Jedro

Upravni organ pravilno ugotavlja, da tožnikova zahteva za dodelitev bivališča ni upravna stvar in že to narekuje zavrženje njegove vloge. Podlaga za takšno odločitev je v 1. točki 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za pravosodje in javno upravo (v nadaljevanju upravni organ) zavrglo tožnikovo vlogo za dodelitev drugega človeku dostojnega bivališča na račun Ministrstva za pravosodje in javno upravo. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v vlogi z dne 16. 8. 2012 zapisal: „V primeru zavrnitve (vloge za vročitev odločbe o imenovanju načelnika UE A. na položaj) naslovno ministrstvo prosim, da mi na svoj račun dodeli drugo človeka dostojno bivališče in me tja preseli, saj mi UE A. z zgoraj navedenimi zlorabami in zavrnitvijo oprostitve upravnih taks in stroškov postopka napada moje vozniško dovoljenje in krati pravico do pridobitve ostalih osebnih dokumentov“. Ministrstvo je vlogo zavrglo z obrazložitvijo, da v veljavni pravni ureditvi nima upravnih nalog ali pristojnosti, ki bi bile kakorkoli povezane z dodeljevanjem prebivališča, ali bi imelo na razpolago objekte za ta namen na podlagi zakonodaje za stranke v upravnih zadevah iz svoje pristojnosti ali pristojnosti upravnih enot. Prav tako nima neposrednih pravnih podlag, na osnovi katerih bi lahko ugotovilo, kateri organ je za obravnavo takšne vloge pristojen. Vlogo je zavrglo po četrtem odstavku 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločitvijo ne more strinjati, saj minister za pravosodje in upravo ve, kdo je pristojen za odločanje o podani vlogi. Zato je ne bi smel zavreči, ampak bi jo moral odstopiti v reševanje pristojnemu organu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Podrejeno pa tožnik predlaga, da sodišče, ker mu država po pravnomočno ugotovljeni procesni in pravdni nesposobnosti še ni postavila nobenega skrbnika, za izpodbijanje predmetnega sklepa postavi začasnega zastopnika-odvetnika, ki bo podal učinkovito tožbo. Od sodišča pričakuje, da po uradni dolžnosti, zaradi ugotovljene procesne in pravdne nesposobnosti, po uradni dolžnosti razveljavi vse svoje odločitve, v katerih je nastopal kot stranka in v zakonitih obnovah svoje odločitve spremeni.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012 delno odvzeta poslovna sposobnost in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Z odločbo Centra za socialno delo Domžale št. 12210-6/2008 z dne 17. 7. 2012, v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 12007-41/2012 z dne 7. 1. 2013 je bilo odločeno, da bo dolžnosti začasnega skrbnika po uradni dolžnosti opravljal Center za socialno delo Domžale. Ker je bila v teku postopka v upravnem sporu odločitev o določitvi začasnega skrbnika dokončna in s tem izvršljiva, je sodišče Center za socialno delo Domžale z dopisom z dne 31. 5. 2013 pozvalo k odobritvi pravdnih dejanj tožnika (vložitev tožbe). Center za socialno delo je vložitev tožbe, ki jo je tožnik vložil samostojno, naknadno odobril (dopis z dne 11. 6. 2013). Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje primarnega tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, izdana na tožnikovo zahtevo, da mu (prej) Ministrstvo za pravosodje in javno upravo dodeli bivališče (stanovanje), pravilna.

Po določbi 84. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) lastnik stanovanja odda stanovanje v najem s stanovanjsko pogodbo. Najemno razmerje med lastnikom stanovanja in najemnikom se torej ureja z institutom civilnega prava – s pogodbo. Upravni organ glede na to pravilno ugotavlja, da tožnikova zahteva za dodelitev bivališča ni upravna stvar in že to narekuje zavrženje tožnikove vloge. Podlaga za takšno odločitev je v 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ s sklepom zavrže zahtevo, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna stvar. Ob tem upravni organ tožniku še pojasnjuje, da ne razpolaga s stanovanji, ki bi jih lahko oddajal osebam, katere pred upravnim organom nastopajo v funkciji stranke v upravnem postopku.

Kolikor naj bi se tožnikova vloga nanašala na dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja, pa sodišče pojasnjuje, da 87. člen SZ-1 določa, da takšna stanovanja oddaja občina, država, javni stanovanjski sklad ali neprofitna stanovanjska organizacija. Postopek dodelitve stanovanja v najem se začne na podlagi javnega razpisa. O upravičenosti do uvrstitve na prednostno listo se odloči v splošnem upravnem postopku. Tistemu upravičencu, za katerega bo zagotovljeno stanovanje, pa se stanovanje odda s sklenitvijo najemne pogodbe. Za stanovanje se lahko potegujejo prosilci, ki se prijavijo na posamezen javni razpis. Ker je torej kandidiranje za neprofitno stanovanje odvisno od konkretnega razpisa, se, glede na prej naštete subjekte, ki lahko oddajajo neprofitna stanja in od njihove odločitve, da začnejo postopek javnega razpisa, sodišče z upravnim organom strinja tudi, da upravni organ ni mogel ugotoviti, kateremu subjektu naj bi tožnikovo vlogo odstopil. Če pa upravni organ tega ne more ugotoviti, na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUP vlogo zavrže. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.