Jedro

Za mlade kmete se kot vzpostavitev kmetije med drugim šteje, da je ta postal izključni lastnik ali solastnik kmetije skupaj z zakonskim, zunajzakonskim partnerjem ali partnerjem registrirane istospolne skupnosti v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis (3.4.1. točka javnega razpisa). Po določbi 3.5. točke javnega razpisa mora upravičenec ta pogoj izpolniti najkasneje do oddaje vloge na javni razpis. Šteje se, da je upravičenec postal izključni lastnik ali solastnik kmetije, ko je postal lastnik oziroma solastnik vseh nepremičnin, ki sestavljajo kmetijo, pri čemer mora v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis postati lastnik oziroma solastnik več kot 50 odstotkov površin, ki sestavljajo kmetijo.

Sodišče soglaša s toženo stranko, da bi tožnica morala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev izpolnjevati v trenutku oddaje vloge in zato ne sledi tožnici, ki trdi, da je te pogoje izpolnila s tem, ko je z medgeneracijskim prenosom postala lastnica kmetijskih zemljišč v času 24 mesecev pred oddajo vloge in da dejstvo, da je večino nanjo prenesenih zemljišč, še pred oddajo vloge prenesla na svojega brata, ni razlog, da ne bi pridobila sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 13. 6. 2016 pri Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz podukrepa Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete (v nadaljevanju Podukrep M06.1), ki je bil razpisan z Javnim razpisom za podukrep 6.1. (Uradni list RS, št. 42/16 in 50/16, v nadaljevanju Javni razpis). Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo njeno vlogo zavrnil in v obrazložitvi te odločitve pojasnil, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v Uredbi o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 (v nadaljevanju Uredba). Prvostopenjski organ pojasnjuje, da se po točki 3.4.1. Javnega razpisa kot vzpostavitev kmetije za mlade kmete šteje, da je upravičenec postal izključni lastnik ali solastnik kmetije skupaj z zakonskim ali zunajzakonskim partnerjem ali partnerjem registrirane istospolne skupnosti v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge. Ugotavlja, da je iz elektronske zemljiške knjige in evidence GURS razvidno, da tožnica ob oddaji vloge na Javni razpis ni bila izključna lastnica kmetije, oziroma da kmetije ni prevzela v celoti, saj je večina zemljišč z darilno pogodbo postala last ali solast njenega brata B.B. Tožnica torej ne izpolnjuje pogojev za dodelitev nepovratnih sredstev, kot je to določal Javni razpis in je zato prvostopenjski organ njeno vlogo zavrnil. 2. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo zavrnilo, s sklepom pa zavrnilo tudi zahtevek tožnice za vračilo plačane upravne takse. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve uvodoma povzel vsebino izpodbijane odločbe, pritožbene navedbe ter relevantne določbe Javnega razpisa. Ugotavlja, da je tožnica svoji vlogi priložila darilno pogodbo, ki je bila notarsko overjena dne 23. 2. 2015, s katero ji je A.A. podaril več nepremičnin, ki jih tudi navajal, vendar pa je iz zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da je pri nekaterih od teh nepremičnin nato dne 16. 9. 2015 pridobil lastninsko pravico njen brat B.B. Tožnica je vlogo na Javni razpis vložila dne 13. 8. 2016, ko ni bila več lastnica vseh parcel, ki jih je z darilno pogodbo nanjo prenesel njen oče, pač pa je večino površine prenesene kmetije takrat že imel v lasti njen brat. Po določbi 1. točke prvega odstavka 6. člena Uredbe in po določbi točke 4.2.1. Javnega razpisa je upravičenec za dodelitev nepovratnih sredstev tisti, ki postane lastnik kmetije z medgeneracijskim prenosom. Osnovno izhodišče takega prenosa je, da se prenese celotna kmetija, razen izjem iz tretjega odstavka 6. člena Uredbe. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da tožnica ne bi smela odtujiti večine zemljišč, ki so bila nanjo prenesena z medgeneracijskim prenosom, kolikor je želela pridobiti sredstva iz naslova Javnega razpisa. Lastnik nepremičnin je namreč postal njen brat, na katerega oče tožnice teh parcel ne bi mogel prenesti v okviru medgeneracijskega prenosa. Namen tega prenosa namreč je, da kmetijo v celoti prevzame mlad kmet, torej da ne pride do njene delitve. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila odločitev prvostopenjskega organa zato utemeljena in je tožničino pritožbo zavrnil. Pojasnil je še, da je tožnica zahtevala tudi vrnitev plačane upravne takse, vendar pa do tega ni upravičena, saj njena pritožba ni bila uspešna ter je zato njeno zahtevo s sklepom zavrnil. 3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Ugotavlja, da dejansko stanje prenosa kmetije in zemljišč med očetom, tožnico in njenih bratom ni sporno, je pa sporno ali je tožena stranka tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno presojala glede na določbe Uredbe in Javnega razpisa. Poudarja, da je osnovna predpostavka javnih razpisov, da so pogoji za pridobitev sredstev jasni in predvidljivi. V konkretnem primeru Javni razpis in Uredba zahtev za pridobitev sredstev očitno nista jasno opredelila, saj sicer tožnica, ob poznavanju situacije v njeni zadevi, vloge ne bi niti oddala. Glede na to, da omejitve, kot jih je pri odločanju samovoljno določila tožena stranka, v Javnem razpisu niso bile določene, je tožnica vlogo oddala in pričakovala, da bo sredstva pridobila. Odločitev tožene stranke je posledica napačne interpretacije določb Uredbe in Javnega razpisa, njena odločitev pa arbitrarna. Tožena stranka ni pravilno uporabila sistemske razlage teh predpisov. Obveznost, da se obseg zemljišč ne sme zmanjševati je namreč določen v 9. členu Uredbe in ne v 5. in 6. členu, kot se na to zmotno sklicuje tožena stranka. Tožena stranka je tudi kršila načelo javnosti in preglednosti, tudi načelo transparentnosti in zakonitosti ter s tem načelo enake obravnave vseh vlagateljev. S tem, ko je zavrnila tožničino vlogo, je posegla v varovano načelo legitimnih pričakovanj in načelo varstva pravic strank.

4. Tožnica navaja, da določbe Uredbe in Javnega razpisa določajo obveznosti, ki jih imajo vlagatelji ob prenosu lastništva kmetije. Tožnica je te pogoje izpolnila, saj je 24 mesecev pred oddajo vloge postala izključna lastnica celotne kmetije, in sicer na podlagi darilne pogodbe, ki je bila tudi vknjižena v zemljiški knjigi in kar bi tožena stranka lahko preverila. Tožnica je torej prevzela celotno kmetijo 24 mesecev pred oddajo vloge, Javni razpis in Uredba pa ne določata, da bi moral biti prevzemnik vpisan kot lastnik na prenesenih zemljiščih tudi na dan oddaje vloge. Gre izključno za konstrukt tožene stranke. Zahteva glede prepovedi zmanjševanja obsega zemljišč je določena v 9. členu Uredbe in se nanaša na obveznosti upravičenca po izdaji odločbe o pravici do sredstev. Razumljivo pa je, da mora upravičenec, vendar šele, ko je njegova vloga že odobrena, izpolnjevati določene zahteve, med njimi tudi to, da ostane nosilec kmetije in ne zmanjšuje njenega obsega.

5. Tožnica zaključuje, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in sprejela nepravilno odločitev. Izpodbija tudi odločitev glede zahteve za vračilo upravne takse, saj odločitev ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, podrejeno pa, da jo odpravi ter odloči, da se tožničini vlogi za dodelitev sredstev ugodi. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Poudarja, da je temeljno izhodišče pri medgeneracijskem prenosu kmetije, da se prenese celotna kmetija, torej da ne pride do njene delitve, saj je upravičenec do dodelitve sredstev le mladi kmet, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva.

7. Tožnica se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi. Toženi stranki očita, da je kršila načelo materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in načelo samostojnosti pri odločanju po 12. členu tega zakona. Tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da bi se izjavila o pravno relevantnih dejstvih in je zato kršila pravico do izjave iz 9. člena ZUP. Odločitev ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je poseženo v tožničino pravico do pravnega sredstva in sodnega varstva. Kršeno je bilo tudi načelo pravne države, načelo zakonitosti, načelo pravne varnosti in nepristranskosti. Tožnica v nadaljevanju ponavlja svoje trditve glede vsebine Javnega razpisa in Uredbe. Toženi stranki očita, da je kršila načelo enakosti, prepovedi diskriminacije ter posegla v njena legitimna pričakovanja. Odločitev je v nasprotju s pravom EU ter cilji in namenom ukrepa ter v zvezi s tem opozarja na nekatere odločitve Sodišča EU ter Upravnega sodišča RS. Tožena stranka je kršila tudi načelo sorazmernosti in funkcionalnosti kmetije. Sodišču predlaga, naj odločitev sprejme v sporu polne jurisdikcije, saj bi tožnica s ponovnim odločanjem tožene stranke utrpela težko popravljivo škodo.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožničinih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnice, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu in iz tega razloga posledično ne sledi tožnici, ki navaja, da naj bi bila zaradi nepopolne in nejasne obrazložitve izpodbijane odločbe kršena njena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena in pravica do sodnega varstva iz 23. člena, vse Ustave RS. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožničin očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. Tožnica pravilno ugotavlja, da med strankama ni sporno dejansko stanje glede prenosa kmetijskih zemljišč med tožničinim očetom A.A. in tožnico ter tožnico in njenim bratom B.B. Tožnica je vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev priložila darilno pogodbo z dne 23. 2. 2015, ki jo je sklenila z očetom in s katero je pridobila v last nepremičnine s parc. št. 4593/0, 4594/0, 3427/0, 3440/0, 3441/0, 3460/4 in 3448/2, vse k.o. ..., do celote, parc. št. 238/0 k.o. ..., do celote, parc. št. 4523/0 in parc. št 4524/0, obe k.o. ..., do 1/3, parc. št. 4689/0 k.o. ... do 1/5 ter parc. št. 3030/1 in 4591/0, obe k.o. ... do 1/2. Dne 16. 9. 2015 je tožnica pri nekaterih od teh nepremičnin prenesla lastninsko pravico na svojega brata, in sicer pri nepremičninah s parc. št. 4593/0, 3427/0, 3440/0, 3460/4 in 3448/2, vse k.o. ..., do celote, parc. št. 238/0 k.o. ..., do celote, parc. št. 4523/0 in parc. št 4524/0, obe k.o. ..., do 1/3 ter parc. št. 4689/0 k.o. ... do 1/5. V izpodbijani odločbi je pojasnjeno, da je tožničin brat na tak način postal lastnik 8.292 m2 zemljišč, tožnica pa je v svoji lasti obdržala 3.661 m2 zemljišč, ki ji jih je podaril oče. To kaže, da je ugotovitev tožene stranke, da je tožnica pretežni del zemljišč odsvojila, točna, temu pa ne oporeka niti tožnica. Med strankama torej ni sporno, da je tožnica določene nepremičnine, ki ji jih je podaril oče, odsvojila še pred vložitvijo vloge za pridobitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje po Podukrepu M06.1. Tožena stranka zato meni, da tožnica ni izpolnjevala pogojev iz Javnega razpisa, medtem ko tožnica trdi, da je te pogoje izpolnjevala, saj je do prenosa lastništva nepremičnin, ki jih ji je podaril oče, prišlo v roku 24 mesecev pred oddajo vloge, kot je to zahtevano v Javnem razpisu, da pa niti Javni razpis niti Uredba ne določata, da mora biti prevzemnik vpisan kot lastnik zemljišč tudi ob oddaji vloge.

11. Sodišče ugotavlja, da je bila Uredba sprejeta z namenom izvajanja pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete, to je za vzpostavitev kmetijskega gospodarstva in kmetijske dejavnosti (prvi odstavek 1. člena in 4. člen Uredbe). Upravičenec do te podpore je, med drugim, mladi kmet, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva ter prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo (prvi odstavek 5. člena Uredbe), izpolnjevati pa mora pogoje, določene v 6. členu Uredbe. Kolikor gre za upravičenca fizično osebo, mora postati lastnik kmetijskega gospodarstva z medgeneracijskim prenosom ali nakupom kmetijskega gospodarstva, kar dokazuje z listinami, med drugim tudi darilno pogodbo (1. točka prvega odstavka 6. člena Uredbe). V primeru takega medgeneracijskega prenosa velja, da prenosnik prenese kmetijsko gospodarstvo z vsemi pripadajočimi kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, vključno s pripadajočimi objekti, ki so namenjeni opravljanju kmetijske dejavnosti, kot tudi vse solastniške deleže nepremičnin (1. točka tretjega odstavka 6. člena Uredbe). Upravičenec, ki mu je izdana odločba o pravici do sredstev, mora izpolnjevati obveznosti, določene v 9. členu Uredbe, med drugim tudi, da ostane nosilec in lastnik kmetijskega gospodarstva ter opravlja kmetijsko dejavnost na tem kmetijskem gospodarstvu do izplačila drugega obroka (4. točka 9. člena Uredbe). Postopek pridobitve nepovratnih sredstev določa Uredba v III. poglavju. Sredstva se razpišejo z zaprtim javnim razpisom, ki se objavi v Uradnem listu RS, razpisna dokumentacija z navodili za izpolnjevanje obrazcev pa na spletni strani ministrstva (12. člen Uredbe). Obravnava oddane vloge se prične s preveritvijo njene popolnosti in se nato, kolikor je popolna in izpolnjuje vstopne pogoje, oceni na podlagi meril, določenih z Uredbo in javnim razpisom (15. člen Uredbe).

12. Opisanim določbam Uredbe je sledil Javni razpis, na katerega se je prijavila tudi tožnica. Ta je določil, da je predmet razpisane podpore dodelitev nepovratnih sredstev mladim kmetom za vzpostavitev kmetije in kmetijske dejavnosti (2.1. točka Javnega razpisa). Upravičenec do podpore je mladi kmet, ki je na dan oddaje vloge na javni razpis star od 18 do vključno 40 let, ima ustrezno poklicno znanje in usposobljenost in prvič vzpostavlja kmetijo (3.1. točka Javnega razpisa). Javni razpis je določil, da je mladi kmet, ki izpolnjuje te pogoje, fizična oseba, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva (3.2. točka Javnega razpisa). Za mlade kmete se kot vzpostavitev kmetije med drugim šteje, da je ta postal izključni lastnik ali solastnik kmetije skupaj z zakonskim, zunajzakonskim partnerjem ali partnerjem registrirane istospolne skupnosti v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis (3.4.1. točka Javnega razpisa). Po določbi 3.5. točke Javnega razpisa mora upravičenec ta pogoj izpolniti najkasneje do oddaje vloge na javni razpis. Šteje se, da je upravičenec postal izključni lastnik ali solastnik kmetije, ko je postal lastnik oziroma solastnik vseh nepremičnin, ki sestavljajo kmetijo, pri čemer mora v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis postati lastnik oziroma solastnik več kot 50 odstotkov površin, ki sestavljajo kmetijo. Prenos kmetije je v celoti izveden z dnem, ko je prenesena lastninska pravica na vseh nepremičninah, ki sestavljajo kmetijo. Kot datum prenosa lastninske pravice se šteje dan vpisa v zemljiško knjigo v skladu z zakonom, ki ureja zemljiško knjigo.

13. Na podlagi določb Uredbe in Javnega razpisa, ki so povzete v prejšnjih dveh točkah te obrazložitve, sodišče soglaša s toženo stranko, da bi tožnica morala pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev iz Podukrepa M06.1 izpolnjevati v trenutku oddaje vloge in zato ne sledi tožnici, ki trdi, da je te pogoje izpolnila s tem, ko je z medgeneracijskim prenosom postala lastnica kmetijskih zemljišč v času 24 mesecev pred oddajo vloge in da dejstvo, da je večino nanjo prenesenih zemljišč prenesla na svojega brata, ni razlog, da ne bi pridobila sredstev. Sodišče ugotavlja, da so pogoji za pridobitev nepovratnih sredstev za mlade kmete tako v Uredbi kot v Javnem razpisu jasno določeni ter da to, da jih tožnica, kot trdi, razume drugače, še ne pomeni, da so nerazumljivi. Tožena stranka je pri odločanju tem pogojem sledila in ji zato ne gre očitati samovoljnosti in arbitrarnosti. Iz Uredbe in Javnega razpisa brez dvoma izhaja, da je namen podpore dodelitev nepovratnih sredstev mladim kmetom za vzpostavitev kmetije in kmetijske dejavnosti, pri tem pa je v primeru medgeneracijskega prenosa določen pogoj, da prenositelj na upravičenca prenese več kot 50 % zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Ta pogoj mora, kot določa 3.5. točka Javnega razpisa, izpolniti v obdobju največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis, vendar najpozneje do vložitve vloge. Ta dikcija brez vsakega dvoma kaže, da mora upravičenec pogoj lastništva kmetijskih zemljišč izpolnjevati ob vložitvi vloge na javni razpis ter določa časovni okvir, znotraj katerega mora tako lastništvo pridobiti in način pridobitve. Cilj podpore je namreč vzpostavitev kmetije, ki pa je mogoča le, kolikor upravičenec z zemljišči (in ostalim, kar določata Uredba in Javni razpis) ob vložitvi vloge razpolaga in zato ne gre slediti tožnici, ki trdi, da je odločitev tožene stranke v nasprotju s cilji in namenom ukrepa, posledično tudi v nasprotju s pravom EU. Javni razpis je materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in zato lahko uspešno kandidira na javnem razpisu le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom. S tem je zagotovljena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ter se odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse (tako v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 33/2013). Sodišče iz vseh opisanih razlogov zato tudi ne sledi tožničini trditvi, da je tožena stranka kršila načelo javnosti in preglednosti, načelo transparentnosti in zakonitosti, načelo enake obravnave vseh vlagateljev in prepovedi diskriminacije, prav tako tudi ne trditvi, da bi morala tožena stranka preveriti kaj predstavljajo odsvojena zemljišča za kmetijo oziroma njeno delovanje ter funkcionalnost. Sodišče tudi ugotavlja, da odločitev tožene stranke ni poseg v tožničine pričakovane pravice, saj je pridobitev nepovratnih sredstev na podlagi javnega razpisa negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in meril, torej zgolj pričakovanje in ne pravica. Do tega vprašanja se je večkrat izreklo tudi Vrhovno sodišče RS (na primer v sklepih X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 334/2009, X Ips 498/2011).

14. Ključno v obravnavani zadevi je torej ali je tožnica v trenutku, ko je vložila vlogo, s katero se je prijavila na Javni razpis, izpolnjevala pogoje za dodelitev nepovratnih sredstev. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica teh pogojev ni izpolnjevala, saj je pretežni del zemljišč, ki jih je z medgeneracijskim prenosom pridobila od svojega očeta, še pred vložitvijo vloge prenesla na svojega brata in je zato odločitev tožene stranke, da njeno vlogo zavrne, utemeljena. Ob tem sodišče tudi ne sledi tožnici, da je tožena stranka v postopku kršila načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, načelo pravice stranke do izjave iz 9. člena ZUP, načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP in načelo samostojnosti pri odločanju iz 12. člena ZUP. Tožena stranka je namreč svojo odločitev sprejela izključno na podlagi tožničine vloge s prilogami ter javno dostopnih podatkov zemljiške knjige in GURS. Tožena stranka je po postopku, ki ga določa Uredba, na podlagi teh dokazov ugotovila dejansko stanje, ki med strankama ni sporno ter zato tožnice ni bilo treba zaslišati, oziroma ji dati možnosti, da bi se pred izdajo odločbe o tako zbranih dejstvih in dokazih posebej izjavila. Tožena stranka je tako v izpodbijani kot v drugostopenjski odločbi pojasnila kaj je upoštevala pri odločanju in tudi pojasnila materialno podlago za sprejeto odločitev in zato sodišče trditvam tožnice o kršitvah postopka, ki jih navsezadnje le pavšalno navaja, ne sledi.

15. Sodišče se strinja tudi z odločitvijo tožene stranke v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnila tožničin zahtevek za povrnitev plačane upravne takse. Svojo odločitev je utemeljila ter se oprla na relevantne določbe Zakona o upravni taksi (ZUT) in zato sodišče ne sledi tožnici, ki trdi, da ta odločitev ni obrazložena. Na te razloge se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

16. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.