Jedro

Ker je tožnikov zdravnik predlagal postopek za ugotovitev invalidnosti pri tožniku šele po tem, ko je o tožnikovem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka že odločila pritožbena komisija pri toženi stranki, tožena stranka v postopku ugotavljanja trajnih viškov ni mogla upoštevati tožnikove invalidnosti, ki je bila sicer kasneje ugotovljena, zato je delavcu zakonito prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 5.8. in 20.9.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, kot nadalje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, da jo je ta dolžna poklicati nazaj na delo, ji priznati vse pravice, vključno z plačilom plače in stroškov postopka. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka v tožničinem primeru pravilno izvedla postopek ugotovitve trajno presežne delavke. Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je bil predlog zdravnika za oceno njene invalidnosti odposlan pristojnemu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še v času postopka pri toženi stranki oz. dne 13.9.1999, ko je pri zdravniku opravila ustrezen pregled. Zdravnik je izpovedal, da je navedeni dan napisal predlog za oceno invalidnosti, zaradi česar bi moralo sodišče upoštevati ta datum kot vložitev predloga in ne tisti datum, ko je pristojen zavod predlog dejansko prejel. Zato ne bi smela biti uvrščena med presežne delavce, saj je kasneje na podlagi predloga in ocene invalidnosti dejansko postala invalid III. kategorije. Ker je sodišče prve stopnje pri svoji presoji zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo določbo 19. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96 - 73/00 - v nadaljevanju: KP dejavnosti), predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevkom ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bilo tožnici z odločbo tožene stranke z dne 5.8.1999 določeno prenehanje delovnega razmerja na delovnem mestu vlaganja palic iz razloga trajno presežne delavke. V času do odločitve komisije za pritožbe o ugovoru zoper navedeno odločbo, je tožnica dne 13.9.1999 opravila zdravniški pregled pred predstavitvijo pri invalidski komisiji. Po zaključku pritožbenega sodišča je zdravnik navedenega dne lahko sestavil predlog za oceno njene invalidnosti. Vendar je v zadevi odločilno, da takšen predlog tako v dejanskem smislu kot formalni obliki ni bil prezentiran komisiji za pritožbe, ki je dne 17.9.1999 obravnavala tožničin ugovor. Poleg tega iz obrazložitve sklepa navedene komisije izhaja trditev tožnice, da ni v invalidskem postopku. Ker je bil, kot je razvidno iz pisnega predloga, zdravnikov predlog za oceno invalidnosti v pisni obliki izdelan šele dne 20.9.1999, to je že po seji pritožbene komisije in v nadaljevanju dne 23.9.1999 dejansko predložen pristojnemu Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ga tožena stranka, ne glede na kasneje ugotovljeno tožničino invalidnost, v svojem postopku dejansko ni mogla upoštevati. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje o pravočasni sestavi takšnega predloga še v času postopka ugotavljanja tožnice kot trajno presežne delavke, oz. da je sodišče pri presoji zmotno uporabilo določbo 19. čl. KP dejavnosti. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Tudi ni ugotovilo kršitev tako v postopku na prvi stopnji kot izdani sodbi, na katere je pazilo po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).