Jedro

Za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča le navedba vrednosti spornega predmeta, temveč mora revident tudi izkazati obstoj pogojev za dovoljenost revizije z navedbo in jasno utemeljitvijo podatkov o vrednosti spornega predmeta, pomembnih za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na določbe 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Navaja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (pravilna uporaba materialnega prava – Zakona o denacionalizaciji - ZDen) in da ima izpodbijana odločitev zanj zelo pomembne posledice, saj se v dolgotrajnem postopku odloča o vrnitvi premoženja sorazmerno velike vrednosti. V uvodu revizije navaja sporno vrednost v višini 300.000,00 EUR. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 24. 4. 2008 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 20. 8. 2008, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil, da se nepremičnine, navedene v prvi točki izreka, vrnejo v last in posest upravičenki A.I., roj. A., nepremičnine, navedene v drugi točki izreka, pa v last in posest upravičenki M.G. in v last pokojni upravičenki A.A. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje le na določbe 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, v uvodu revizije pa navaja sporno vrednost v višini 300.000,00 EUR.

6. Če z navedbo vrednosti spora uveljavlja dovoljenost revizije tudi po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, mu Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ta pogoj ni izpolnjen. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Za dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 ne zadošča le navedba vrednosti spornega predmeta, temveč mora revident, kot je v sklepu Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009 navedlo tudi Ustavno sodišče, izkazati obstoj pogojev za dovoljenost revizije z navedbo in jasno utemeljitvijo podatkov o vrednosti spornega predmeta, pomembnih za dovoljenost revizije, česar pa revident ni storil. V obravnavani zadevi gre sicer za spor o pravici do vračila premoženja v naravi. Ker to ni pravica izražena v denarni vrednosti, kar je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 navedlo tudi Ustavno sodišče, že iz tega razloga ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbo, da gre po vsebini zadeve za odločanje o pomembnem pravnem vprašanju, ni izpolnil navedenega standarda za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Tega ni storil niti z navedbo, da gre za pravilno uporabo določb ZDen. S tem namreč ni natančno in konkretno opredelil spornega pravnega vprašanja niti ni navedel pravila, ki naj bi bilo prekršeno.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident ni izkazal zelo hudih posledic s sklicevanjem na dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka in sorazmerno veliko vrednost obravnavanega premoženja.

10. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.