Jedro

Upravičenja, ki gredo imetnikom stanovanjske pravice, je občan lahko pridobil tudi na neformalen način, z izpolnjevanjem pogojev za uporabo stanovanja in pretekom roka iz 18. člena ZSR, v katerem bi ga stanodajalec sicer lahko izselil iz stanovanja. Z določbo 147. člena SZ je zakonodajalec določil spremembo (pravno preoblikovanje) stanovanjskega razmerja v najemno razmerje in s tem dal pravno varstvo tistim, ki jim je bilo stanovanje na podlagi stanovanjske pravice zakonito dodeljeno. Sprememba statusa prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice zato ni možno šteti kot nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Oprostitev plačila sodnih taks pri družbah ni mogoča, ker je ogrožanje preživljanja družbe že pojmovno izključeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi ničnost med prvo toženo stranko kot najemodajalko in ostalimi toženci kot najemniki sklenjenih najemnih pogodb z dne 10.04.1992, da so drugo, tretje, četrta, peta, šesta in sedma tožena stranka dolžne izprazniti oseb in stvari prosta stanovanja v stanovanjski hiši v Ljubljani, 22, s pripadajočimi pomožnimi prostori in ga izročiti tožeči stranki v 90 dneh po pravnomočnosti sodbe, osmo tožena pa poslovni prostor, ki ga uporablja v tej stavbi v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe in ga izročiti v posest tožeči stranki ter da je prvo tožena stranka Mestna občina Ljubljana kot pravna naslednica Občine Ljubljana-Center dolžna za drugo do sedmo toženi stranki in njihove družinske člane, ki so skupaj z njimi uporabljali stanovanja, v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe priskrbeti primerna stanovanja in jim omogočiti preselitev. Sodišče prve stopnje je prav tako zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Naložilo ji je, da je dolžna prvo toženi stranki povrniti 97.014,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pritožbenemu sodišču poslalo v obravnavo pravočasno pritožbo tožeče stranke. V njej pritožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. (pravilno 353.) člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, v nadaljevanju ZPP/77 - tega je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur.l. RS, št. 26/99). Predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da vsem tožbenim zahtevkom stroškovno ugodi in tožence obsodi na nerazdelno plačilo stroškov pritožbenega postopka, ugodi pa tudi predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, podrejeno naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče takole povzema obširne pritožbene navedbe: do uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91-I, v nadaljevanju SZ) je stanovanjske pogodbe (z drugo do osmo toženo stranko) sklepala Samoupravna stanovanjska skupnost Občine Ljubljana - Center, pogoj za sklenitev najemne pogodbe (po uveljavitvi SZ) pa je bila odločba o priznanju imetništva stanovanjske pravice, ki jo je izdal povsem drug organ, to je Samoupravna skupnost ali celo družbeno podjetje. Povsod tam, kjer fizični subjekt odločbe o imetništvu stanovanjske pravice ni imel, je bil po sklenitvi najemne pogodbe zgolj imetnik pravice do uporabe stanovanja. Vsakokratni najemodajalec stanovanj na naslovu 22 v Ljubljani se v stanovanjskih oziroma najemnih pogodbah sicer sklicuje na imetništvo stanovanjske pravice oseb, ki tam živijo, pri tem pa ni nikjer navedeno, za katero odločbo upravnega organa ali podjetja gre, čeprav je za ta podatek v odločbi določen poseben prazen prostor. V tem pogledu je v izpodbijani sodbi zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava. Drugo do sedma tožena stranka ob uveljavitvi SZ niso imele statusa imetnika stanovanjske pravice, temveč so bile zgolj imetnice pravice do uporabe stanovanja. Tudi namembnost zgradbe, določena že v nacionalizacijski odločbi Mestne razlastitvene komisije z dne 28.01.1949 (vzgoja, izobraževanje ter oskrba mladih deklet - dekliški dom), ni bila nikoli spremenjena, zato si očitno nihče ni upal izdati odločbe o imetništvu stanovanjske pravice - tožene stranke odločb med postopkom niso predložile. Po mnenju tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 339. (pravilno 13. točke dru gega odstavka 354.) člena ZPP/77, saj ni razjasnilo bistvenega vprašanja v tej pravdi, vprašanja namembnosti zgradbe. Zgradba je namenjena posebni dejavnosti tožeče stranke kot družbe, ne pa oddajanju posameznih bivalnih prostorov v najem tretjim osebam. Drugo do osma tožena stranka so vse mnenja, da bi jim morala (zato) prvo tožena stranka priskrbeti nadomestna stanovanja (155. ter 156. člen SZ). Potrebno bi bilo tudi njihovo zaslišanje. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91, v nadaljevanju Zden) - sporne pogodbe še kako predstavljajo obremenitev tožeče stranke kot nove lastnice po denacionalizaciji. Nesporno je, da tožene stranke ne plačujejo uporabe stanovanj tožeči stranki, ker z njo nimajo sklenjene najemne pogodbe. Denacionalizirana stavba še ni bila prenesena na tožečo stranko, niti ni bil sklenjen in podpisan kakršenkoli zapisnik o primopredaji, kar bi sicer morala storiti prvo tožena stranka ali upravna enota, ki je izdala delno denacionalizacijsko odločbo. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj je neprofitna družba, katere obstoj je odvisen od prispevkov vernikov, analogija s fizično stranko, ki ne more plačevati sodnih taks, pa je povsem utemeljena. Na koncu priglaša pritožbene stroške. Na podlagi določbe 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena nasprotni stranki, to je vsem tožencem, ki odgovora na pritožbo niso podali. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prvostopenjsko odločbo v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere se mora v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 ozirati po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in da je potrebno sodbo ter sklep sodišča prve stopnje v skladu z določbo 368. in 2. točko 380. člena ZPP/77 potrditi iz naslednjih razlogov: Po oceni pritožbenega sodišča določbi 155. in 156. člena SZ, po katerih: - ima lastnik stanovanjske hiše (v konkretnem primeru bi to bila tožeča stranka) po preteku enega leta od uveljavitve SZ oziroma po izselitvi tistega, ki ima pravice do uporabe stanovanjske hiše (v konkretnem primeru bi to bila drugo do osmo tožena stranka), pravico do vselitve in proste razpolage s stanovanjem, - na zahtevo imetnika pravice do uporabe stanovanja pa je tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik (v konkretnem primeru bi to bila prvo tožena stranka) najkasneje v roku enega leta po uveljavitvi SZ, če se z lastnikom ne dogovori drugače, dolžan priskrbeti drugo primerno stanovanje, v tej pravdi nista uporabljivi. Razlog je v tem, da sedanji najemniki stanovanjske hiše v Ljubljani, ob podpisu najemnih pogodb dne 10.04.1992 niso bili (zgolj) imetniki pravice do uporabe stanovanj, temveč imetniki stanovanjske pravice. Stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini (kar so stanovanja v hiši na 22 v Ljubljani nedvomno bila - glej odločbo o razlastitvi, priloga A11 ter delno denacionalizacijsko odločbo, priloga A3) je po bivšem republiškem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82, v nadaljevanju ZSR) vsak občan lahko pridobil na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja. Stanovanjske pogodbe so bile s prvo do osmo toženo stranko sklenjene leta 1979 (priloge B2 do B8). Po oceni pritožbenega sodišča je Stanovanjska skupnost že s sklenitvijo omenjenih stanovanjskih pogodb takratnim uporabnikom stanovanj v hiši družbene lastnine implicitno priznavala tudi imetništvo stanovanjske pravice. Pritožnica vendarle opozarja, da imajo stanovanjske pogodbe prostor, ki je namenjen za natančno opredelitev odločbe stanodajalca (Samoupravne stanovanjske skupnosti Center) kot prvinske podlage za pridobitev imetništva stanovanjske pravice, prazen, kar po njenem mnenju pomeni, da te odločbe niso bile nikoli izdane oziroma da posledično uporabniki stanovanj kljub sklenjenim stanovanjskim in kasneje najemnim pogodbam za odločitev v tej zadevi zelo pomembne stanovanjske pravice nikoli niso pridobili. Pritožbeno sodišče takim zaključkom pritožnice ne sledi. Ni namreč odločilnega pomena, da drugo do osmo toženci (morda) nikoli niso izposlovali formalnega priznanja stanovanjske pravice, saj so glede na to, da so izpolnjevali vse pogoje za uporabnike stanovanj in ker stanodajalec v roku iz četrtega odstavka 18. člena ZSR ni zahteval njihove izselitve, s tem pridobili vsa upravičenja, ki gredo imetnikom stanovanjske pravice. Drugačno mnenje pritožnice ni sprejemljivo niti z vidika namembnosti zgradbe. Morebitna sprememba namembnosti in posledično uveljavljanje manjvrednosti denacionalizirane stavbe na najemna razmerja, nastala na podlagi pridobljene (stanovanjske) pravice, ne morejo vplivati in so lahko kvečjemu stvar kakšnega drugega postopka. Vrnitev stvari v smislu določb ZDen ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače (prvi odstavek 24. člena ZDen). Drugo do osmo toženi stranki daje pravno varstvo tudi določba prvega odstavka 125. člena SZ: določila najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije - lastniku. V odgovor pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče dodaja, da ne drži, da bi si sodišče prve stopnje napačno razlagalo pomen 88. člena ZDen. Spremembo statusa prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice v skladu s stanovanjskim zakonom tekom denacionalizacijskega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni možno šteti za nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Namen določbe je, da se začasno, do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov oziroma do odločitve o njih (zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskega upravičenca) ustavi pravni promet, to je na primer prodaja premoženja, ki je lahko predmet vračanja. Najemne pogodbe, ki jih je bila pravna prednica prvo tožene stranke v skladu z določbo 147. člena SZ z ostalimi toženci celo dolžna skleniti, takega značaja razpolaganja ne morejo imeti. Da najemniki stanovanjske hiše trenutno še ne plačujejo najemnino tožeči, temveč še vedno prvo toženi stranki, za to zadevo nima nobenega pomena. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in med njimi ni zahtevka na sklenitev najemnih pogodb tožencev s tožečo stranko. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Ne glede na značaj (profitnost ali neprofitnost) družbe, družba kot taka nikoli ne more izpolniti poglavitnega pogoja za oprostitev plačila sodnih taks. Kot je že pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, gre za pogoj ogroženosti preživljanja, ki je pri družbah že pojmovno izključeno. Kot že zapisano, odločitev sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v dejanskem, materialnem in procesnem pogledu pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.