Jedro

V primeru, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov, ti ne morejo biti hkrati opredeljeni kot navidezni in kot del nedovoljenega davčnega izogibanja. Navedeno pa ne preprečuje ugotovitve, da je v sklopu širšega ravnanja davčnega zavezanca nastalo oboje. Ob tem pa je od presoje v konkretnem primeru odvisno, katero od nedovoljenih ravnanj davčnega zavezanca je preprečilo pravilno in zakonito naložitev davka.

Če so eden ali več pravnih poslov navidezni, je treba najprej identificirati in ustrezno opredeliti prikrite pravne posle, ki jih ti navidezni pravni posli prikrivajo. Te prikrite pravne posle (če so veljavni skladno z drugim odstavkom 50. člena OZ) pa je mogoče obdavčiti skladno s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2, če je bila prav s sklenitvijo enega ali več navideznih pravnih poslov preprečena pravilna in zakonita naložitev davčne obveznosti. Če pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi ugotovitev nastanka (od tega ločene) umetne sheme, namenjene nedovoljenemu davčnemu izogibanju, ki je bila ključna za zagotovitev nedovoljene davčne ugodnosti, potem jo je treba obravnavati po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in uporaba tretjega odstavka istega člena ne pride v poštev.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 270/2022-9 z dne 25. 7. 2024 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo I U 270/2022-9 z dne 25. 7. 2024 na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in v izpodbijanih točkah I.7 in I.8 ter četrtem odstavku točke II izreka odpravilo odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) št. DT 0610-220/2019-147-08-520-01 z dne 12. 2. 2020 in zadevo v navedenem obsegu vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po preteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Z izpodbijanim delom te odločbe je prvostopenjski davčni organ tožnici odmeril davek od dohodka iz kapitala za leto 2014 od davčne osnove 5.102.375,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 1.275.593,75 EUR (točka I.7 izreka davčne odločbe). Nadalje ji je odmeril obresti od davka od dohodkov iz kapitala iz točke I.7 v znesku 515.988,13 EUR (točka I.8 izreka davčne odločbe). Določil je še, da mora biti odmerjen davek od dohodkov iz kapitala in obresti v skupnem znesku 1.791.581,88 EUR plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, sicer bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek izvršbe (četrti odstavek točke II izreka davčne odločbe).

2.Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 125/2024-5 z dne 29. 1. 2025 na podlagi tretjega odstavka 367.c člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predlogu tožene stranke za dopustitev revizije ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja:

"Ali mora biti v primerih, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov oz. umetna shema, in davčni organ za nekatere od poslov v shemi ugotovi, da so navidezni oz. simulirani, za druge posle pa, da so zlorabljeni, so pa vsi skupaj sklenjeni z namenom pridobitve davčne ugodnosti, za zakonito odločitev skup teh poslov opredeljen bodisi po tretjem bodisi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2?"

3.Toženka (v nadaljevanju revidentka) je v skladu s tem sklepom zoper izpodbijano sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo Upravnega sodišča razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje.

4.Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka

5.Revizija je utemeljena.

Dejanski okvir obravnavane zadeve in revizijske navedbe

6.Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovil, da je tožnica od leta 2009 prejemala nakazila sestrskih družb iz tujine v skupni višini 8.344.862,88 EUR. Tožnica je ta nakazila beležila kot dolgoročne obveznosti nasproti sestrskima družbama. Del teh posojil v višini 7.144.657,58 EUR je bil 30. 4. 2014 preoblikovan tako, da upnici nista bili več sestrski družbi tožnice, pač pa je v upniški položaj vstopil A. A., ki je bil v tožnici tudi edini družbenik. Istega dne je bil del tega posojila v skupni višini 5.102.375,00 EUR preoblikovan v stvarni vložek v tožnici (dokapitalizacija s stvarnim vložkom). Davčni organ je ugotovil, da pri navedenih transakcijah med sestrskima družbama in tožnico ni šlo za posojilo, pač pa dejansko za prenos sredstev nanjo (posojilna pogodba je bila torej relativno navidezni pravni posel). Ta navidezni pravni posel je omogočil sklenitev nadaljnjih pogodb o prevzemu terjatev in o konverziji terjatev v stvarni vložek. S tem je bilo edinemu družbeniku omogočeno, da je dosegel povečanje lastnega vložka in kapitalskih rezerv v tožnici, ne da bi za to zagotovil svoja sredstva. Po oceni davčnega organa opisano postopanje pomeni prikrito izplačilo dobička, zato je tako ustvarjen prihodek obdavčil kot dividende (1. točka četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2).

7.Iz obrazložitve pravnomočne sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je davčni organ sporne posle sočasno opredelil kot navidezne oziroma simulirane (tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) in kot umetno pravnoposlovno shemo, namenjeno zlorabi predpisov s ciljem neupravičeno pridobiti davčni prihranek (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2). Upravno sodišče je ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča pojasnilo, da posel ne more biti hkrati opredeljen kot navidezen in kot del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka obeh oblik poslov med seboj nasprotujeta. Po presoji Upravnega sodišča takšna opredelitev pomeni napačno uporabo materialnega prava, ki onemogoča preizkus odločbe glede tega, ali je šlo za navidezen pravni posel ali pa za zlorabo drugih predpisov. Posledično je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8.Revidentka v reviziji navaja, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati tudi kot posel, s katerim se doseže zaobid davčnih predpisov. Vendar pa je v konkretnem primeru šlo za več pravnih poslov, od katerih so bili nekateri (posojilne pogodbe) opredeljeni kot navidezni pravni posli, drugi pa pravno formalno izpeljani, vsi skupaj pa so bili del širšega pravnega konstrukta, vzpostavljenega z namenom doseči nedovoljeno davčno korist.

9.Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno. Meni, da iz narave stvari izhaja, da navidezni pravni posli ne bodo del umetne sheme v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj v primeru navideznega posla stranki želita skleniti prikrit pravni posel in pričakujeta neupravičeno davčno korist prav od tega prikritega posla. Če je navidezen posel del umetne sheme po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, pa je kot del povezanih pravnih poslov (umetne sheme) treba upoštevati prikriti pravni posel, pri čemer bi ta moral biti usmerjen v isti cilj pridobitve nedovoljene davčne koristi kot preostala shema. Ta skup poslov (vključno s prikritim pravnim poslom) pa bi za potrebe obdavčitve moral biti obravnavan (izključno) po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, saj je le na tej podlagi mogoče več poslov povezati v en vsebinsko prazen pravni konstrukt, oblikovan s ciljem pridobitve neupravičene davčne ugodnosti. V zvezi z obravnavo posojilnih pogodb v konkretnem primeru tožnica opozarja, da če so te res navidezne, kot zatrjuje revidentka, potem je treba pri davčni obravnavi upoštevati prikrite pravne posle, ki bi v tem primeru bili donacije avstralskih družb tožnici, te pa bi morale biti kvečjemu obdavčene z davkom od dohodka pravnih oseb, saj bi pomenile povečanje premoženja tožnice, in ne prikrito izplačilo dobička edinemu družbeniku tožnice. Do obdavčitve edinega družbenika bi prišlo šele, ko bi ta sredstva bila izplačana kot udeležba v dobičku. Če bi šlo za donacije in ne za posojilne pogodbe, terjatev iz teh pogodb tudi ne bi bilo mogoče prenesti na edinega družbenika, ki bi jih nato uporabil kot stvarni vložek v tožnici, zato bi davčna organa morala pojasniti, na kakšen način je bil stvarni vložek zagotovljen. Posledično v konkretnem primeru tudi ni moglo iti za situacijo, ko bi bili nekateri od pravnih poslov znotraj umetne sheme, namenjene davčnemu izogibanju, navidezni, in bi v shemi bilo treba upoštevati prikrite pravne posle.

Presoja sodišča

10.V reviziji je sporno stališče Upravnega sodišča, da je prvostopenjski davčni organ narobe uporabil materialno pravo, ker je sporne posle v izpodbijanem delu odločbe opredelil sočasno kot navidezne pravne posle (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2) in kot umetno shemo, namenjeno nedovoljenemu davčnemu izogibanju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2). Zaradi takšne sočasne uporabe dveh izključujočih se pravnih podlag pa naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

11.Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je 74. člen ZDavP-2 materialnopravna določba, ki davčnemu organu daje pooblastilo, da davek odmeri na drugačni pravni podlagi kot tisti, ki sicer neposredno izhaja iz sklenjenih pravnih poslov. Za uporabo tega pooblastila mora davčni organ predhodno ugotoviti, da gre za katerega od primerov nedovoljenih ravnanj davčnega zavezanca iz 74. člena ZDavP-2 (to je, če sklene neveljaven ali navidezen pravni posel ali je udeležen pri nedovoljenem davčnem izogibanju), sicer na tej podlagi ne sme preoblikovati sklenjenih pravnih poslov oziroma spremeniti oblike dohodka, ki ga je prejel davčni zavezanec, da bi zanje uporabil pravila ZDoh-2 in odmeril drugačen davek, kot bi sicer izhajal iz dejanskega stanja obstoječega pravnega posla.

12.Ustaljeno je tudi že stališče Vrhovnega sodišča, da obstaja bistvena razlika med navideznim pravnim poslom in poslom, ki je sklenjen brez utemeljenega poslovnega namena, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti (zloraba). Pri slednjem pogodbeni stranki posel, ki je bil sklenjen, resnično želita in ga tudi izvedeta. Skozi izbrano obliko pravnega posla pogodbeni stranki zasledujeta cilj, ki zanj običajno ni predviden in se odraža zgolj v dosegu davčne koristi, drugi poslovni ali nedavčni cilji pa so pri tem nepomembni ali zanemarljivi. Učinkovanje takšnega pravnega posla se predpostavlja, saj brez njega uresničitev namena (davčna korist) ne bi bila dosegljiva.

13.V primeru navideznega pravnega posla pa pogodbeni stranki namenoma izjavita voljo z vsebino pogodbe, ki je ne želita skleniti. Do izvršitve oziroma uresničitve pravnega posla ne pride, pač pa med strankama obstaja soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu. Takšna pogodba je lahko absolutno navidezna (fiktivna), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam le lažno predstavljata, da sta ga ‒ taka pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Kadar pa formalno sklenjena pogodba prikriva drugo pogodbo, ki izhaja iz prave pogodbene volje strank, pa je relativno navidezna (simulirana).

14.Glede na opisano razlikovanje med učinkovanjem posla, ki je del zlorabe predpisov (volja strank je, da ta učinkuje) in navideznim poslom (volja strank je, da ta posel zanju sploh ne ustvarja učinkov), je Vrhovno sodišče tudi že poudarilo, da posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta. Vendar pa v primeru relativnega navideznega pravnega posla obstaja in velja prikrit posel, če so izpolnjeni drugi zakonski pogoji za njegovo veljavnost (drugi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ta prikrit pravni posel pa je tudi relevanten za obdavčenje (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Ker ta posel stranki hočeta in (pod pogoji iz drugega odstavka 50. člena OZ) obstaja ter velja, ni izključeno, da je davčni zavezanec sklenil tudi tak pravni posel in je to del ugotovitve širšega dejanskega stanja v davčnem postopku, vendar pa kot navedeno ne more biti del umetne sheme, ki je namenjena nedovoljenemu davčnemu izogibanju.

15.Tudi v tem primeru sicer veljajo vsa pravila glede ugotavljanja in opredelitve navideznega ter prikritega pravnega posla, ki izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. Tako mora davčni organ, če ugotovi obstoj prikritega pravnega posla, tega ustrezno opredeliti tako, da ga je ob upoštevanju njegovih pravnih značilnosti mogoče razločiti od drugih poslov. V nobenem primeru ne more zadoščati pavšalna opredelitev posla, ki ni poznana v obligacijskem pravu in je po vsebini tako pomanjkljiva, da iz nje pravne narave davčno upoštevanega pravnega posla tudi sicer ni mogoče ugotoviti.

16.Če davčni organ ugotovi, da je bil pravni posel davčnega zavezanca navidezen, lahko uporabi podlago za pravilno obdavčenje prikritega pravnega posla po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, če je to tisto nedovoljeno dejanje, ki je nasprotno naložitvi pravilnega in zakonitega davčnega bremena. Če pa je davčni zavezanec oblikoval (tudi) umetno shemo, namenjeno nedovoljenemu davčnemu izogibanju in je to tisto dejanje, ki je vodilo do neupravičene davčne koristi, potem je treba to umetno shemo davčno obravnavati po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 (kot poudarja tudi tožnica) in uporaba tretjega odstavka istega člena za ugotavljanje davčne obveznosti ni dopustna. V slednjem primeru mora davčni organ za celotno shemo ugotoviti obstoj objektivnega (iz vseh objektivnih okoliščin izhaja, da kljub spoštovanju formalnih pogojev cilj relevantnega predpisa ni bil dosežen) in subjektivnega elementa (iz vseh objektivnih okoliščin izhaja, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost). Če pa po drugi strani nedovoljena davčna korist izhaja (že) iz (z relativnim navideznim poslom) prikritega posla samega, je za davčno obravnavo tega merodajen tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 in uporaba četrtega odstavka ne pride v poštev.

17.Vrhovno sodišče pri tem še dodaja, da če je pravni posel nujno potreben za dosego cilja nedovoljenega davčnega izogibanja in brez dejanske uresničitve posla tega cilja sploh ni mogoče doseči, potem tak posel že po naravi stvari ne more biti obravnavan kot navidezen, pač pa ga je mogoče obravnavati kvečjemu kot del umetne sheme po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2.

Odgovor na revizijsko vprašanje

18.Odgovor na revizijsko vprašanje se po vsem povedanem glasi, da v primeru, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov, ti ne morejo biti hkrati opredeljeni kot navidezni in kot del nedovoljenega davčnega izogibanja. Navedeno pa ne preprečuje ugotovitve, da je v sklopu širšega ravnanja davčnega zavezanca (ločeno) nastalo oboje. Ob tem je od presoje v konkretnem primeru odvisno, katero od nedovoljenih ravnanj davčnega zavezanca je preprečilo pravilno in zakonito naložitev davka. To pa je treba jasno ugotoviti in tudi določiti pravno podlago za ustrezno ravnanje davčnega organa (tretji ali četrti odstavek 74. člena ZDavP-2).

19.Če davčni organ ugotovi, da so eden ali več pravnih poslov navidezni, je treba najprej identificirati in ustrezno opredeliti prikrite pravne posle, ki jih ti navidezni pravni posli prikrivajo. Te prikrite pravne posle (če so veljavni skladno z drugim odstavkom 50. člena OZ) je mogoče obdavčiti skladno s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2, če je bila prav s sklenitvijo enega ali več navideznih pravnih poslov preprečena pravilna in zakonita naložitev davčne obveznosti.

20.Če pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi ugotovitev nastanka (od tega ločene) umetne sheme, namenjene nedovoljenemu davčnemu izogibanju, ki je bila ključna za zagotovitev nedovoljene davčne ugodnosti, potem jo je treba obravnavati po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in uporaba tretjega odstavka istega člena ne pride v poštev.

Presoja v konkretnem primeru

21.V konkretnem primeru je upravno sodišče tožbi ugodilo in upravni akt v izpodbijanem delu odpravilo ter vrnilo zadevo davčnemu organu v ponovno odločanje, ker je ta s sočasno opredelitvijo poslov kot navideznih in kot del umetne sheme, namenjene nedovoljenemu davčnemu izogibanju, zmotno uporabil materialno pravo. Zaradi te napake pri uporabi materialnega prava naj se odločbe v tem delu ne bi dalo preizkusiti in je torej podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je Upravno sodišče ne more odpraviti samo.

22.Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo pri obravnavi v tej zadevi dopuščenega vprašanja, isti posel sicer ne more biti hkrati navidezen in del umetne sheme, namenjene nedovoljenemu davčnemu izogibanju. Vendar pa ni mogoče izključiti, da je v posameznem primeru prišlo do - medsebojno ločenega - nedovoljenega ravnanja tako z oblikovanjem navideznih pravnih poslov, ki vodi do uporabe tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, in ugotovitve, da je nastala umetna shema, ki jo je treba obravnavati po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Kot že poudarjeno je pri tem bistveno, da se opredeli, katero od obeh nedovoljenih ravnanj davčnega zavezanca je bilo ključno za preprečitev pravilne in zakonite naložitve davčne obveznosti.

23.Iz ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je upoštevalo tudi Upravno sodišče, izhaja, da je davčni organ štel, da je temelj za obdavčenje ugotovitev prikritega izplačila dobička, ki je bil posledica nedovoljenega davčnega izogibanja, in da so pred tem nastali tudi (relativni) navidezni posli. Res je sicer, da bi moral v tem primeru jasno opredeliti, katero od obeh ravnanj je bilo ključno in na kateri od obeh pravnih podlag (iz tretjega ali četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2) mu je treba naložiti davek. Vendar pa to pomeni le ustrezno pravno subsumpcijo, ki bi jo v svoji odločitvi moralo opraviti Upravno sodišče, ki pa je zaradi napačnega razumevanja navedenih materialnopravnih izhodišča ni opravilo.

24.Upravno sodišče je namreč tožbi ugodilo na podlagi materialnopravnega stališča, ki ga ni mogoče uporabiti v primeru, kot je obravnavani. Tako je povsem izostala presoja, katera materialnopravna podlaga je glede na okoliščine primera (ugotovljeno dejansko stanje) pravilna (tretji ali četrti odstavek 74. členaZDavP-2 oz. da sploh ne gre za situacijo, v kateri bi bilo mogoče uporabiti 74. člen ZDavP-2).

25.Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo Upravnega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1). Če bo glede na pravilno materialnopravno podlago sporno tudi dejansko stanje, bo v novem sojenju Upravno sodišče moralo tudi razpisati glavno obravnavo in izvesti dokaze, vključno z morebitnim zaslišanjem predlaganih prič, razen če bi bilo pravo dejansko stanje treba ugotoviti v upravnem postopku in je zato treba odločbo odpraviti (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

26.Pri tem Vrhovno sodišče pripominja še, da tudi morebitna nova presoja, da je davčni organ napačno uporabil materialno pravo, sama po sebi ne pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tako presojo namreč Upravno sodišče utemelji na obrazložitvi pravilne uporabe materialnega predpisa glede na ugotovljeno dejansko stanje. V obravnavanem primeru bo tako lahko sámo presodilo, ali navideznih poslov sploh ni in je treba shemo obravnavati izključno po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 ali da uporaba 74. člena ZDavP-2 sploh ne pride v poštev.

27.Taka presoja omogoča sodni preizkus zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, čeprav morebiti iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1). Le če pogoji za zavrnitev tožbe z navedbo pravilnih materialnopravnih razlogov niso izpolnjeni, ker pravilna uporaba materialnega prava terja drugačno odločitev (npr. ob pravilni uporabi materialnega prava obveznosti stranki sploh ni mogoče naložiti), Upravno sodišče izpodbijani upravni akt odpravi (4. točka prvega odstavka 64. členaZUS-1). Po potrebi pa zadevo tudi vrne v ponovno odločanje (npr. če je ob pravilni uporabi materialnega prava obveznost sicer nastala, vendar v drugačni višini ali če je ob pravilni razlagi materialnega prava relevantno dejansko stanje neugotovljeno).

K II. točki izreka

28.Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Glasovanje

29.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Npr. smiselno sodba Vrhovnega sodišča X Ips 35/2021 z dne 12. 5. 2020, 24. in nasl. točke obrazložitve.

2Sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 27/2024 z dne 12. 2. 2025, 12. točka obrazložitve; in sodba Vrhovnega sodišča X Ips 11/2024 z dne 29. 1. 2025, 11. in 12. točka obrazložitve.

3Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 96/2017 z dne 30. 8. 2017, 15. točka obrazložitve; sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 27/2024 z dne 12. 2. 2025, 13. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

4Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 96/2017 z dne 30. 8. 2017, 15. točka obrazložitve.

5Sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 96/2017 z dne 30. 8. 2017, 16. točka obrazložitve.

6Sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 27/2024 z dne 12. 2. 2025, 14. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

7Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 329/2017 z dne 2. 10. 2019, 10. točka obrazložitve.

8Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, 13. točka obrazložitve.

9Prim. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 10/2024 z dne 11. 6. 2025, 14. točka obrazložitve.

10Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, 14. točka obrazložitve; smiselno enako Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 35/2021 z dne 15. 2. 2022, 14. točka obrazložitve.

11Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 96/2017 z dne 30. 8. 2017, 18. točka obrazložitve.

12Ob upoštevanju omejitev tega pooblastila Upravnega sodišča. O tem glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017, 11. in 12. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 74, 74/3, 74/4

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 50, 50/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.