Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita kljub ugotovitvi, da obstoji poslovni razlog, če delodajalec ne ponudi delavcu v podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, v kolikor z ustreznim delovnim mestom razpolaga. Za delovno mesto, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se zahteva V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik pred odpovedjo, pa se je zahtevala VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, ker je bila pri obeh določena ista stopnja - VI. stopnja strokovne izobrazbe kot alternativna. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve je treba primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določene za ponujeno zaposlitev ter stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponudba zaposlitve neustrezna. Bistveno je, da delavec tudi po tem, ko mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani svoj položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času, ko še je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi v smislu ohranitve enake zahtevnosti dela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim senatom.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi oziroma v primeru, da tega ne stori, izplačati plačo s prispevki in nadomestili po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naložilo v plačilo pritožbene stroške oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da obstoji nasprotje med tožbenimi trditvami in tem, kar glede tožbenih trditev povzema sodišče v razlogih sodbe, saj tožnik ni trdil, da mu je bila ponujena neustrezna zaposlitev zaradi razlik v uvrstitvi v tarifni razred. V tožbi je namreč poudaril, da se ustreznost zaposlitve presoja glede na zahtevano vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana. Za delovno mesto namestnika direktorja predstavništva se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe in še dodatni pogoji, ki jih je tožnik v celoti izpolnjeval. Za delovno mesto, ki mu ga je tožena stranka ponudila in sicer zavarovalni zastopnik - svetovalec pa se zahteva VI. oziroma V. stopnja izobrazbe, kar pomeni, da je za opravljanje tega delovnega mesta zadošča že V. stopnja strokovne izobrazbe, zato v tem primeru ne gre za ustrezno zaposlitev. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je šlo za ustrezno zaposlitev, ker je bila za delovno mesto namestnik direktorja predstavništva alternativno določena VII. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe in za zavarovalni zastopnik - svetovalec pa VI. ali V. stopnja strokovne izobrazbe, in ker je v obeh primerih alternativno določena VI. stopnja izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne smeri, je napačno. V kolikor bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje glede ustreznosti takšne zaposlitve, bi delodajalec lahko obšel določbo 90. člena ZDR in za določeno delovno mesto določil alternativno vse stopnje strokovne izobrazbe, pa bi bila zaposlitev na takšnem delovnem mestu še vedno ustrezna. Po mnenju tožnika je ustreznost ponujenega dela potrebno presojati glede na najnižjo zahtevano izobrazbo za novo delo v primerjavi z zahtevano izobrazbo za prejšnje delo. Ker se je za tožnikovo prejšnje delo zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe, za ponujeno delo pa je predpisana alternativno VI. ali V. stopnja strokovne izobrazbe in ker iz tožnikove ponujene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika potrebna le V. stopnja zahtevnosti, je navedena ponujena zaposlitev vsekakor neustrezna. Tožnik v pritožbi še izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času odpovedi tožniku ni razpolagala z drugim ustreznim prostim delovnim mestom. Predsednik uprave je namreč potrdil, da so v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajala prosta delovna mesta z zahtevano VII. stopnjo izobrazbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo delovno mesto „zavarovalni zastopnik - svetovalec“, za katero je bila tožniku ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ustrezno in da je sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni razpolagala z drugim ustreznim delovnim mestom, pri tem pa je povsem pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru bistveno, da je bilo ustrezno delovno mesto, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ne tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 88. člena in 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.). Tožniku je bila zaradi ukinitve delovnega mesta namestnik direktorja predstavništva A. odpovedana pogodba o zaposlitvi in v podpis ponujena nova pogodba za delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec. Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. 7. Sodišče prve stopnje je o zadevi prvič odločalo s sodbo opr. št. I Pd 676/2009 z dne 22. 10. 2010 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 razveljavi, ter da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi oziroma mu izplačati plače s prispevki in nadomestili po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik in pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 1447/2010 z dne 28. 6. 2011 delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove nezakonita in se razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, potrdilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 253/2011 z dne 1. 10. 2012 reviziji tožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, z napotkom, da mora sodišče druge stopnje glede ustreznosti ponujene zaposlitve preizkusiti pravilnost stališča sodišča prve stopnje, ali v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR ponujeno delovno mesto, za katerega se zahteva VI. ali V. stopnja strokovne izobrazbe res pomeni ponudbo ustrezne zaposlitve, glede na to, da se je za prejšnjo delovno mesto zahtevala VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe. V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nato ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Po pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 66/2014 z dne 11. 9. 2014 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sodbo opr. št. I Pd 1146/2014 z dne 25. 3. 2015 je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka in zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo.

8. Sodišče prve stopnje je kljub jasnemu stališču pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 66/2014 z dne 11. 9. 2014 ponovno, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sprejelo nepravilno odločitev glede presoje, da je ponujeno delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec, ustrezna zaposlitev. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu namestnik direktorja predstavništva, ker je bilo to delovno mesto s sprejetim Pravilnikom o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 4. 2009, ukinjeno. Vendar pa je sodna praksa že sprejela stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kljub ugotovitvi, da obstoji poslovni razlog, če delodajalec ne ponudi delavcu v podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, v kolikor z ustreznim delovnim mestom razpolaga (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 473/2007).

9. V skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena v času obravnavane odpovedi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, vendar ta obveznost velja le za ponudbo ustrezne zaposlitve. Pri presoji ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi, v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR, je potrebno upoštevati izobrazbo iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje primerjalo opisa delovnih mest iz Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (priloga B7 in B8) za zavarovalnega zastopnika - svetovalca in namestnik direktorja predstavništva. Iz opisov delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktor predstavništva (priloga 32) zahteva VI. ali VII. stopnja izobrazbe ekonomske, pravne, organizacijske ali druge ustrezne smeri, nadalje znanje angleškega, nemškega jezika, znanje uporabe osebnega računalnika, opravljen vozniški izpit B kategorije. Iz opisa delovnega mesta zavarovalni zastopnik - svetovalec pa izhaja, da se za to delovno mesto zahteva V. ali VI. stopnja izobrazbe, ekonomske ali druge ustrezne smeri ter znanje uporabe osebnega računalnika, opravljen vozniški izpit B kategorije ter dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika ter drugi pogoji, predpisani z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom. Ob primerjavi teh opisov delovnih mest je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo ponujeno delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec, ustrezno.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se za ponujeno delovno mesto zahteva V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, za prejšnje delovno mesto namestnik direktorja predstavništva pa se je zahtevala VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe in zaključilo, da se je pri obeh delovnih mestih zahtevala alternativna stopnja izobrazbe in ker je pri obeh bila določena ista stopnja - VI. stopnja strokovne izobrazbe kot alternativna, kaže na to, da je šlo za ponujeno ustrezno zaposlitev. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sklep VDSS opr. št. Pdp 1115/2013 z dne 18. 6. 2014, vendar pa sodišče prve stopnje stališča pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1115/2013 z dne 18. 6. 2014 ni pravilno povzelo. Pritožbeno sodišče je v navedenem sklepu sicer zapisalo, da se kot ustrezna zaposlitev šteje tudi zaposlitev na delovnem mestu, za katerega se poleg strokovne izobrazbe, kot je bila določena za zasedbo prejšnjega delovnega mesta, alternativno zahteva tudi ena stopnja nižje ali višje strokovne izobrazbe. Hkrati pa je pritožbeno sodišče poudarilo, da je potrebno pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določene za ponujeno zaposlitev ter stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponudba zaposlitve neustrezna. Poudarilo je, da je namen člena 90/3 ZDR v tem, da delavec tudi po tem, ko mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani svoj položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času, ko še je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi v smislu ohranitve enake zahtevnosti dela. Delo, za katerega je alternativno predpisana V. stopnja strokovne izobrazbe pa ne more biti bistveno enako zahtevno kot delo, ki ga lahko opravlja delavec, ki ima VII. stopnjo strokovne izobrazbe. Delo, za katerega je alternativno predpisana V. stopnja strokovne izobrazbe, ne glede na to, da je za to delovno mesto alternativno predpisana tudi VI. stopnja strokovne izobrazbe, je zato po prepričanju pritožbenega sodišča manj zahtevno delo od dela na delovnem mestu, za katerega je določena VII. stopnja strokovne izobrazbe. Po mnenju pritožbenega sodišča je v primeru, če je ponujena zaposlitev za dve stopnji ali celo več stopenj nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto delavca, je ponujena zaposlitev neustrezna. Takšno stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 1115/2013 z dne 18. 6. 2014, ki ga je sodišče prve stopnje napačno povzelo.

11. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da plača, ki je določena v pogodbi o zaposlitvi, ki se odpoveduje ne predstavlja kriterija za presojo ustreznosti zaposlitve po 90. členu ZDR in se je pri tem tudi pravilno sklicevalo na sodbe Vrhovnega sodišča RS. Vendar je potrebno v konkretnem primeru upoštevati 7. člen Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/98 s sprem.), ki določa, da se delovna mesta razvrščajo v devet tarifnih razredov, glede na zahtevano strokovno izobrazbo, določeno v Aktu o sistemizaciji delovnih mest. V skladu z 9. členom kolektivne pogodbe se delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi dogovorita, za katero delovno mesto se sklepa delovno razmerje, naziv delovnega mesta ter tarifni razred, v katerega je delovno mesto razvrščeno glede na strokovno izobrazbo določeno v aktu o sistemizaciji. Delovno mesto namestnik direktorja predstavništva je bilo v pogodbi o zaposlitvi razvrščeno v VII. zahtevnostno skupino in plača je bila dogovorjena za VII.b plačni razred, medtem ko je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec razvrščeno v V. zahtevnostno skupino in V.b plačni razred. Glede na določbe kolektivne pogodbe, da se delovna mesta razvrščajo v tarifne razrede glede na zahtevano strokovno izobrazbo določeno v Aktu o sistemizaciji delovnih mest, za katero se delodajalec in delavec dogovorita s pogodbo o zaposlitvi pomeni, da sta se tožnik in tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto namestnik direktorja predstavništva dogovorila, da se za delovno mesto zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe in da se tožnik razvrsti v VII. tarifni razred, medtem ko je v ponujeni pogodbi tožena stranka zapisala, da se delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec razvrsti glede na zahtevano strokovno izobrazbo v V. zahtevnostno skupino in V.b tarifni razred. Ob upoštevanju Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije, ki v 7. členu določa, da je delovno mesto razporejeno v VII. zahtevnostno skupino oziroma VII. plačni razred, kadar se v aktu o sistemizaciji zahteva visoka univerzitetna izobrazba in v V. zahtevno skupino ter V. tarifni razred, kadar se v aktu o sistemizaciji zahteva srednješolska izobrazba, poklicna šola in mojsterski izpit ter poslovodski izpit pa je mogoče zaključiti, da se za ponujeno zaposlitev zahteva za dve stopnji nižja izobrazba od tiste, ki se je zahtevala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in zato je tožniku ponujena zaposlitev neustrezna. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ker se je za obe delovni mesti v aktu o sistemizaciji zahtevala alternativno VI. stopnja izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne smeri, da je ponujeno delovno mesto zavarovalni zastopnik - svetovalec ustrezno.

12. Tolmačenje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku, ki je imel VII. stopnjo strokovne izobrazbe, kot ustrezno zaposlitev lahko ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, za delovno mesto za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe pomeni, da bi mu na tem delovnem mestu tožena stranka kasneje lahko tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, za katero bi se zahtevala alternativna izobrazba (V. ali IV) in bi torej pomenilo ustrezno zaposlitev tudi delovno mesto, za katero bi se zahtevala samo IV. stopnja strokovne izobrazbe. Navedeno pa nikakor ni bil namen zakonodajalca. Kot je že navedlo pritožbeno sodišče, je namen 90/3 člena ZDR, da delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času, ko je še veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi v smislu ohranitve enako zahtevnega dela. Delo, ki ga lahko opravlja delavec, ki ima IV. stopnjo oziroma V. stopnjo strokovne izobrazbe, pa ne more biti bistveno enako zahtevno kot delo, ki ga lahko opravlja delavec, ki ima VII. stopnjo strokovne izobrazbe.

13. Sodišče prve stopnje pa se je tudi napačno sklicevalo na zadevo opr. št. Pdp 820/2010 z dne 2. 12. 2012 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 74/2011 z dne 21. 2. 2012 in sicer, da gre za povsem primerljivo zadevo kot v tožnikovem primeru, glede vprašanja ustreznosti zaposlitve. V sporni zadevi je dejansko bila ista tožena stranka, vendar pa je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (tožniku je bila odpovedana pogodba zaradi ukinitve delovnega mesta namestnika direktorja predstavništva) izpodbijal iz razloga diskriminacije. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 820/2010 zapisalo, da je tožena stranka tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto zavarovalnega zastopnika z vidika izobrazbe, ker se je za prejšnje delovno mesto zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe za delovno mesto zavarovalnega zastopnika pa V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe. Vrhovno sodišče RS pa je v sodbi opr. št. VIII Ips 74/2011 zapisalo, da je tožena stranka tožniku ponudila ustrezno zaposlitev na delovnem mestu zavarovalni zastopnik, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožnik imel le V. stopnjo priznane izobrazbe. Glede na način pravdanja strank in glede na odločilna dejstva, ki so bila v dokaznem postopku ugotovljena v zadevi opr. št. Pdp 820/2010 ni mogoče zaključiti, da gre za primerljivo zadevo, razen da se je pred naslovnim sodiščem vodila zoper isto toženo stranko. Primerljiva pa je zadeva, kjer je bila prav tako tožena tožena stranka in se je vodila pod opr. št. Pdp 221/2011 z dne 3. 4. 2012, ki pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav se je tožnik nanjo skliceval. Odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v tej zadevi je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 232/2011 z dne 3. 4. 2012. Vrhovno sodišče RS je pritrdilo sodišču druge stopnje, da je pri ustreznosti ponujene zaposlitve v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR treba upoštevati zahtevano izobrazbo iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in da je delodajalec delavcu dolžan ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je na delovnem mestu iz odpovedane pogodbe, če takšno prosto delovno mesto delodajalec seveda ima. Ker je v konkretni zadevi sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj prostih delovnih mest v času odpovedi, za katere se je zahtevala ista stopnja in vrsta izobrazbe, kot za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in ker tožena stranka tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ugotovljena delovna mesta, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 232/2011). Sodišče druge stopnje je v sodbi opr. št. Pdp 221/2011 z dne 16. 6. 2011 tudi zapisalo, da pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve za delovno mesto višji skrbnik za trženje ni zanemarljivo niti to, da se je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zavezala izplačati tožniku odpravnino na podlagi 109. člena ZDR in da je odpravnino tudi izplačala, čeprav je tožena stranka ves čas zatrjevala, da je ponujena zaposlitev ustrezna, ter da navedeno kaže na to, da se je očitno tudi tožena stranka zavedala, da ponujena pogodba o zaposlitvi ni ustrezna.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. V skladu s 356. členom ZPP lahko sodišče druge stopnje ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v novo sojenje odloči, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom. Pritožbeno sodišče je uporabilo pooblastilo iz 356. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ravnalo v skladu z napotili sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 66/2014 z dne 11. 9. 2014. Sodišče prve stopnje naj v okviru materialno procesnega vodstva, tožnika pozove k specifikaciji tožbenega zahtevka v II. točki zahtevka, saj zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačevati plačo s prispevki in nadomestili po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008, ni dovolj konkretiziran. Predvsem še zato, ker je tožnik tekom postopka navajal, da je bil po pravnomočni sodbi nekaj časa zaposlen pri toženi stranki in da se je kasneje tudi upokojil. Dolžnost sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 285. člena ZPP, je, da skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, ter da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki so pomembna za odločitev. V kolikor bi te okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

15. Prav tako je potrebno stranki opozoriti na 306. člen ZPP in sicer, da lahko stranki med postopkom kadarkoli sklenejo poravnavo o spornem predmetu. Sodišče mora ves čas postopka paziti na možnost sklenitve sodne poravnave, stranke mora na to možnost opozarjati in jim pomagati, da se poravnajo. Na poravnalnem naroku mora sodišče s strankami odprto razpravljati o dejanskih in pravnih vidikih spora, da se opredelijo sporna in bistvena vprašanja in preuči možnost za sodno poravnavo ter si mora sodišče prizadevati za njeno sklenitev. Glede na navedbe tožnika, da se je upokojil, da je bil v času sodnega spora zaposlen pri toženi stranki, da je tožnik pri naslovnem sodišču vložil tudi tožbo za izplačilo odpravnine ter pogodbene kazni in odškodnine za neizkoriščen letni dopust ter so postopki v teh sporih tudi že pravnomočno končani, bi bilo smiselno, da sodišče prve stopnje strankam predoči tudi pravne posledice, v kolikor bi tožnik v tem sporu uspel. 16. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.