Jedro

S skrbjo za očeta je pritožnik izpolnjeval zakonsko dolžnost preživljanja svojega roditelja, ki je materialnopravno ni mogoče opredeliti kot institut izločitve v korist potomcev po 32. členu ZD, saj se lastninska pravica s prirastjo lahko pridobi le vlaganjem v premoženje, na katerem se ustvarja prirast in ne z izdatki, ki so vezani na osebo, četudi je ta lastnik premoženja.

Pomoč sodišča v okviru njegove razjasnjevalne dolžnosti (kot tudi v okviru materialno procesnega vodstva) ne sme iti tako daleč, da bi sodnik stranki pomagal uveljavljati določen institut materialnega prava, saj mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in vse stranke postopka obravnati enakopravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem sodi 1/2 stanovanja številka 5 na naslovu T. 64, L., z identifikacijsko številko 105.E, ki je vpisano v vložni št. 2886/26, k.o. B., ter denarna sredstva na hranilni knjižici št. XY, odprta pri AAA d.d., v višini 10.536,72 EUR. Za dediča je na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo zapustnikova sinova I. D. in G. A., vsakega do 1/2 zapuščine.

Pritožbo zoper sklep vlaga dedič I. D. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Pritožnik meni, da bi zaradi skrbi za očeta moral podedovati celotno polovico stanovanja in je v tem delu materialnopravna presoja sodišča prve stopnje zmotna, saj je dedič uveljavljal pravico iz 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). V kolikor je sodišče štelo, da ustreznega izločitvenega zahtevka ni postavil, pa bi ga moralo po 12. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) opozoriti na njegove procesne pravice ter ga pozvati, da si postavi pooblaščenca za zastopanje na zapuščinskem naroku.

Pritožba je bila vročena dediču G. A., ki odgovora nanjo ni podal. Pritožba ni utemeljena.

Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo po prvem odstavku 32. člena ZD pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Smisel zakonske določbe je v izločitvi premoženja upravičencev, s katerim je bila vrednost zapustnikovega premoženja bodisi povečana bodisi ohranjena, da plodov in rezultatov njihovega dela ne bi z dedovanjem pridobili dediči, ki niso delali oziroma vlagali. Upravičenci pridobijo na zapustnikovem premoženju lastninsko pravico na podlagi posebne oblike prirasti. S skrbjo za očeta je pritožnik izpolnjeval zakonsko dolžnost preživljanja svojega roditelja (124. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ki je materialnopravno ni mogoče opredeliti kot institut izločitve v korist potomcev po 32. členu ZD, saj se lastninska pravica s prirastjo lahko pridobi le vlaganjem v premoženje, na katerem se ustvarja prirast in ne z izdatki, ki so vezani na osebo, četudi je ta lastnik premoženja (prim. II Ips 411/91, II Ips 378/2005, II Cp 477/99).

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče po 12. členu ZPP stranko, ki nima pooblaščenca in je prava neuka, dolžno opozoriti na njene procesne pravice, torej na dejanja, ki jih v postopku lahko opravi. To pa ne pomeni, da jo mora posebej opozarjati tudi na njeno pravico, da si vzame pooblaščenca. Sodnik ima namreč v okviru 12. člena ZPP le dolžnost, da prava neuko stranko seznani z namenom, obliko in vsebino določenega procesnega dejanja ter s posledicami njene aktivnosti oziroma pasivnosti (prim. Nina Betetto, ZPP s komentarjem, 1. knjiga, str. 115). Pomoč sodišča v okviru njegove razjasnjevalne dolžnosti (kot tudi v okviru materialno procesnega vodstva) pa poleg tega ne sme iti tako daleč, da bi sodnik stranki pomagal uveljavljati določen institut materialnega prava, saj mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in vse stranke postopka obravnati enakopravno (prim. II Ips 356/2004, II Cp 2334/2009, I Cp 287/2009, I Cp 3649/2008).

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V zavrnilnem delu je zajeta tudi odločitev o pritožbenih stroških, saj jih je po prvem odstavku 154. člena ZPP dolžan nositi pritožnik sam.