Jedro

Pri navidezni kumulaciji tožbenih zahtevkov se zahtevek presoja po največjem od uveljavljanih tožbenih zahtevkov tako glede višine glavnice kot glede začetka teka zamudnih obresti. Tožnik želi doseči zgodnejši začetek teka zamudnih obresti, pa čeprav od nižjega zneska glavnice. Zamudne obresti, ki so uveljavljane kot stranska terjatev, se pri pravici do revizije ne upoštevajo, za znižanje že prisojene glavnice pa tožnik nima pravno varovanega interesa.

Pri dogovoru z valutno klavzulo ima upnik pravico, da v primeru dolžnikove zamude s plačilom tako dogovorjene obveznosti transformira dolžni znesek v domačo valuto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrže, revizija tožene stranke pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je ob padcu 10.10.1992 tako hudo poškodoval, da so mu morali operativno odstraniti desno ledvico. Na podlagi pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem v izbrani valuti je od toženke zahteval plačilo zavarovalnine. Svoj zahtevek je nazadnje oblikoval tako, da je primarno zahteval plačilo 1.717.176 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.4.1993 dalje, podrejeno pa 2.715.238 SIT z zamudnimi obrestmi od 3.3.2000 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo takoimenovanemu primarnemu tožbenemu zahtevku tako, da je toženki naložilo plačilo v njem zahtevane glavnice in zamudne obresti po različni obrestni meri za čas od 28.4.1993 dalje, presežno zahtevane obresti od te glavnice in celoten podrejeni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbah obeh pravdnih strank tako, da je zavrnilo takoimenovani primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa je podrejenemu in zato toženki naložilo, da mora plačati tožniku 2.715.238 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2000 dalje do plačila.

Proti drugostopenjski sodbi sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki. Tožnik v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in zatrjuje, da znaša revizijska vrednost spora toliko, kot uveljavlja v takoimenovanem primarnem tožbenem zahtevku. Zato predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 1.717.176 SIT s pripadki.

Toženka v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se zavrne takoimenovani podrejeni tožbeni zahtevek. Opozarja, da je šlo za nezgodno zavarovanje v izbrani valuti, da se po sklenjeni pogodbi uporabljajo tudi Splošni pogoji za življenjsko zavarovanje ZŽ-90/A, ki pa v petem odstavku 14. člena v takem primeru določajo plačilo toženkine obveznosti v tolarski protivrednosti po uradnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Zato sodišči ne bi smeli ugoditi tožbenemu zahtevku v domači valuti, saj bi lahko ugodili le takemu zahtevku, ki bi bil postavljen z devizno klavzulo. Prava pogodbena volja strank je bila, naj se zavarovalna vsota izplača po tečaju na dan izplačila. Tako stališče je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v odločbi, ki se nahaja v spisu.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Reviziji sta bili dostavljeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožnikova revizija ni dovoljena, toženkina pa ni utemeljena.

O tožnikovi reviziji Tožnikova trditev, da znaša revizijsko izpodbijana vrednost spora 1.717.176 SIT (sedaj 7.165,65 EUR), je napačna. Izhaja namreč iz dejstva, da je tožnik navedeni znesek z zamudnimi obrestmi od 13.4.1993 uveljavljal kot glavni zahtevek, znesek 2.715.238 (sedaj 11.330,49 EUR) z zamudnimi obrestmi od 3.3.2000 pa kot podrejeni zahtevek. Vendar v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov v smislu tretjega odstavka 182. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), saj ne gre za medsebojno zvezo obeh zahtevkov v pomenu navedene zakonske določbe. Z obema zahtevkoma je tožnik uveljavljal plačilo denarnega zneska proti isti toženki, v obeh zahtevkih gre za zavarovalnino za invalidnost in dnevno odškodnino na podlagi iste zavarovalne pogodbe in iste nezgode. Zahtevka se razlikujeta le glede višine glavnice, predvsem pa glede začetka teka zamudnih obresti. Različno sta oblikovana glede na to, kateri datum je tožnik upošteval na podlagi dogovorjene devizne klavzule kot merila za ohranitev vrednosti zavarovalne vsote, temu pa je prilagodil tudi v vsakem od zahtevkov uveljavljani začetek teka zamudnih obresti. V takem in podobnih primerih je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da gre le za navidezno kumulacijo tožbenih zahtevkov in da je treba zahtevek presojati po največjem od uveljavljanih tožbenih zahtevkov tako glede višine glavnice kot glede začetka teka obresti (na primer II Ips 248/2002).

Ob takem izhodišču se pokaže, da tožnikova revizija ni dovoljena. Že glede na vsebino revizije je jasno, da je njen namen doseči začetek teka zamudnih obresti že od leta 1993 dalje, namesto od prisojenega datuma v letu 2003, pa čeprav od nižje glavnice. Pri ugotavljanju pravice do revizije se po 39. členu ZPP upošteva le vrednost glavnice, vrednosti obresti, kadar so uveljavljane kot stranska terjatev, pa ne. Zato je ustaljeno stališče sodne prakse tega sodišča, da revizija samo proti odločitvi o obrestih ni dovoljena (II Ips 464/2003 in mnoge druge). Tožnik je sicer navedel kot sporno vrednost znesek 1.717.176 SIT, vendar gre za del, ki mu je bil prisojen v okviru skupnega zneska 2.715.238 SIT. Ker tožnik nima pravno varovanega interesa izpodbijati del prisojenega zneska, njegova revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP).

O toženkini reviziji Prava pogodbena volja pravdnih strank je res bila, da se zavarovalnina plača po uradnem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila za dogovorjeno valuto, kot to določajo navedeni splošni pogoji, vendar tak dogovor ne pomeni niti, da tožnik ni imel pravice tožbeni zahtevek oblikovati tako, da zahteva plačilo tolarskega zneska, ki ga je izračunal sam glede na uradni tečaj za DEM na določen dan po nastali zamudi, pa tudi ne, da ni upravičen do zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče je o tem navedlo materialnopravno pravilne razloge na četrti strani svoje sodbe, pritožbeno sodišče jim je pritrdilo, pritrjuje pa jim tudi revizijsko sodišče. Neupoštevno je revizijsko sklicevanje na določeno drugačno odločbo enega od pritožbenih sodišč, ki je v nasprotju z revizijskim zatrjevanjem niti ni v spisu. Revizijsko sodišče na morebitno drugačno stališče nižjega sodišča ne more biti vezano (saj sicer revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava sploh ne bi bilo mogoče uveljavljati), praksa tudi revizijskega sodišča pa je taka, kot sta v tej zadevi odločili obe nižji sodišči. Tako je revizijsko sodišče v pravdni zadevi, v kateri je tožnik zahteval plačilo zavarovalnine po pogodbi, ki je vsebovala valutno klavzulo, poudarilo, da ima upnik pravico, da v primeru dolžnikove zamude s plačilom tako dogovorjene obveznosti transformira dolžni znesek v domačo valuto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predmet takratnega revizijskega obravnavanja (II Ips 302/2005) sta bili isti določbi petega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ-90/A in prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-88, ki sta bili obravnavani tudi v tej zadevi.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP o obeh revizijah odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.