Jedro

Če delavec v času vložitve tožbe postavi opisne zahtevke (presoja sklepov o razrešitvi s funkcije direktorja in disciplinskih sklepov o prenehanju delovnega razmerja ter vzpostavitev stanja kot bi bilo, če teh sklepov ne bi bilo) v skladu s 23. čl. ZDSS, kasneje pa postavi tožbeni zahtevek po višini (za čas od izdaje nezakonitih sklepov dalje), to ne pomeni spremembe tožbe v smislu 184. čl. ZPP, za katero bi bila potrebna privolitev tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. alinei 3. odstavka izreka - glede zneska 16.145,00 SIT s pp tako, da se zahtevek zavrne; spremeni v 5. točki izreka, tako da se znesek 579.150,00 SIT zniža na znesek 487.950,00 SIT; v preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 16.500,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa zbora delavcev tožene stranke z dne 28.10.1994 in 11.1.1995, s katerima je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja. Ugotovilo obstoj denarne terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova razlike v plači oziroma plače za čas od 1.12.1994 do 11.7.1995 v posameznih mesečnih zneskih in z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe in ugotovilo, da znaša terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 1994 16.145,00 SIT bruto in za leto 1995 72.913,00 SIT bruto vse s pp. Kar je zahteval tožnik več iz naslova razlike v plači za čas od 1.12.1994 do 21.7.1995 iz naslova regresa za letni dopust za leti 1994 in 1995 je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 579.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odpretem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma podredno, da jo spremeni v tem smislu, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je kljub nasprotovanju tožene stranke na naroku 7.5.2003 dovolilo modifikacijo tožbe, ki jo je tožena stranka podala 16.4.2003. V tožbi iz leta 1995 tožeča stranka ni postavila denarnega zahtevka glede izplačila plač in glede izplačila regresa za obdobje od leta 1994 do leta 1999. Tako je tožeča stranka s spremembo tožbe uveljavljala poleg obstoječega še drug zahtevek. Tožena stranka je ugovarjala tudi zastaranje zahtevka glede izplačila plač in regresa za leto 1994 in 1995, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem napačno uporabilo materialno pravo. Napačno namreč ugotavlja, da tožnik ni bil razrešen na lastno zahtevo, saj je na zboru delavcev 5.10.1994 podal izjavo o odstopu s položaja direktorja in je bila le-ta zapisana v zapisnik zbora. V zapisniku zbora delavcev z dne 20.12.1994 je predsednik zbora delavcev zbor seznanil z dodatnimi ugotovitvami komisije za ugotavljanje nepravilnosti v zvezi z razrešitvijo direktorja. V zapisniku zbora delavcev 20.12.1994 je tako povsem določno navedeno, na kakšen način je tožnik kršil pravice delavcev in kršil družbeno lastnino. Tako sta bila o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije direktorja izpolnjena 1. in 2. točka 3. odstavka 58. člena Zakona o podjetjih, zaradi česar je tožnikova predčasna razrešitev s funkcije direktorja utemeljena in zakonita. V posledici napačne ugotovitve dejanskega stanja je tudi napačna in nezakonita odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti zahtevane plače in regres za letni dopust. Sodišče je tudi napačno presodilo o uspehu tožnika v pravdi, saj le-ta ni v celoti uspel z zahtevkom. Uspel je z minimalnim delom, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri stroškov postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v delu, v katerem vložnica pritožbe ni uspela, v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ki bi vplivale na zakonitost postopka, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava in sicer v delu, ki se nanaša na odločanje o regresu za letni dopust za leto 1994. Delno so utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s spremembo tožbe z dne 17.10.2000 in 16.4.2003, v kolikor se ugovori nanašajo na spremembo tožbe v zvezi s plačilom regresa za letni dopust za leto 1994. Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala presojo sklepov tožene stranke o razrešitvi s funkcije direktorja in disciplinskih sklepov o prenehanju delovnega razmerja. V času vložitve tožb je postavila opisne zahtevke v skladu z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji), ki v 23. členu določa, če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka oziroma, če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Po določbi 24. člena ZDSS sodišče, v kolikor ugotovi, da je odločitev delodajalca nezakonita, to odločitev razveljavi in vzpostavi stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe. Zato postavitev tožbenega zahtevka po višini za čas od izdaje nezakonitih sklepov dalje, ne pomeni spremembe tožbenega zahtevka v smislu 184. člena ZPP, za katero bi bila potrebna privolitev tožene stranke. V konkretnem primeru je šlo tako glede zahtevkov, ki se nanašajo na plačilo razlike v plači in plačo od razrešitve tožnika z mesta direktorja in šest mesecev po tej razrešitvi le za opredelitev tožbenega zahtevka po višini. V ta del zahtevka sodi tudi zahtevek za izplačilo regresa za leto 1995, ki spada v navedeno sporno obdobje. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje v zvezi z obravnavanjem tožbenega zahtevka v zvezi s plačilom regresa za letni dopust za leto 1994, saj je ta tožbeni zahtevek tožnik prvič postavil šele s svojo vlogo z dne 17.10.2000. Za navedeno spremembo je bila potrebna privolitev tožene stranke, kot to določa 185. člen ZPP. Ker tožena stranka v to spremembo ni privolila, sodišče prve stopnje spremembe tožbe za plačilo regresa za letni dopust za leto 1994 ne bi smelo dovoliti, kar pa predstavlja relativno kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki pa na zakonitost postopka ni vplivala. Je pa sodišče pri odločanju o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 1994 napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja, ki ga sodišče ni upoštevalo, kljub temu, da je bil le-ta utemeljen. Regres za letni dopust za leto 1994 je zapadel v plačilo 31.7.1994, kot to določa 44. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 39/93), tako da je do 17.10.2000, ko je tožnik postavil tožbeni zahtevek že potekel 5-letni zastaralni rok določen v 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal v Republiki Sloveniji kot republiški predpis). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 1994 v znesku 16.145,00 SIT s pp zavrnilo. Za navedeno spremembo je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe o zastaranju zahtevkov za plačilo plače in regresa za čas po izdaji nezakonitih sklepov, saj kot je bilo že navedeno, je zadostovalo, da je tožnik zahteval razveljavitev sklepov iz vzpostavitev stanja kot bi bilo, če teh sklepov ne bi bilo, v skladu z določbo 23. člen ZDSS.

Protispisne so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik ni bil razrešen na lastno zahtevo. Sodišče je namreč v tem individualnem delovnem sporu presojalo še zakonitost sklepov tožene stranke - zbora delavcev z dne 28.10.1994 in 11.1.1995, na podlagi katerih je bil tožnik razrešen z mesta direktorja tožene stranke. Kot je bilo že zgoraj navedeno gre za spor po 23. členu ZDSS, kjer sodišče presoja dokončne sklepe delodajalca. Iz navedenih sklepov ne izhaja, da bi bil tožnik razrešen na lastno zahtevo, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Kakšno izjavo je podal tožnik na zboru delavcev dne 5.10.1994 za razrešitev tega individualnega delovnega spora ni pomembno, ker mu tožena stranka izpodbijanih sklepov ni izdala na navedenem zboru delavcev, niti ne iz tega razloga - lastne izjave. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo zakonitost razlogov, ki jih je tožena stranka obravnavala na zboru delavcev dne 28.10.1994 in 11.1.1995. Sodišče namreč presoja razloge, ki so bili podlaga za izdajo sklepov pri delodajalcu in zoper katere je imel delavec možnost obrambe v predhodnem postopku. Širitev razlogov v postopku pred sodiščem ni možna, saj sodišče presoja stanje, ki je bilo znano delodajalcu in delavcu v času izdaje sklepov.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da ob sprejemu sklepa o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja dne 28.10.1995, ni bila podana pravna podlaga za razrešitev pred potekom časa, kot je bila določena v aktih tožene stranke, ki so povzeli določbe 58. člena sicer že razveljavljenega Zakona o podjetjih (ZPod - Ur. l. SRS, št. 77/88). V poštev je prišel tako razlog, da bi bil lahko razrešen pred potekom časa, če so bile zaradi izvajanja sklepa ali akta, ki ga je predlagal, kršene pravice delavcev ali družbena lastnina ter če je bila po njegovi krivdi povzročena škoda družbeni skupnosti. Sodišče je presojalo ali so bili podani navedeni razlogi in ugotovilo, da so bili razlogi, ki jih je ugotovila posebna komisija, ki je podala poročilo 21.10.1994, pavšalni in neargumentirani, s čemer se strinja tudi pritožbeno sodišče. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni izkazala v čem naj bi bilo nepravilno ravnanje z družbenimi sredstvi, katere sklepe zbora delavcev tožnik ni upošteval, katerim delavcem in kdaj ni hotel izroči na vpogled samoupravnih splošnih aktov, kdaj je uporabljal službeno vozilo za svoje namene in katere pogodbe je nepooblaščeno sklenil. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo sklepe tožene stranke o razrešitvi tožnika z mesta direktorja kot nezakonite, ker niso bili izpolnjeni pogoji po 58. členu ZPod, glede na določbe statuta tožene stranke. V posledici navednega je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno tožniku priznalo razliko v plači in nadomestilo plače še za šest mesecev po dokončnosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker bi tožnik v letu 1995, v kolikor ne bi bilo nezakonitih sklepov, pridobil tudi pravico do regresa za letni dopust, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku tudi regres za letni dopust za leto 1995. Zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene in jih je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje glede odločitve o stroških postopka in sicer v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov postopka za vloge, s katerimi je tožeča stranka modificirala tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje namreč ni v celoti dopustilo modifikacije tožbenega zahtevka, stroške za navedene vloge pa je priznalo v celoti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu poseglo v odločitev o stroških postopka, pri čemer je upoštevalo le vrednost spora, o katerem je sodišče razsojalo. Tako je pritožbeno sodišče znižalo stroške postopka za vlogo z dne 15.4.2003 iz 860 točk na 400 točk, in posledično temu za obravnavo z dne 7.5.2003 in 18.6.2003 iz 430 točk na 280 točk. Tako znašajo potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje skupno 487.950,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je pritožbi delno ugodilo, priznalo toženi stranke tudi 125 odvetniških točk, glede na uspeh s pritožbo, tako da ob upoštevanju 20 % DDV-ja znašajo potrebni pritožbeni stroški 16.500,00 SIT, ki jih je naložilo v plačilo tožeči stranki.