovno sodišče je zato razveljavilo sklepa pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje, s katerima je bil drugemu in tretjemu tožniku odvzet status stranke v tem postopku, sodišče prve stopnje pa bo moralo odločati o zahtevkih drugega in tretjega tožnika proti tožencu(6).

Op. št. (1): Imenovan z odločbo Sekretariata za gospodarske in splošne zadeve Občine Slovenske Konjice, št. 321-109/93-7/11-3 z dne 2.2.1994. Op. št. (2): Prvi odstavek 391. člena ZPP.Op. št. (3): Primerjaj prvi odstavek 190. člena ZPP.Op. št. (4): Primerjaj prvi odstavek 187. člena ZPP.Op. št. (5): Primerjaj prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 387. člena ZPP. Op. št. (6): Primerjaj določbe 379. člena v zvezi s 391. členom ZPP.