Jedro

83. člen OZ se uporablja zgolj v primerih, ko razlaga pogodbene določbe ni mogoča z razlago po 82. členu OZ. Nejasno določilo je tisto, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v 2. odst. 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage.

Razlaga po 83. členu OZ se ne uporablja za primere, ko sta se stranki o vsebini pogodbenih določil pogajali.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 323,04 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da : se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 2006/592 z dne 14. 06. 2006 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka); je dolžna tožeča stranka toženi v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.240,77 EUR (2. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi ohrani v veljavi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje plačilo dveh računov (račun št. 05/06 z dne 15. 03. 2006 in račun št. 06/06 z dne 30. 03. 2006) za opravljene storitve inženiringa po Pogodbi z dne 13. 12. 2005 za rekonstrukcijo PE v Mariboru (v nadaljevanju Pogodba). Bistvena za rešitev spora med strankama je razlaga vsebine postavke C Pogodbe (določba C6 in C7), s katero sta stranki določili netto cene izvedbenih storitev in del. Stranki sta namreč določilo razumeli različno: tožeča stranka tako, da se plačilo inženiringa izvede v višini 10% celotne investicije, tožena pa, da se plačilo izvede v deležu 10% od vrednosti s strani tožeče stranke opravljenih del. Sodišče prve stopnje je dogovor pravdnih strank o plačilu storitev inženiringa razlagalo upoštevaje 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter nadalje glede na skupni namen strank oz. glede na vsebino, umeščenost določbe v povezavi z načeli obligacijskega prava (82. člen OZ).

Pritrditi je pritožbi tožeče stranke, da se 83. člen OZ uporablja zgolj v primerih, ko razlaga pogodbene določbe ni mogoča z razlago po 82. členu OZ. Nejasno določilo je tisto, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče (enopomensko) opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v 2. odst. 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage (tako tudi N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1, knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 499). Pritožba ob tem utemeljeno opozarja, da se razlaga po 83. členu OZ ne uporablja za primere, ko sta se stranki o vsebini pogodbenih določil pogajali. Vendar se navedeno izkaže kot nerelevantno v luči presoje pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje določbo interpretiralo (pravilno) tudi po 82. členu OZ in ne zgolj po določbi 83. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča napravilo pravilen zaključek, da je vsebino C6 določbe Pogodbe potrebno razlagati skupaj z besedilom določbe C7. V slednji sta stranki predvideli okvirno pogodbeno ceno, iz katere izhaja, da je kot osnova za izračun 10% (cena inženiringa) služil seštevek cen izvedbenih del in storitev tožeče stranke (C1-C5) ter dodatna pozicija G (1-5). V osnovi tako niso zajeta dela, ki jih tožeča stranka ni opravila oz. jih je opravila tožena stranka sama neposredno. Res sta stranki v C6 Pogodbe določili, da se cena inženiringa obračuna „min 10% od vrednosti celotne investicije“, vendar pa je potrebno besedno zvezo „celotna investicija“ razložiti glede na njeno umeščenost v Pogodbo oz. njeno nadaljnjo opredelitev/pojasnitev v določbi C7. Takšno razlago je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno, upoštevajoč nadalje tudi splošno načelo obligacijskega prava, t. j. vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Presoja sporne določbe pa se izkaže kot pravilna tudi v luči načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), po katerem izhajajo stranke pri sklepanju dvostranskih pogodb iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, zatorej tožeči stranki ne gre plačilo/delež od vrednosti del, ki jih ni opravila oz. jih je opravila tožena stranka.

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki s Pogodbo dogovorili obračun plačila storitev inženiringa v odstotku od vrednost del tožeče stranke, se izkaže dejstvo vrednosti investicije celotnega objekta in njegovo ugotavljanje (predloženi izračun celotne vrednosti investicije tožene stranke) kot nerelevantno in je zato sodišče prve stopnje dokazni predlog za predložitev listin (po 227. členu ZPP) pravilno zavrnilo. Pritožbene navedbe, ki takšno odločitev izpodbijajo, pa se izkažejo za neutemeljene.

Pritožba nadalje izpodbija pravno kvalifikacijo Pogodbe. Slednjo sodišče opravi glede na trditveno podlago strank o naravi/vsebini izpolnitvenih ravnanj strank pogodbe. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 29. 06. 2006 (tč. I) navajala, da sta stranki sklenili pogodbo, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala na stavbi tožene izvesti določena gradbena dela, izrecno se je sklicevala na določbo 649. člena OZ (opredelitev gradbene pogodbe). V pripravljalni vlogi z dne 17. 04. 2009 se je tožena sklicevala na ureditev po podjemni pogodbi, po kateri je tožeča stranka upravičena zgolj do plačila za delo, ki ga je opravila. Tožeča stranka na te navedbe ni odgovorila in ni ponudila drugačne interpretacije Pogodbe oz. obrazložila njene vsebine v tč. B. Navedbe o vsebini in naravi storitev, ki da jih je opravila, je podala šele v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot novote in jih ni upoštevalo pri svoji odločitvi (337. člen v zvezi s 4. odstavkom 286. člena ZPP). Skladno z navedenim je bila pravna kvalifikacija Pogodbe glede na trditveno podlago strank pravilna in je s pritožbo tožeča stranka ne uspe izpodbiti.

Ni jasen in konkretiziran pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker da je ugotovilo, da je bilo plačilo inženiringa dogovorjeno v odstotku od vrednosti del po Pogodbi, hkrati pa je ugotovilo, da gre za gradbeno pogodbo oz. podjemno pogodbo. Tako pri podjemni kot pri gradbeni pogodbi (kot njeni podvrsti) je izvajalec upravičen do plačila za dela, ki jih je opravil in v skladu z dogovorom o njihovi ceni. Prav ugotavljanje slednjega je bilo predmet postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je skladno z zgoraj navedenim napravilo pravilen zaključek o višini plačila v odvisnosti od vrednosti del tožeče stranke.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 42,13 EUR. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki skupaj stroške v višini 323,04 EUR. Slednje je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.