Jedro

Ob tem, da je bilo ob razkladanju breme (20 kg) razporejeno na štiri odrasle moške, ki so vsi nosili zaščitne usnjene rokavice, da sta bila na vsaki strani mlina dva ročaja in da je tožnik v trenutku poškodbe stal na tleh, zgolj okoliščina, da so bili spodnji robovi mlina ostri, ne zadošča za ugotovitev, da je bilo v konkretnih okoliščinah razkladanje s kamiona nevarna dejavnost. Pritožbeno sodišče opozarja, da tožnik ni navajal, da bi do poškodbe prišlo tako, da bi delavcem mlin zdrsnil zaradi zaščitnega premaza, prav tako takega načina poškodovanja ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Opisano delo ne zahteva nobenega posebnega znanja ali spretnosti, potrebna je le za delo običajna pozornost. Tako delo zato ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (točka II.) spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka A. d.o.o., I. 7, je dolžna plačati tožeči stranki M. K. odškodnino v višini 2.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 21. 3. 2000 do dneva sodbe sodišča prve stopnje po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe sodišča prve stopnje pa zakonske zamudne obresti vse do plačila in mu povrniti tožeči stranki nastale pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe vse do plačila, vse na TRR pooblaščenca odvetnika Z. K. pri A., v 15 dneh pod izvršbo,“ zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka v višini 2.356,53 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od prejema pisnega odpravka te sodbe. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo predlog za spremembo tožbe z dne 3.11.2006 ter obsodilo toženo stranko na plačilo 8.048,49 EUR z zamudnimi obrestmi od 20.11.2002 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo, hkrati pa odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti 3.181,68 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti in da tožena stranka za nastalo škodo v višini 8.048,49 EUR odgovarja kot obratovalec.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje pred novim sodnikom.

Tožnik je šele z vlogo z dne 19.5.2006 postavil obrestni zahtevek v skladu z načelnim mnenjem Vrhovnega sodišča, kar pomeni, da je obrestni del zahtevka za obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred 19.5.2006 zastaral. O ugovoru zastaranja obresti sodba nima razlogov.

Tudi glede zastaranja glavnega zahtevka je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici napačno uporabilo materialno pravo. Zdravljenje tožnika je bilo namreč končano že leta 1998 in tožnik je šele po ugovoru zastaranja začel dokazovati, da je zdravljenje poškodb nadaljeval še v letu 2001 in 2002, pri čemer je kot dokaz predložil dve nepodpisani mnenji zasebne ustanove E. d.o.o. in še en račun iz decembra 2002 (po vložitvi tožbe), iz katerega izhaja, da je šlo za prvi pregled. Te svoje navedbe je podal šele osem let po poškodbi. Tožena stranka je zato upravičeno dvomila v verodostojnost mnenj. Pri tožniku gre za t.i. deQuerwainovo obolenje, ki je po svoji naravi vnetno. Za vnetno obolenje ne obstaja kakšno zdravljenje, ampak zgolj počitek, kar pomeni, da je bilo stanje dokončno že v letu 1998. Glede na upravičen dvom o mnenjih je tožena stranka predlagala dokaz s poizvedbami pri družbi E. d.o.o., sodišče pa je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo zgolj z navedbo, da se računovodska dokumentacija ne hrani tako dolgo. Sodišče tudi ni sprejelo predloga za postavitev izvedenca plastične kirurgije, kar je za toženo stranko milo rečeno presenečenje. Tožeča stranka je namreč od vsega začetka predlagala izvedenca plastične kirurgije, šele ko je tožena stranka prejela mnenje izvedencev drugačnega profila, je lahko brez svoje krivde tudi sama podala dokazni predlog za postavitev izvedenca plastične kirurgije. Tožena stranka je obširno pojasnila, zakaj zahteva postavitev novega izvedenca in opozorila na neskladnosti med navedbami v spisu in mnenjem. Izvedenca niti v dopolnitvi na vprašanja tožene stranke nista odgovorila, temveč sta se sklicevala na izvedenca plastične kirurgije, na katerega sta se sama, brez ustreznega sklepa o postavitvi, obrnila in na njegovo mnenje oprla svoje mnenje. Mnenja tretjega izvedenca ob opisanem ni mogoče preveriti. Ker sodišče ni postavilo novega izvedenca, je zagrešilo absolutno kršitev pravil postopka.

Napačna je odločitev sodišča, da je delodajalec objektivno odgovoren za škodo, ker je rokovanje z mlini za grozdje (kadar ti ne obratujejo) nevarna dejavnost. Sodišče v obrazložitvi navaja, da gre za splošno znan stroj, ki je v vinorodnih krajih v splošni rabi. Pri toženi stranki so jih razkladali neštetokrat prej in nikoli ni prišlo do poškodb. Delavci so seznanjeni s tem, da ima mlin na spodnjem delu ostre robove ter da so ročaji, za katere se je mlin prijemalo, lahko spolzki. Prav zato so delavci uporabljali usnjene rokavice. Tak stroj v splošni rabi ne more biti nevaren in tudi razkladanje takega stroja s kamiona ne more biti nevarna dejavnost. Stroji so bili originalno zapakirani, pri razkladanju je sodelovalo več oseb, tako, da je bilo breme tovora porazdeljeno. Četudi bi mlin zdrsnil, ni bilo nobenega razloga, da bi tožnik prijemal spodaj, kjer so ostri robovi. Tega se ni nikoli počelo. To pa pomeni, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca. Tožena stranka je optimalno poskrbela za varnost pri delu. Zgolj dejstvo, da ima nek stroj ostre robove, še ne pomeni, da je rokovanje s takim strojem nevarna dejavnost, saj je jasno predvideno, kako se rokuje s takim strojem in praktično ob pravilnem rokovanju ne more priti do poškodb. Mlini za grozdje se uporabljajo v vinogradništvu in za rokovanje z njimi ni potrebna posebna usposobljenost. Tožena stranka še dodaja, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila tožnikove zgodbe, kako naj bi prišlo do poškodbe. Vsekakor je že iz tožnikovih navedb razbrati, da je sam povzročil nevarno situacijo, ko je postavil roko pod mlin, česar tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka meni, da je bila odškodnina odmerjena previsoko. Napačna pa je tudi odločitev o stroških, saj je sodišče odmerilo napačne stroške izvedenskega mnenja, napačno je bil ugotovljen uspeh, vloga z dne 3.11.2006 ne bi smela biti priznana, saj sodišče spremembe tožbe ni dovolilo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Opisuje, kakšen je mlin za grozdje, že sam po sebi je nevarna stvar, razkladanje 20 kg težkih mlinov z nezaščitenimi ostrimi robovi iz nerjaveče pločevine, ki je povrh še mastna in s tem otežuje varen oprijem, pa je nevarna dejavnost. Pritožba je utemeljena.

Po določbi 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti. Za škodo pa odgovarja tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (obratovalec). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nedelujoči mlin za grozdje sam po sebi ni nevarna stvar, nevarno pa je razkladanje mlinov s kamiona. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec skupaj s še tremi drugimi s kamiona razkladal mline za mletje grozdja. Mline so razkladali tako, da sta dva prijela mlin na kamionu in ga podala drugima dvema, ki sta stala na tleh. Toženec je stal na tleh. Mlin je bil dimenzij 120 cm x 60 cm x 50 cm, težak 20 kg. Izdelan je bil iz nerjavečega jekla, oziroma pločevine, spodnji robovi so bili ostri. Mlin je imel na vsaki strani dva ročaja, ki sta zaradi zaščitnega premaza spolzka oziroma mastna. Pri razkladanju so se uporabljale usnjene zaščitne rokavice. Mlin je v vinorodnih krajih večini ljudi splošno znan. Kaj je nevarna dejavnost, je pravni standard. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnem primeru je treba upoštevati nevarnost dejavnosti kot take, potrebno pazljivost pri izvajanju dejavnosti in nenazadnje tudi pričakovanost nesrečnih dogodkov. Ne gre za nevarno dejavnost, kadar ukvarjanje s to dejavnostjo ne terja kakšnega znanja, spretnosti in podobnega, temveč le pozornost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega izvajalca. Ob tem, da je bilo ob razkladanju breme (20 kg) razporejeno na štiri odrasle moške, ki so vsi nosili zaščitne usnjene rokavice, da sta bila na vsaki strani mlina dva ročaja in da je tožnik v trenutku poškodbe stal na tleh, zgolj okoliščina, da so bili spodnji robovi mlina ostri, ne zadošča za ugotovitev, da je bilo v konkretnih okoliščinah razkladanje s kamiona nevarna dejavnost. Pritožbeno sodišče opozarja, da tožnik ni navajal, da bi do poškodbe prišlo tako, da bi delavcem mlin zdrsnil zaradi zaščitnega premaza, prav tako takega načina poškodovanja ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Opisano delo ne zahteva nobenega posebnega znanja ali spretnosti, potrebna je le za delo običajna pozornost. Tako delo zato ne predstavlja nevarne dejavnosti, kar posledično pomeni, da ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 154. člena ZOR. V zvezi z navedbami iz odgovora na pritožbo o tem, da je mlin nevarna stvar, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tožniku, da nedelujoč mlin za grozdje to ni. Sodišče prve stopnje je pri odločanju tako napačno uporabilo materialno pravo in sicer že omenjeno določbo drugega odstavka 154. člena ZOR. Ker krivdne odgovornosti tožnik niti ni zatrjeval, niti ni navajal nobenih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke, ob povedanem ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavanem dogodku in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Na podlagi povedanega je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, tako da se tožbeni zahtevek zavrne (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku). Ker je bilo pritožbi ugodeno že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami (glede zastaranja in višine odškodnine) ni ukvarjalo.

Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških, saj je v postopku tako na prvi kot na drugi stopnji uspela tožena stranka. Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške sodnih taks (za odgovor na tožbo in pritožbo, skupaj 226,94 EUR), stroške prič (163 EUR) in stroške odvetniških storitev (za sestavo odgovora na tožbo, treh pripravljalnih vlog, pritožbe zoper sklep o stroških, pritožbe zoper sodbo in enega dokaznega predloga, za zastopanje na dveh narokih s trajanjem, za materialne stroške v skladu z Odvetniško tarifo, za DDV na odvetniške storitve, skupaj 1.966,59 EUR). Tožeča stranka mora tako toženi stranki plačati stroške postopka na prvi in na drugi stopnji v znesku 2.356,33 EUR. Tožeča stranka tudi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.