Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka, in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena ZDR, ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški drugo tožene stranke so nadaljnji stroški postopka, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje drugo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da velja zavarovalna vsota 50.000,00 EUR, podredno, da samo opravi obravnavo in izvede dokaze, ali pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej poudarja, da tožnik ni sodeloval pri sklepanju zavarovalne pogodbe med toženima strankama, zato so vsa njegova navajanja o tem, kaj se je oziroma kaj se ni dogajalo v okviru sklepanja te pogodbe zgolj ugibanja, sodišče prve stopnje pa je v vseh točkah obrazložitve sledilo le njegovim navajanjem in ni upoštevalo navajanj pritožnice. Tožnik, ki ni stranka te pogodbe, se ne more sklicevati ne na svoje razumevanje pogodbe z dne 1. 3. 2010, niti polic z dne 9. 3. 2010 in 11. 1. 2010. Tožnik je le stranka, ki je v konkretnem škodnem dogodku utrpela škodo in uveljavlja odškodnino iz naslova pogodbe o zavarovanju, ki sta jo sklenili obe toženi stranki. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz police ... z dne 9. 3. 2010 ne izhaja, da bi zavarovalnica opozorila prvo toženo stranko na Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti ... in Posebne pogoje za zavarovanje odgovornosti ... in tudi ne, da ji jih je izročila in to svoje stališče ponavlja tudi v zvezi z zavarovalno pogodbo - A.) z dne 1. 3. 2010. Drugo tožena stranka poudarja, da je prva tožena stranka kot zavarovalec skupaj s ponudbo prejela takrat veljavne Splošne in posebne zavarovalne pogoje ter klavzule, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, kar izhaja tudi iz polic z dne 9. 3. 2010 in 11. 1. 2011. Iz samih besedil - v Pogodbi A. in v obeh policah - je jasno razvidno, da je bil zavarovalec seznanjen, opozorjen (čeprav beseda „opozorilo“ v smislu 3. odstavka 926. člena OZ ni bila zapisana) in mu ni bilo neznano, kateri pogoji in klavzule so sestavni del pogodbe. Besedilo na obeh policah torej smiselno pomeni, da je bila obveznost iz 3. odstavka 926. člena OZ izpolnjena, da so bili prvi toženi stranki ob podpisu pogodbe izročeni tudi pogoji B. in C., saj so sestavni del pogodbe o zavarovanju, zato je stališče sodišča prve stopnje, da pogoji B. in C. niso sestavni del pogodbe A., povsem nesmiselno in neutemeljeno. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da določila police in pogodbe oziroma pravni termini ne smejo biti v škodo tožniku, drugo tožena stranka znova poudarja, da je vsaka morebitna nejasnost v pravnih terminih, ki se v pogodbah uporabljajo, v pristojnosti razjasnjevanja pogodbenih strank in ne nekoga, ki ni stranka pogodbe. Nerazumljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugo tožena stranka enostransko izdala polico, saj jo je izdala na podlagi sklenjene pogodbe, pri sklenitvi katere je prva tožena stranka aktivno sodelovala. Glede na to, da je bila pogodba A. sklenjena na podlagi takrat veljavnih pogojev B. in C., pri čemer je sodišče prve stopnje oznako 05/07 desno spodaj na obeh pogojih, ki pomeni mesec in leto začetka veljavnosti, torej maj 2007, samovoljno razlagalo, da pogoji veljajo od leta 2005 do leta 2007, drugo tožena stranka drugih pogojev kot teh, ki so v času sklenitve pogodbe A. še vedno veljali, ni mogla predložiti, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka ni predložila nobenih pogojev, ki bi veljali v letu 2010. Iz tega razloga pa tudi ni pravilen zaključek, da pogoji B. in C. ne veljajo, zato ne veljajo v njih zapisane zavarovalne vsote in velja le omejitev določena v polici in pogodbi A. in sicer 750.000,00 EUR za letni agregat vseh škod. Omejitev zavarovalne vsote na znesek 750.000,00 EUR pa po napačnem stališču sodišča prve stopnje velja tudi zato, ker se zavarovalna vsota 50.000,00 EUR upošteva le v zvezi z določbo 147. člena OZ in ne 184. člena ZDR, ker je v točki 2 pogojev C. zapisano, da se krijejo tudi škode delavcev, ki nastanejo med opravljanjem njihovega dela. To stališče sodišča prve stopnje je napačno. Tožnik v obravnavani zadevi ni tretja oseba, saj mu je nastala škoda pri opravljanju dela (184. člen ZDR), zato po stališču pritožbe v konkretni zadevi ne more veljati druga omejitev zavarovalne vsote kot znesek 50.000,00 EUR. Ker je bil tožnikov sodelavec D.D., poškodovan v istem škodnem dogodku, ki se šteje kot en posamezni zavarovalni primer, je za oba skupaj na razpolago zavarovalna vsota v znesku 50.000,00 EUR, saj iz pogojev B., ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, izhaja, da je drugo tožena stranka določila, da se šteje kot en zavarovalni primer tudi več škodnih dogodkov z istim vzrokom in te pogoje je prva tožena stranka kot zavarovalec sprejela. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se določilo 1. člena točke 3.2 E. v pogojih B . ne nanaša na izključitev delodajalčeve odgovornosti. Pritožba poudarja še, da je v obravnavani zadevi potrebno najprej odločiti o temelju odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku kot posledica nezgode pri delu pri prvi toženi stranki z uporabo določbe 184. člena ZDR in šele po tem odločiti o višini ter pri tem ugotoviti razpoložljivost zavarovalne vsote, za katero je prva tožena stranka svojo odgovornost delavcem za škodo, ki jim je nastala pri delu, zavarovala pri drugo toženi stranki. Tako je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da velja kot omejitev zavarovalne vsote znesek 750.000,00 EUR ali pa katerakoli zavarovalna vsota, v tem postopku in ob stališču sodišča prve stopnje o neveljavnosti pogojev nesmiselna in neuporabna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in drugo toženi stranki naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih priglaša. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker z njo o podlagi tožbenega zahtevka, kar bi morala biti vsebina vmesne sodbe po 315. členu ZPP, sploh še ni odločeno.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da kritje drugo tožene stranke za zavarovanje pred odgovornostjo znaša 750.000,00 EUR. Skladno z določbo 1. odstavka 315. člena ZPP, lahko sodišče, če je to smotrno in če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca) in zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu dne 12. 4. 2011, v kateri se je hudo poškodoval. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah izpodbijali tako podlago kot tudi višino tožbenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo glede podlage tožbenega zahtevka in sicer bi v taki sodbi lahko odločilo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca, saj je ta na podlagi določbe 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal na dan nezgode pri delu, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. O odškodninski odgovornosti prve tožene stranke pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, ampak je ugotavljalo višino zavarovalne vsote, za katero ima prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo povzročeno delavcem, kar pa po določbi 1. odstavka 315. člena ZPP ni predmet vmesne sodbe. O višini, do katere ima prva tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, bi sodišče lahko odločalo šele po tem, ko bi bila podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek, znana in bi bilo potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka, na kar tudi utemeljeno opozarja drugo tožena stranka v pritožbi.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se vmesna sodba ne da preizkusiti, pritožbi drugo tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih nepravilnosti (1. odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP).

8. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odloči, tako da ugotovi ali obstajajo vsi štirje elementi za odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke (pri tem lahko o podlagi izda vmesno sodbo). V primeru, da bo ugotovilo, da obstaja odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, naj odloči o višini škode, ki je tožniku nastala. Pri odločitvi o tem, ali je dolžna to škodo povrniti tožniku tudi drugo tožena stranka in v kolikšni višini, pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti višino zavarovalne vsote, za katero je imela prva tožena stranka pri drugo toženi stranki zavarovano svojo odgovornost za škodo, ki je nastala delavcem prvo tožene stranke pri delu oziroma v zvezi z delom in glede na te ugotovitve odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku. Pri tem naj upošteva tudi pritožbene navedbe drugo tožene stranke.

9. Odločitev o pritožbenih stroških drugo tožene stranke se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP), stroške odgovora na pritožbo pa tožeča stranka krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (1. odstavek 155. člena ZPP).