Jedro

Tožnik v postopku ni z ničemer izkazal neposrednega pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik bi torej moral v postopku izkazati neposreden pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe, česar pa tudi po presoji sodišča ni izkazal. Na prosilcu je namreč dokazno breme, da izkaže okoliščine, da bo s tožbo uspešen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP, za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem v zvezi z vložitvijo tožbe na ničnost kreditne – leasing pogodbe zoper A. d.o.o.. Toženka navaja, da tožnik prošnji za dodelitev BPP ni priložil listin, zaradi česar ga je s pozivom z dne 14. 9. 2020 pozvala k navedbi razlogov za vložitev tožbe in k predložitvi leasing pogodbe. Tožnik se je odzval z navedbami, da je pogodba močno oderuška, saj so mu z goljufijo prikazali, da je hala vredna več kot milijon EUR, medtem ko je kupec zanjo odštel manj kot 200.000,00 EUR. Toženka se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri dodelitvi BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna (objektivni kriterij). Citira tudi pravno podlago v zvezi z ničnostjo pogodbe iz prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določilo v zvezi z oderuško pogodbo iz 119. člena OZ. Vpogledala je v pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine, sklenjeno med A. d.o.o. kot leasingodajalcem in družbo B. d.o.o. kot leasingojemalcem ter družbo C. d.o.o. kot solidarnim porokom in plačnikom.

3. Ugotavlja, da je pogodbo v imenu leasingojemalca in poroka podpisal tožnik kot direktor obeh družb. Iz vpogleda v Ajpes pa je ugotovila, da je bila družba C. d.o.o. - v stečaju dne 25. 2. 2014 izbrisana iz sodnega registra brez razdelitve upnikom, ter da se je nad družbo B. d.o.o. pričel stečajni postopek, zaradi česar jo zastopa stečajna upraviteljica D.D.. Ugotavlja, da tožnik ni stranka zgoraj navedene pogodbe, zaradi česar nima pravne podlage za vložitev tožbe na ničnost le-te. Prav tako tudi ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, zato niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je toženka napačno zaključila, da tožnik nima pravne podlage za vložitev predmetne tožbe, ter da ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Ob tem se sklicuje na 92. člen OZ in navaja, da se lahko na ničnost sklicuje vsak, ki ima pravni interes. Navaja, da ničnost ni pridržana samo pogodbenim strankam, saj učinkuje "erga omnes", zaradi česar je pravni zaključek toženke neutemeljen. Navaja razloge, zaradi katerih meni, da je pogodba o finančnem leasingu nična. Med drugim se sklicuje na načeli prepovedi zlorabe pravic in enake vrednosti vzajemnih dajatev in navaja, da družba A. d.o.o. teh načel pri sklenitvi pogodbe ni spoštovala, saj je tožniku kot zakonitemu zastopniku sopogodbenic predstavljala, da je nepremičnina vredna šestkrat več od njene prave vrednosti, zato meni, da v obravnavanem primeru ni bilo sorazmernosti med dajatvami.

5. Tožnik nadalje podaja navedbe, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes na ugotovitev ničnosti pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine. V zvezi s tem navaja, da je družba A. d.o.o. zoper tožnika kot fizično osebo vložila kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, poslovne goljufije in oškodovanja upnikov. Iz ovadbe naj bi izhajalo, da družbi B. d.o.o. in C. d.o.o. naj ne bi poravnali vseh svojih obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu, zaradi česar naj bi nastala premoženjska škoda v višini 727.072,73 EUR, brez upoštevanja zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar je bila v ovadbi predlagana tudi odreditev začasnega zavarovanja proti tožniku. Tožnik meni, da gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje družbe A. d.o.o., ki je tožnika kot takratnega zastopnika družbe B. d.o.o. zavedla k sklenitvi leasing pogodba. Zaradi opisanega ravnanja A. d.o.o. sam ne more finančno in kazensko odgovarjati, zaradi česar je utemeljen njegov pravni interes.

6. Navaja še, da bi imel tožnik kot fizična oseba korist od ugotovitve ničnosti pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine v predkazenskem in kazenskem postopku, saj bi tako dokazal, da ni imel naklepa oškodovati družbe A. d.o.o.. Družba A. d.o.o. je za predmet, ki ni vreden več kot 200.000,00 EUR, že od leasingojemalk prejela več kot 400.000,00 EUR, zaradi česar je ona tista, ki je obogatena. Poleg tega stečajna upraviteljica D.D. ne vloži tožbe na ničnost predmetne pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine.

7. Tožnik pojasnjuje, da navedb v zvezi s kazensko ovadbo v upravnem postopku ni navajal, ker je vlagal kot pravni laik in ni vedel, da so dodatni dokazi in dejstva v zvezi z izkazovanjem pravnega interesa pravno relevantni. Zaradi tega meni, da bi ga morala toženka še enkrat pozvati oziroma mu dati možnost, da se o tem, da ima pravni interes, še dodatno izjavi. Ker tega ni storila, je kršila določilo 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženki očita tudi bistvene kršitve določb postopka, ker ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z vsemi ugotovljenimi okoliščinami in dejstvi ter mu pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da se o njih izjavi. Navedeno predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Toženka ga je namreč pozvala le k navedbi razlogov za vložitev tožbe ter k predložitvi leasing pogodbe, ni pa ga pozvala k izjavi v zvezi s pravnim interesom tožnika. Tožnik ob sklicevanju na četrti odstavek 146. člena ZUP navaja, da bi moral imeti do izdaje odločbe pravico, da dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve in navaja dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve ter, da se seznani z uspehom dokazovanja, kar mu ni bilo zagotovljeno. Ker je pravni laik, ni vedel, kaj je pravno relevantno za ugotavljanje pravnega interesa, ter bi, če bi bil seznanjen z ugotovitvami, lahko navedel konkretne argumente in predložil dokaze. Glede na navedeno meni, da odločba ni ustrezno obrazložena. Sodišču predlaga, da ga zasliši ter vpogleda v listine v upravnem spisu ter v pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine ter nato odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Toženka je v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da tožnik prošnji za dodelitev BPP ni predložil nobenih listin, zaradi česar ga je s pozivom z dne 14. 9. 2020 pozvala k navedbi razlogov za vložitev tožbe ter k predložitvi pogodbe o finančnem leasingu, s čimer je zadostila tožnikovi pravici do izjave v postopku in mu omogočila, da se izjavi tudi glede pravnega interesa. Tožnik je v odgovoru z dne 19. 9. 2020 navedel, da je pogodba močno oderuška, zaradi česar je pahnjen v slabo premoženjsko stanje. Navaja, da je dejansko stanje ugotovila na podlagi navedb in dokazil tožnika ter uradnih podatkov iz Ajpesa, zato gre za dejstva, ki so tožniku znana in niso utemeljene navedbe tožnika, da bi ga morala ponovno pozvati k izjasnitvi. Okoliščine, ki jih tožnik navaja šele v tožbi, pa so prepozne in niso pravno relevantne. Meni, da tožniku niso bile kršene pravica do izjave, pravica do seznanitve z dejstvi in okoliščinami ter načelo zaslišanja stranke. V kolikor bi tožnik v dopolnitvi prošnje podal navedbe v zvezi s predkazenskim in kazenskim postopkom, bi ga pozvala k novi dopolnitvi prošnje. Iz previdnosti dodaja, da je očitno prvenstveni namen tožnika, da bi si izboljšal položaj v kazenskem in predkazenskem postopku, kar pa ne pomeni, da je izkazan pravni interes tožnika. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev dodelitve BPP tožniku za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine zoper A. d.o.o.. Toženka je zavrnitev dodelitve BPP utemeljila z ugotovitvijo, da tožnik ni bil pogodbena stranka navedene pogodbe, ter da ni izkazal pravne podlage in pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe, zaradi česar ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP.

11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, se je organ pri svoji odločitvi oprl na 24. člen ZBPP, ki v prvem odstavku med drugim določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (t.i. objektivni kriterij). Tretji odstavek 24. člena ZBPP pa določa, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna in sicer, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Ničnost pogodbe je določena v prvem odstavku 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

12. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bila predmetna pogodba o finančnem leasingu nepremičnine z dne 25. 2. 2014 sklenjena med A. d.o.o. kot lasingodajalcem, družbo B. d.o.o. kot laesingojemalcem ter družbo C. d.o.o. kot solidarnim porokom in plačnikom, ter da je pogodbo v imenu leasingojemalca ter poroka podpisal tožnik kot direktor obeh družb. Prav tako ni sporno, da je bila družba C. d.o.o. - v stečaju po končanem stečajnem postopku dne 25. 2. 2014 izbrisana iz sodnega registra, ter da je bil nad družbo B. d.o.o. uveden stečajni postopek na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Krškem St ... z dne ..., ter da je za zastopanje družbe pooblaščena stečajna upraviteljica D.D.. Tožnik je v postopku kot razloge za vložitev tožbe navajal, da je bila pogodba o finančnem leasingu nepremičnine močno oderuška, zaradi česar je v slabem finančnem stanju.

13. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da se na ničnost pogodbe poleg pogodbenih strank lahko sklicuje tudi tretji, vendar le, če ima za to neposredni pravni interes. Zaradi navedenega tudi ni pravilno stališče toženke, da (že) iz razloga, ker tožnik ni bil stranka zgoraj navedene pogodbe, ni izkazal pravne podlage za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe. Vendar pa je po presoji sodišča izpodbijana odločitev kljub navedenemu pravilna, saj tožnik v postopku ni z ničemer izkazal neposrednega pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik bi torej moral v postopku izkazati neposreden pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe1, česar pa tudi po presoji sodišča ni izkazal. Na prosilcu je namreč dokazno breme, da izkaže okoliščine, da bo s tožbo uspešen.

14. V obravnavanem primeru pa tožnik takšnih okoliščin ni izkazal ter s tem pravnega interesa za vložitev take tožbe. Zgolj tožnikovo sklicevanje, da naj bi bila pogodba močno oderuška, tudi po presoji sodišča ne zadošča. Vse navedeno tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP.

15. Sodišče zavrača tožbene ugovore v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Po sodni presoji toženka ni kršila načela zaslišanja stranke, ker tožniku ni dala možnosti, da se še enkrat izjavi o pravnem interesu ter ker tožnika pred izdajo odločbe ni konkretno seznanila z vsemi ugotovljenimi okoliščinami in dejstvi. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je bil tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe s strani toženke dodatno pozvan k dopolnitvi prošnje z navedbo razlogov za vložitev tožbe, kar po presoji sodišča pomeni, da je imel možnost, da se v postopku izjavi tudi glede svojega pravnega interesa za vložitev tožbe. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor o kršitvi načela zaslišanja stranke, ker mu v postopku naj ne bi bila dana možnost, da se izjavi o ugotovljenih okoliščinah in dejstvih, na podlagi katerih je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je toženka odločitev sprejela na podlagi navedb in listin, ki jih je predložil tožnik, ter na podlagi uradnih podatkov iz Ajpesa, ki morajo biti tožniku kot nekdanjemu direktorju obeh sopogodbenic (C. d.o.o. - v stečaju in B. d.o.o. - v stečaju) gotovo znana.

16. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi dodatno utemeljuje svoj pravni interes tudi z dodatnimi pojasnili glede goljufivega ravnanja družbe A. d.o.o. pri sklepanju pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine ter z uspehom v predkazenskem in kazenskem postopku, ki se vodi zoper njega. Vendar pa predstavljajo te navedbe po sodni presoji nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, pri čemer sodišče okoliščino, da je tožnik vložil predlog za dodelitev BPP kot laik ne šteje kot upravičeno okoliščino, zaradi katere teh okoliščin ne bi mogel navesti oziroma predložiti že v upravnem postopku. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Če v tožbi navajajo nova dejstva in nove dokaze, pa morajo obrazložiti, zakaj jih niso navedle že v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Na enaki podlagi kot nedopustno tožbeno novoto sodišče zavrača tudi predlagan vpogled v redne in zgodovinske izpiske iz zemljiške knjige ter v kazensko ovadbo, saj teh dokazov v upravnem postopku ni predlagal. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika pa sodišče kot nesubstanciranega zavrača. 17. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijani akt po zakonu utemeljen (24. člen ZBPP).

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 544/93 z dne 4. 5. 1993.