Jedro

Tožnica je bila ustanovljena leta 1992 kot nova in samostojna pravna oseba in tako ni pravna naslednica nekdanjega Zdravstvenega centra B. Zato ji ni bilo mogoče priznati lastnosti stranke v postopku vlaganj v denacionalizirano premoženje po petem odstavku 25. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je dne 27. 1. 2011 izdala odločbo, št. 36300-38/2003-139 (0587), s katero je v 1. točki izreka odločila, da so pravni nasledniki po pokojnem upravičencu A.A. dolžni povrniti Splošni bolnišnici B. (v nadaljevanju Bolnišnica) in Skupnosti zavodov osnovne zdravstvene dejavnosti regije B. (v nadaljevanju Skupnost) investicijska vlaganja v skupni vrednosti 52.742,17 EUR, vsak do 1/5, to je vsak po 10.548,43 EUR. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da so obveznosti iz 1. točke izreka te odločbe upravičenci dolžni poravnati Bolnišnici in Skupnosti (vsak v višini 26.371,08 EUR) v roku 10 let od pravnomočnosti te odločbe, v 120 mesečnih obrokih, obrestovani po 6% letni obrestni meri. V 3. točki izreka je bilo odločeno kdaj in na katere račune je treba nakazati obroke ter v 4. točki izreka, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo št. 4903-15/2006-29 z dne 25. 1. 2012, v prvem odstavku izreka odločilo, da se I. do III. točka izreka odločbe prvostopenjskega organa odpravi ter se v delu, ki se nanaša na zahtevo Skupnosti nadomesti tako, da se zahteva Skupnosti za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino v B., na naslovu …., zavrne. Odločil je tudi, da se v delu v katerem se odločitev prvostopenjskega organa nanaša na zahtevo Bolnišnice, vrne v ponovni postopek odločanja. V drugem odstavku izpodbijane odločbe je bilo odločeno tudi, da se odpravi 4. točka izreka odločbe prvostopenjskega organa in v tretjem odstavku izreka, da stroškov pritožbenega postopka ni.

3. Odločitev drugostopenjskega upravnega organa temelji na ugotovitvi, da je v konkretni zadevi pravni temelj za odločitev peti odstavek 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Pojasnjuje, da je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je vlaganja izvedel Zdravstveni center B. v času, ko je bil najemnik v naravi vrnjenih nepremičnin. Bolnišnica (enaka ugotovitev izhaja iz prvostopenjske odločbe) je edina preostala organizacijska enota nekdanjega Zdravstvenega centra B., ki se je leta 1991 preoblikoval v javni zavod z več organizacijskimi enotami. Po izločitvi vseh organizacijskih enot, razen enote Bolnišnice, se je leta 1997 preoblikoval in preimenoval v Splošno bolnišnico B., ki je torej neposredni univerzalni pravni naslednik Zdravstvenega centra B., torej je Bolnišnica legitimirana oseba za vložitev zahtevka za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino.

4. Skupnost je 1993. leta ustanovilo 6 zdravstvenih domov, ki so vsi javni zavodi. V kolikor se zahteva skupnosti nanaša na vlaganja od dneva svoje ustanovitve, je tak zahtevek treba zavrniti, ker je mogoče upoštevati le vlaganja do uveljavitve ZDen, leta 1991. Kolikor se zahtevek Skupnosti nanaša na vlaganja Zdravstvenega centra B., pa Skupnost aktivne legitimacije za tak zahtevek nima. Vsi ustanovitelji Skupnosti so javni zavodi, ki so bili do leta 1992 organizacijske enote (prej temeljne organizacije združenega dela) Zdravstvenega centra B., ki so se 1992. leta izločile iz Zdravstvenega centra B. ter postale samostojni javni zavodi. Ti javni zavodi, ki so ustanovili Skupnost, bi lahko bili aktivno legitimirani za vložitev obravnavane zahteve. Skupnost ni univerzalni pravni naslednik Zdravstvenega centra B., ampak nova pravna oseba, ki so jo ustanovili nekateri univerzalni pravni nasledniki Zdravstvenega centra B. Aktivne legitimacije Skupnost ne more izkazati niti s pravico do najema vrnjene nepremičnine. Ker ustanovitelji Skupnosti kot pravne osebe obstajajo še naprej in so oni nosilci pravic in obveznosti, ki so jih prevzeli od pravnega prednika, Zdravstvenega centra B., Skupnost ni izkazala aktivne legitimacije. Prav tako glede na določbe akta o njeni ustanovitvi in statuta, ni pooblaščena v imenu svojih ustanoviteljev uveljavljati zahtevka iz 25. člena ZDen, niti za to ni predložila izrecnega pooblastila ustanoviteljev, iz njenih vlog pa jasno izhaja, da zahtevek uveljavlja v lastnem interesu. Iz navedenih razlogov je bilo treba odločbo v delu, v katerem se nanaša na zahtevo Skupnosti za povrnitev vlaganj odpraviti (prvi odstavek 243. člena ZUP/86). Ker je pritožbeni organ ugotovil, da Skupnost ni upravičena oseba za vložitev zahtevka na podlagi 25. člena ZDen, je moral zahtevo zavrniti, če pa bi do te ugotovitve prišel prvostopenjski organ, pa bi moral zahtevo zavreči. 5. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila tudi, da je bilo v prvostopenjskem postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z deležem prevzetih (nasledstvenih) pravic obeh vlagateljic po pravnem predniku. Prav tako iz odločbe prvostopenjskega organa ni razvidno, kako je bila ugotovljena podlaga za uspešnost zahtevka, v zvezi z ugotavljanjem vrednosti nepremičnine v času vračanja in v tej zvezi predpisano metodologijo. Tako odločbe prvostopenjskega organa v bistvenih delih ni bilo mogoče preizkusiti, zato jo je bilo treba tudi v delu ki se nanaša na zahtevo Bolnišnice odpraviti. V nadaljevanju je tožena stranka prvostopenjskemu organu posredovala napotke za postopanje v ponovljenem postopku ter obrazložila tudi odločitev, s katero je odpravila 4. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša stroške. Navedeno odločbo s tožbo izpodbija tožnica, Skupnost, v delu ki se nanaša nanjo, zato ta odločba v tem upravnem sporu šteje za izpodbijano odločbo.

6. Tožnica v tožbi oporeka stališču tožene stranke, da je potrebno odločbo odpraviti v delu, v katerem se nanaša na zahtevo Skupnosti za povrnitev vlaganj, ter njeno zahtevo zavrniti. Pojasnjuje, da svojega zahtevka ni opredelila kot vlaganja, ki jih je izvedla od dneva svoje ustanovitve, ampak za vlaganja, ki so bila izvedena do leta 1991 s strani Delovne skupnosti skupnih služb (v nadaljevanju DSSS), ki je delovala kot samostojna organizacijska enota v okviru Zdravstvenega centra Celje. Do reorganizacije Zdravstvenega centra B. je bila DSSS najemnik celotnih poslovnih prostorov na naslovu …., ob reorganizaciji 1. 1. 1993, pa je prišlo do sklenitve nove najemne pogodbe, ki sta jo ločeno sklenili Skupnost in Bolnišnica. Sklicuje se na zgodovinski izpisek iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Celju z dne 10. 11. 2004, iz katerega izhaja ustanovitev Skupnosti in poudarja, da so njeni ustanovitelji imeli status organizacijske enote znotraj Javnega zavoda Zdravstveni center B., status organizacijske enote pa je imela tudi DSSS.

7. Ob reorganizaciji javnega zavoda Zdravstveni center B., je bilo odločeno, da se organizacijska enota DSSS organizira tako, da se del zaposlenih delavcev prerazporedi v Splošno bolnišnico B., kjer se je organizirala enote - uprava, drugi del zaposlenih pa je bil s posebnim ključem prerazporejen v Skupnost, ki je nadaljevala z dejavnostjo nekdanje DSSS. Predložena je bila dokumentacija, iz katere izhaja, da so vse sklepe v zvezi s postopkom reorganizacije organizacijskega enote DSSS izdajali organi javnega zavoda Zdravstveni center B., kar nesporno dokazuje, da se je dejavnost nekdanje DSSS v okviru javnega zavoda Zdravstveni center B. prenesla tudi na Skupnost, in da zaposlenim ni prenehalo delovno razmerje. Tako je Skupnost nadaljevala z isto dejavnostjo, istim premoženjem, istimi pravicami in obveznostmi, na isti lokaciji. Prvotna najemna pogodba se je po statusnem preoblikovanju spremenila tako, da sta vstopili v najemno razmerje ločeno Splošna bolnišnica B. in Skupnost. Glede na navedeno tožnica ne soglaša z ugotovitvijo, da pri njej ni podano univerzalno pravno nasledstvo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu druge stopnje v ponovni postopek in odločanje.

8. Odgovor na tožbo so posredovale tudi stranke z interesom C.C., D.D. in E.E., v kateri soglašajo z odločitvijo drugostopenjskega upravnega organa in menijo, da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita. Predlagajo zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov tega postopka.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je zahtevek za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino v B., na naslovu …., v delu ki se nanaša na Skupnost, zavrnila, ker le ta nima aktivne legitimacije za tak zahtevek.

13. Položaj stranke v postopku denacionalizacije je opredeljen v 60. členu ZDen. Ta določa, da so stranke poleg upravičenca, njegovega pravnega naslednika ter zavezanca tudi pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tako ima položaj stranke v postopku denacionalizacije poleg upravičenca kot aktivne stranke in zavezanca kot pasivne stranke, tudi prizadeta stranka, kadar izkaže svoj pravni interes. Najemnik prostorov sam po sebi ni stranka v postopku denacionalizacije. Ta status pa pridobi s tem, ko izkaže svoj pravni interes in sicer tako, da je vlagal v nepremičnino sredstva, ki so vplivala na vrednost v naravi vrnjene nepremičnine v višini, kot jo opredeljuje določba petega odstavka 25. člena ZDen. Pod temi pogoji mu status stranke v postopku denacionalizacije, pri uveljavljanje pravic, ki so posledica njegovih vlaganj v nepremičnino, zagotavlja določba drugega odstavku 60. člena ZDen, ki določa, da je stranka v postopku denacionalizacije tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izhajajo iz teh vlaganj.

14. Sodišče uvodoma povzema nesporno ugotovitev, da je bil najemnik v naravi vrnjene nepremičnine Zdravstveni center B., kar dokazujejo upravnemu spisu priložene najemne pogodbe, tožnica pa je svojo pravico udeleževati se postopka na podlagi petega odstavka 25. člena ZDen utemeljevala s podatkom, da je pravna naslednica (poleg drugih) Zdravstvenega centra B. V zadevi ni sporno, da je bila Skupnost, kot pravna oseba, ustanovljena s Sklepom o ustanovitvi Skupnosti zavodov zdravstvene dejavnosti celjske regije 27. 11. 1992 in da so jo ustanovili v 1. členu tega sklepa navedeni javni zavodi, kar seveda pomeni, da vlaganj v prostore na naslovu …. po svoji ustanovitvi, ker ne sodijo v časovni okvir drugega odstavka 60. člena ZDen, ne more uveljavljati, v zvezi z vlaganju pred 7. 12. 1991, pa bi tožnica v postopku morala dokazati, da je stranka v smislu tretjega v povezavi z drugim odstavkom 60. člena ZDen.

15. Sodišče je že uvodoma pojasnilo, da se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da Skupnost ni pravna naslednica DSSS, kot organizacijske enote Zdravstvenega centra B. Upravnemu spisu priložene listine namreč dokazujejo, da se je delovna organizacija Zdravstveni center B. z dnem uveljavitve Zakona o javnih zavodih preoblikovala v Javni zavod Zdravstveni center B. z 9 organizacijskimi enotami (brez DSSS) in da se je premoženje DSSS delilo med zavode osnovnega zdravstva in Bolnišnico (Zapisnik Splošne bolnišnice B. z dne 30. 6. 1993). Priložene listine sicer dokazujejo trditev tožnice, da so se delavci zaposleni v DSSS po ustanovitvi Skupnosti razporedili v Skupnost in Bolnišnico, vendar slednja podatka, ob nespornem podatku, da je bila kot Skupnost ustanovljena 1992. leta samo dodatno utemeljujeta odločitev tožene stranke, da je DSSS po preoblikovanju delovne organizacije Zdravstveni center B. prenehala obstajati, tožnica (Skupnost) pa je bila 1992. leta ustanovljena kot nova in samostojna pravna oseba. Navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnici ni bilo mogoče priznati lastnosti stranke v postopku vlaganj na podlagi petega odstavka 25. člena ZDen.

16. Ker je sodišče na podlagi navedenega ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je moralo sodišče zavrniti tudi zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka.