Jedro

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od januarja 2013 do junija 2018, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Tožnik je resda za isto obdobje postavil tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ- 2 tudi po 1. 1. 2013 upravičen do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je bil že pred tem dnem vključen v zavarovanje in so bili zanj plačani prispevki. Toženka tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Te toženkine navedbe, ki niti niso bistvene za odločitev, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnika za čas od 1. 5. 2014 do 8. 6. 2018 prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi (KAD) in z njo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma tožnika vključi v nov pokojninski načrt za čas od 1. 5. 2014 do 8. 6. 2018 (I. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku na njegov račun pri KAD za obdobje od maja 2014 do junija 2018 plačati prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih, razvidnih iz II. točke izreka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt tudi za čas od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2014 in za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za ta čas (III. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja za čas od 9. 6. 2018 dalje in za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od 9. 6. 2018 do 31. 5. 2019 (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 307,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 12. 2021 pa je toženki naložilo, da tožniku povrne stroške sodne takse v višini 180,00 EUR.

2. Toženka vlaga pritožbo zoper I., II. in V. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), saj predmet tožbenega zahtevka ni bil le premoženjskopravni zahtevek, ampak se je presojala tudi pravica tožnika do poklicnega zavarovanja, zato bi moral odločati senat in ne sodnik posameznik. Podana je tudi kršitev 7. in 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ker delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje. Gre za spor o pravici do in iz poklicnega zavarovanja, ki je v pristojnosti socialnega oddelka naslovnega sodišča. Nadalje navaja, da tožnik ni izpolnjeval pogoja 80 % prebitega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nadaljnji) štela zavarovalna doba s povečanjem. V zvezi s tem se sklicuje na odločitve v zadevah Pdp 345/2018 in Pdp 353/2017. Pri izračunu tega delovnega časa je treba upoštevati le vožnjo v prometu. V ta namen je toženka predlagala postavitev izvedenca, a sodišče dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbo vlaga tudi zoper sklep z dne 9. 12. 2021 in navaja, da je sklep v primeru ugoditve pritožbi zoper sodbo nepravilen. Predlaga, naj ga pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. V delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če zakon določa, da odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1). Sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne glede na vrednost spornega predmeta pa v zadevah, taksativno naštetih v tretjem odstavku tega člena. S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od januarja 2013 do junija 2018, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

7. Tožnik je resda za isto obdobje postavil tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča. V primerljivi zadevi VIII Ips 30/2019 je Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju podobnih okoliščin (delodajalec je za delavce - šoferje avtobusov do 31. 1. 2013 plačeval prispevke za poklicno zavarovanje; po tem datumu se za delavce glede dejanskega opravljanja dela ni spremenilo nič, a jim je te prispevke delodajalec prenehal plačevati) obrazložilo, da delavci pred vložitvijo tožbe za plačilo zapadlih prispevkov niso dolžni posebej zahtevati priznanja pravice do poklicnega zavarovanja, saj so na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji) ohranili pravico do vključitve v poklicno zavarovanje, kar obenem pomeni obveznost delodajalca, da zanje še naprej plačuje te prispevke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre v primerih tožb, kot je obravnavana, ko so torej delavci na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 ohranili pravico do vključitve v poklicno zavarovanje, za vprašanje plačila prispevkov, torej za denarne zahtevke, in ne za odločanje o priznanju pravice do poklicnega zavarovanja.

8. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP mora tožena stranka podati ugovor stvarne nepristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo. Toženka je ta ugovor prvič podala šele v pritožbi, torej prepozno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ- 2 tudi po 1. 1. 2013 upravičen do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je bil že pred tem dnem vključen v zavarovanje in so bili zanj plačani prispevki. Toženka tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Te toženkine navedbe, ki niti niso bistvene za odločitev, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

10. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep) je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu; na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj iz Sklepa pa se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu.

11. V istovrstni zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obrazložilo, da tega pogoja tudi ni mogoče razumeti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % letnega fonda delovnega časa za posameznega delavca. Pogoj se razlaga v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, … Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju pogoja 80 % vsega delovnega časa upoštevati le čas vožnje. Ta čas, za dokazovanje katerega je toženka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, ni bistven za odločitev. Tako je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog toženke utemeljeno zavrnilo in s tem ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča. V zadevi Pdp 345/2018 je šlo za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas; v zadevi Pdp 353/2017 pa za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje delavca v prevzgojnem domu, in ne voznikov, kot je tožnik.

13. Ker v pritožbi zoper sodbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Glede na to je zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo tožniku upoštevajoč uspeh v postopku priznano povračilo stroška sodne takse (2. točka 365. člena ZPP).

14. Toženka sama krije stroške pritožb, saj z njima ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).