Jedro

Ocena ali je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba na delu 27. 2. 2018, je rezultat pravnega ovrednotenja vseh dejstev in okoliščin posameznega primera. Predpogoj za ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti je ugotovitev naravne vzročnosti s pomočjo izvedenca. Izvedensko mnenje, ki ne pušča nikakršnega prostora za subjektivno oceno in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev, je v novem sojenju podala sodna izvedenka dr. A. A.

Po oceni sodne izvedenke iz opisa poteka bolezni ni niti najmanjšega dvoma, da je oteklina in bolečina, ki jo tožnik občuti, nemoč stisnjenja roke v pest, poslabšanje otekline in posledično intenzivnejša bolečina v prstih rok, posledica poškodbe na delovnem mestu, ki jo je tožnik utrpel 27. 2. 2018. Podala je mnenje, da poškodbo lahko definiramo kot obolenje, ki je neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu in je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Sodna izvedenka je na podlagi pravil medicinske stroke v izvedenskem mnenju ugotovila, da je v tem primeru nedvomno podana naravna vzročnost. Brez naravne vzročnosti tudi pravna vzročnost ne more obstajati, pri čemer ni vsak naravni vzrok že pravno upošteven. Zato je bilo potrebno ugotoviti ali je naravni vzrok mogoče šteti tudi kot pravni vzrok določene pravne posledice. Pravna vzročnost je vrednostni pojem, ki je opredeljen v pravni normi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 24. 5. 2021 in odločbo toženca št. ... z dne 6. 5. 2021 v delu, kjer je odločeno, da je tožnik od 8. 5. 2021 do 25. 6. 2021 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni (I. točka izreka). Odločilo je, da je bil tožnik od 8. 5. 2021 do 25. 6. 2021 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne. Sodišče je v novem sojenju pritegnilo novo sodno izvedenko. Kljub temu se v določenih delih obrazložitve sodbe sklicuje na zaključke sodnega izvedenca iz prejšnjega sojenja, ki mu je pritožbeno sodišče že odreklo prepričljivost. Sodišče ni napravilo pravne presoje vzroka začasne nezmožnosti za delo, ni navedlo relevantne pravne podlage, na kateri je gradilo svojo odločitev ter ni obrazloženo odgovorilo na vprašanje, ali in zakaj je začasna nezmožnost za delo v spornem obdobju neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kaj je vzrok oziroma razlog tožnikove začasne nezmožnosti za delo je pravno vprašanje. Gre za vprašanje, katero dejstvo je povzročilo začasno nezmožnost za delo z dnem 21. 12. 2020 in nato od 8. 5. 2021 do 25. 6. 2021. Za odločitev, da je poškodba pri delu z dne 27. 2. 2018 razlog začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ne zadošča ugotovitev, ki izhaja iz izvedenskih mnenj, da brez poškodbe pri delu tožnik tudi v tem obdobju ne bi imel težav z levico. Tak zaključek predstavlja ugotovitev o naravnem vzroku ne pomeni pa (nujno) tudi pravno relevantne vzročne zveze, saj ni potrjena izključnost in neposrednost. Stanje roke pri tožniku, prisotno v spornem obdobju, ni nastopilo neposredno po poškodbi pri delu, ampak je nastopilo v decembru 2020, ko je opisano akutno poslabšanje kliničnega stanja. Tožnik je po zaključku začasne nezmožnosti za delo, ki je sledila neposredno po poškodbi pri delu z dne 27. 2. 2018, v aprilu 2019 nastopil delo in ga je opravljal do 21. 12 2020 (ko je bil odprt nov bolniški stalež) in med aprilom 2019 in 21. 12. 2020 ni iskal nobene zdravniške pomoči. Navedeno, poleg časovne oddaljenosti kaže na to, da je decembra 2020 nastopil nek nov moment, ki sta ga ugotovila oba sodna izvedenca, in ki mu gre pripisati lastnost vzroka začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju in zaradi katerega ni podana neposredna in izključna vzročna zveza s poškodbo pri delu z dne 27. 2. 2018. Stanje roke je bilo neposredno po poškodbi drugačno kot v spornem obdobju, se je pa do zaključka začasne nezmožnosti za delo v aprilu 2019 popravilo do te mere, da je npr. v zapisu izbranega osebnega zdravnika z dne 23. 11. 2018 navedeno, da lahko naredi pest, prav tako je dne 18. 1. 2019 zapis, da je stisk pesti možen, medtem ko sodna izvedenka po osebnem pregledu zapiše, da prstov ne stisne v pest. Tožniku je stanje roke po poškodbi omogočalo opravljanje dela do 21. 12. 2020, pri čemer sodna izvedenka povzame, da je lažje delo, vožnjo viličarja, opravljal le dva meseca (delazmožnost pa je trajala od 18. 4. 2019 do 20. 12. 2020), kar pomeni, da je preostali čas delal težje delo in ga tudi zmogel. Dne 21. 12. 2020 je prišlo do takšnega akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da tožnik dela ni zmogel (več) opravljati. Oba sodna izvedenca sta identificirala takšen nov moment, in sicer povečano obremenitev roke. Ni jasno, ali je do preobremenjevanja roke res prišlo zaradi dela na drugem delovnem mestu ali pa obstaja nek drug razlog o katerem tožnik ni poročal. Do poslabšanja stanja in nove začasne nezmožnosti za delo ni prišlo zaradi same poškodbe in tudi ne zaradi same narave obolenja, ampak zaradi preobremenjevanja roke. Nov dejavnik je prekinil vzročno zvezo. Sklicuje se na zadevo Psp 408/2012. Ni dokaza, da je pri tožniku neposredno pred ali v spornem obdobju prišlo do poškodbe, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodbe, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, in je bila takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katerih je poškodovanec zavarovan. Tudi ne gre za obolenje, ki bi bilo neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela, na podlagi katerega je zavarovan. Zato materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in iz obrazložitve sodbe izhajajo razlogi za zaključek, da je začasna nezmožnost za delo v spornem obdobju neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu, je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6.Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 24. 5. 2021 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 6. 5. 2024. S to odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 8. 6. 2021 do 25. 6. 2021 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Tožnik uveljavlja, da vzrok začasne nezmožnosti za delo ni bolezen, temveč poškodba pri delu, ki jo je utrpel 27. 2. 2018.

7.Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sodbo Psp 27/2023 je ugodilo pritožbi toženca in prvostopenjsko sodbo III Ps 703/2021 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je v obravnavani zadevi ostalo nerazčiščeno vprašanje morebitne pretrganosti vzročne zveze med poškodbo pri delu z dne 27. 2. 2018 in priznano začasno nezmožnostjo za delo od 8. 6. 2021 do 25. 6. 2021. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, da naj ob pravilni uporabi materialnega prava dopolni postopek in se ob upoštevanju določila 66. člena ZPIZ-2 opredeliti do obstoja vzročne zveze.

8.Tožnik je 27. 2. 2018 utrpel poškodbo pri delu in bil do 5. 5. 2018 v bolniškem staležu. Do 17. 4. 2019 je opravljal delo v skrajšanem delovnem času (štiri ure). Začasna nezmožnost mu je bila ponovno priznana od 21. 12. 2020 do 7. 5. 2021 zaradi bolezni. Na podlagi predloga osebne zdravnice je bila zaradi vztrajajočih zdravstvenih težav tožniku za sporno obdobje (od 8. 5. 2021 do 25. 6. 2021) priznana začasna nezmožnost za delo iz razloga bolezni.

9.Ocena ali je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba na delu 27. 2. 2018, je rezultat pravnega ovrednotenja vseh dejstev in okoliščin posameznega primera. Predpogoj za ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti je ugotovitev naravne vzročnosti s pomočjo izvedenca. Izvedensko mnenje, ki ne pušča nikakršnega prostora za subjektivno oceno in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev, je v novem sojenju podala sodna izvedenka dr. A. A.

10.Jasno je stališče izvedenke, da pri tožniku ne gre za bolezen, ki bi nastala kasneje po poškodbi in neodvisno od nje, ampak gre za stanje po poškodbi pri delu. Takšno stanje je bilo po mnenju izvedenke prisotno ves čas po poškodbi, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na časovno oddaljenost od dogodka. Drugače ni niti ob dejstvu, da je tožnik opravljal delo viličarja, saj je oteklina vztrajala in ni mogel narediti polnega stiska roke. Drži, da o težavah z levo roko, ki si jo je tožnik poškodoval, po aprilu 2019 ni podatkov v medicinski dokumentaciji, vendar je izvedenka prepričljivo obrazložila, da je potrebno upoštevati, da gre v tem času za obdobje Covida, ko je bila dostopnost do zdravnika močno otežena in dejstva, da je po poškodbi nastala oteklina, ki je že kronificirana (kar pomeni, da je ostala ves čas) ter je imel tožnik navodila travmatologov naj z roko giblje oziroma jo uporablja normalno. Izvedenka je pojasnila, da je na tak način tožnik tudi ravnal, vendar se mu je ob težkem delu stanje poslabšalo, kar je pred tem napovedal že fizioterapevt. Tožnik je bil po daljšem čakanju septembra 2021 pregledan pri ortopedu. Ta je ugotovil, da gre za kronično oteklino in zadebelitev mehkih tkiv hrbtišča leve dlani po stisnitvi in ga napotil h kirurgu. Izvedenka je upoštevala tudi zapis travmatologa v mesecu januarju 2022, da je oteklina leve dlani posledica poškodbe, ki jo je tožnik utrpel leta 2018, ko mu je na delovnem mestu to roko stisnilo in zapis travmatologa v mesecu septembru 2022, da gre za rezidualno kolekcijo na hrbtišču dlani leve roke po predhodni poškodbi.

11.Po oceni sodne izvedenke iz opisa poteka bolezni ni niti najmanjšega dvoma, da je oteklina in bolečina, ki jo tožnik občuti, nemoč stisnjenja roke v pest, poslabšanje otekline in posledično intenzivnejša bolečina v prstih rok, posledica poškodbe na delovnem mestu, ki jo je tožnik utrpel 27. 2. 2018. Podala je mnenje, da poškodbo lahko definiramo kot obolenje, ki je neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu in je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

12.Sodna izvedenka je na podlagi pravil medicinske stroke v izvedenskem mnenju ugotovila, da je v tem primeru nedvomno podana naravna vzročnost. Brez naravne vzročnosti tudi pravna vzročnost ne more obstajati, pri čemer ni vsak naravni vzrok že pravno upošteven. Zato je bilo potrebno ugotoviti ali je naravni vzrok mogoče šteti tudi kot pravni vzrok določene pravne posledice. Pravna vzročnost je vrednostni pojem, ki je opredeljen v pravni normi.

13.Podlaga za pravno vzročnost je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ki v 19. členu določa, da se za poškodbo pri delu štejejo poškodbe v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta določba napotuje na uporabo 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). V tretji alineji prvega odstavka navedenega člena je določeno, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

14.Ne drži pritožbeni očitek, da ni podana neposredna in izključna vzročna zveza med začasno zadržanostjo z dela in poškodbo pri delu z dne 27. 2. 2018. Podatkov o morebitni poškodbi izven dela v sodnem spisu in medicinski dokumentaciji ni, kar pomeni, da ni nobenega stanja po nezgodi pri delu, ki bi lahko (so)vplival na razvoj zdravstvenega stanja pri tožniku. Zgolj poškodba na delu tožnika je torej tista, ki je vplivala na zdravstveno stanje tožnikove leve roke tudi v spornem obdobju. Pravilno je razlagovanje sodišča, da je bil toženec tisti, ki je tožniku zaključil bolniški stalež, specialisti pa so mu predlagali vrnitev na delo, saj so, kot je pojasnila sodna izvedenka, pričakovali, da bo oteklina z delom izginila. Kot utemeljeno poudarja sodišče prve stopnje je ključno mnenje izvedenke, da pri tožniku ne gre za tip bolezni, ki nastane kot posledica preobremenitve, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožnikova nezmožnost za delo posledica nekega novega dogodka oziroma preobremenjenosti. To pomeni, da ni prišlo do pretrganosti vzročne zveze med začasno nezmožnostjo za delo v spornem obdobju in poškodbo pri delu z dne 27. 2. 2018, kot vztraja pritožba.

15.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v novem sojenju, po tem, ko je pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. A. A., utemeljeno zaključilo, da je podana neposredna in izključna vzročna zveza med začasno zadržanostjo z dela in poškodbo pri delu z dne 27. 2. 2018. Posledično je pravilna odločitev, da mora toženec tožniku na podlagi 154. člena ZPP povrniti njegove stroške postopka.

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Posledično ni bistveno, da je kot vzrok za začasno nezmožnost za delo pred spornim obdobjem navedena bolezen.

2Ker je naravna vzročnost ob upoštevanju prepričljivega mnenja sodne izvedenke podana, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevo Psp 408/2012, kjer pri ugotavljanju vzroka za začasno nezmožnost za delo ta niti ni bila ugotovljena.

3Dr. Luigi Varanelli: Vzročna zveza in pravo - oris nove teorije, Odvetnik, št. 3/2012, str. 12 in nasl.

4Kar potrjuje opis tožnikove poškodbe v delovni anamnezi.