Jedro

Ker tožena stranka, kljub trikratnemu pozivu, sodnišču ni predložila upravnega spisa, sodišče ni moglo preveriti dejstev na podlagi katerih temelji izpodbijana odločitev in so v obravnavanem primeru sporna. Breme dokazovanja v tem delu je na strani tožene stranke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Socialne zbornice Slovenija, št. 2062/2017-SZS/SI-MM z dne 9. 10. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ prve stopnje (Socialna zbornica Slovenije) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva iz razloga, ker ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja po 69. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Ugotovljeno je bilo, da imenovana potrebuje strokovni izpit na področju socialnega varstva za izpolnjevanje pogojev za direktorico socialnovarstvenega zavoda. Tožeča stranka ima pridobljeno visoko strokovno izobrazbo zdravstvene smeri - zdravstvena nega in univerzitetno izobrazbo organizacijske smeri, ki pa ne predstavljata nobene od v drugem, tretjem in četrtem odstavku 69. člena ZSV navedenih smeri, vključno z ustrezno specializacijo, zato je njeno prijavo za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva zavrnila.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka, ki je odgovorila tudi na pritožbene ugovore, da za ugotovitev ustreznosti smeri pridobljene izobrazbe ne more biti merodajen zgolj podatek uvrstitve študijskega programa Organizacija dela, smer organizacija dela v študijsko področje KLASIUS-P 340- Poslovne in upravne vede, saj že sam naziv kategorije oz. področja vključuje tudi poslovne vede. Nadalje pojasnjuje, da je KLASIUS-P klasifikacija, s katero se razvrščajo aktivnosti ali izidi izobraževanja in usposabljanja v klasifikacijske skupine oz. kategorije glede na področja izobraževanja in usposabljanja. Ne predstavlja pa navedena izobrazba ustrezne izobrazbe upravne smeri skladno z določili tretjega odstavka 69. člena ZSV.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in ponavlja pritožbene ugovore, da se program Organiziranje in management socialnih dejavnosti enako kot program tožeče stranke Organizacija dela uvršča v študijsko področje KLASIUS-P, to je poslovne in upravne vede. Opozarja na stališče tožene stranke, ki je v pritožbenem postopku navedla, da je izjemoma mnenja, da študijski program Organiziranje in management socialnih dejavnosti sodi pod zakonski pojem visoka šola upravne smeri, kar pomeni, da diplomanti tega študijskega programa izpolnjujejo izobrazbeni pogoj, ki se po 69. členu ZSV zahteva za strokovne delavce na področju socialnega varstva, in da je nasprotno brez dodatnih pojasnil takoj v naslednjem odstavku navedla, da pa tožeča stranka s svojo izobrazbo diplomirana medicinska sestra in izobrazbo univerzitetna diplomirana organizatorka ne razpolaga z ustrezno izobrazbo upravne smeri, pa čeprav je študijski program, ki ga je dokončala, klasificiran povsem enako, kot študijski program Organiziranje in management socialnih dejavnosti, za katerega tožena stranka potrjuje, da je ustrezen. Glede na navedeno je mnenja, da sta tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba nezakoniti in vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, da organa nista pravilno presojala določb ZSV glede pogojev izobrazbe ter zmotno uporabila materialno pravo. Tožeča stranka je uspešno zaključila visoko strokovno šolo zdravstvene smeri, kot tudi pridobila naziv univerzitetne diplomirane organizatorke (upravna smer), zaradi česar je njena izobrazba skladna z 56. členom ZSV v zvezi s 69. členom ZSV in bi ji Socialna zbornica Slovenije in tožena stranka morali dovoliti pristop na strokovni izpit. Po mnenju tožeče stranke predstavlja zavrnitev njene prijave za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva materialno zmotno ter arbitrarno odločitev organov ter kršitev načela enakosti pred zakonom, saj organa pridobljene izobrazbe, ki se izvaja po različnih programih a na istem študijskem področju - klasifikacijskem sistemu - KLASIUS-P 340 - poslovne in upravne vede obravnavata neenako. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in prijavi tožeče stranke za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva ugodi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati ustrezno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na poziv sodišča, da odgovori na tožbo in da predloži upravne spise, ni posredovala ne upravnih spisov in ne odgovora na tožbo.

5. Tožba je utemeljena.

6. Postopanje sodišča s tožbo ureja 38. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu z navedeno določbo sodišče v primeru, če po predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Pri tem jim določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Tožena stranka pa mora v določenem roku poslati tudi vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahteve sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o sami stvari tudi brez spisov na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1. 7. V zadevi tožeča stranka s tožbo izpodbija ugotovitev tožene stranke oz. njenega upravnega organa prve stopnje, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita na področju socialnega varstva, ker s pridobljeno visoko strokovno izobrazbo zdravstvene smeri - zdravstvena nega in univerzitetno izobrazbo organizacijske smeri, ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja po 69. členu ZSV. Tožeča stranka meni, da ta izobrazbeni pogoj izpolnjuje. Kot izhaja iz k tožbi predloženih odločb, sporna ugotovitev prvostopenjskega organa, ki jo je potrdila tudi tožena stranka temelji na predloženi dokumentaciji tožeče stranke in dejanskem stanju, ki izhaja iz spisne dokumentacije upravnega organa prve stopnje, med drugim tudi na poizvedbah pri Fakulteti za organizacijske vede o uvrstitvi študijskega programa Organizacija dela, smer organizacija dela v ustrezno študijsko področje upoštevaje Uredbo o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja.

8. Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku in izhajajo iz upravnih spisov. Prav zaradi slednjega je tožena stranka tudi dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo.

9. V obravnavani zadevi je sodišče tožbo toženi stranki vročilo 24. 9. 2018 in jo pozvalo, da v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Pri tem jo je tudi opozorilo, da bo v primeru, če v odrejenem roku spisov ne bo dostavila, sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Ker tožena stranka v postavljenem roku sodišču upravnih spisov ni dostavila, jo je sodišče z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela 2. 11. 2018, ponovno pozvalo, da v roku 15 dni pošlje vse spise. Ponovno jo je tudi opozorilo na morebitne pravne posledice. Kljub ponovnemu pozivu sodišča tožena stranka sodišču upravnih spisov ni poslala, zato jo je sodišče z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela 27. 12. 2018 ponovno pozvalo, da v roku 15 dni pošlje vse spise in jo ponovno opozorilo tudi na morebitne pravne posledice, vendar tožena stranka vse do dneva, ko je sodišče odločalo o zadevi, upravnih spisov ni poslala, niti ni pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih tega ne bi mogla storiti. Prav tako ni odgovorila na tožničine tožbene navedbe oziroma ugovore.

10. Ker tožena stranka sodišču kljub trikratnemu pozivu ni poslala upravnih spisov, sodišče ni moglo preveriti dejstev, na podlagi katerih temelji izpodbijana odločitev in ki so v obravnavanem primeru sporna. Opustitev predložitve popolnih upravnih spisov, sodišču v obravnavanem primeru onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta in tudi presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki spisov. Breme dokazovanja v tem delu pa je, kot je bilo navedeno, na strani tožene stranke.

11. Zaradi navedenega je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1. Tožena stranka pa bo morala v roku, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, izdati nov upravni akt. Pri tem je dolžna upoštevati tudi tožbene ugovore.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznajo stroški v višini 285,00 EUR povečani za 22 % DDV.