Jedro

O upravičenosti do podpore električni energiji se odloča v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. Aktivno legitimiran za vložitev vloge in (ob izpolnitvi predpisanih pogojev za dodelitev) upravičenec do podpore je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodne naprave – proizvajalec električne energije. Gre za individualno odločanje o pravici fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava, ki v odsotnosti drugačne zakonske ureditve ni prenosljiva. Stališče tožnice, da je kot novi singularni pravni naslednik pridobila tudi pravico do podpore, ki je bila z odločbo dodeljena prejšnjemu lastniku proizvodne naprave, tako ni utemeljeno. Odsvojitev proizvodne naprave je podlaga za odvzem podpore. Spremembe odločbe o dodelitvi podpore prejšnjemu upravičencu na način, kot ga terja tožnica, zakon ne omogoča. V obravnavanem primeru pa sicer spremembo odločbe onemogoča že njena predhodna razveljavitev. Odločanje o utemeljenosti zahteve novega lastnika proizvodne naprave je predmet novega upravnega postopka, v katerem se ugotavlja izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev. Zato se v tem postopku ugotavlja tudi starost proizvodne naprave, od katere je odvisen čas prejemanja podpore, in sicer po stanju v času odločanja o dodelitvi podpore.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo je kot pristojni organ na podlagi določb Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) na zahtevo tožeče stranke kot proizvajalca električne energije za dodelitev podpore električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, izdala odločbo, s katero se: 1. tožeči stranki dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje; 2. proizvodna naprava iz 1. točke uvršča med sončne elektrarne, ki kot energent izkorišča sončno energijo in s karakteristikami, ki so opredeljene v nadaljevanju; 3. podpora dodeli za obdobje do vključno decembra 2026, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore; 4. sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore; ter odloči, da: 5. ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo; 6. je proizvajalec električne energije – tožeča stranka dolžan v primeru prejema kakršnihkoli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, o tem takoj obvestiti Agencijo za energijo – toženo stranko, ki bo po prejemu obvestila dopolnila 2. točko izreka odločbe; 7. v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka z vlogo, ki jo je tožena stranka prejela 29. 4. 2014, in dopolnitvijo, ki jo je prejela 21. 5. 2914, zaprosila za dodelitev podpore električni energije, proizvedeni iz obnovljivih virov v proizvodni napravi MFE A. (v nadaljevanju: proizvodna naprava), ki se izvaja kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alinee šestega odstavka 372. člena EZ-1 in 2. alinee drugega odstavka 5. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba).

3. V zvezi s 1. točko izreka se ugotavlja, da ima proizvodna naprava veljavno deklaracijo, da tožeča stranka za proizvodno napravo ni prejela drugih subvencij ter da je navedla vsa predpisana merilna in registrirna mesta in da so zato v skladu s tretjim odstavkom 16. člena Uredbe izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev podpore, za katero je tožeča stranka zaprosila.

4. V zvezi z 2. točko izreka se ugotavlja, da se proizvodna naprava uvršča v velikostni razred Mala iz 4. člena Uredbe ter v razred referenčnih stroškov, določenih v točki 3.1 iz Priloge I k Uredbi, kar je podlaga za določitev vrednosti podpore, ki jo na podlagi šestega odstavka 8. člena Uredbe določi Center za podpore v pogodbi o zagotavljanju podpore. Proizvodna naprava izpolnjuje tudi predpisane zahteve glede merilnih mest za evidentiranje električne energije, ki bo upravičena do podpore po tej odločbi, kot to določa drugi odstavek 18. člena Uredbe.

5. V zvezi s 3. točko izreka se ugotavlja, da se proizvodna naprava v skladu s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 15 let od pričetka obratovanja proizvodne naprave, in se zato podpora dodeli za obdobje, navedeno v 3. točki izreka. Skladno z drugim odstavkom 9. člena Uredbe se šteje za določitev starosti proizvodne naprave začetek proizvodnje električne energije, to je 27. 12. 2011, kar je datum prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Ta datum je opredeljen v 2. točki Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja št. 2/219122, sklenjene 12. 1. 2012 med B. d.d. in C. d.o.o., kot datum, s katerim bo omogočena distribucija (oddaja) električne energije za zadevno merilno mesto. Zato je na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe podpora dodeljena do vključno decembra 2026. Obdobje začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo po določbah petega odstavka 18. člena Uredbe skleneta Center za podpore in proizvajalec električne energije na podlagi te odločbe.

6. Vsebina 4. točke izreka temelji na sedmem odstavku 18. člena Uredbe, 5. točka izreka na četrtem odstavku 18. člena Uredbe in 6. točka izreka na določbah 15. člena Uredbe. Ker v postopku niso nastali posebni stroški, je odločeno tako, kot izhaja iz 7. točke izreka.

7. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe k 3. točki izreka razvidno, da je tožena stranka kot nesporno ugotovila, da je bila proizvodna naprava na distribucijsko omrežje priklopljena 30. 12. 2011. Iz deklaracije za proizvodno napravo izhaja, da je do spremembe proizvajalca (lastnika naprave) prišlo na podlagi Pogodbe o prodaji sončne elektrarne z dne 23. 4. 2014 in izključno iz tega razloga se je spremenila deklaracija – vendar le v delu, ki se nanaša na proizvajalca/lastnika. Tožena stranka je torej vedela, da se tudi izpodbijana odločba izdaja izključno zaradi spremembe proizvajalca, to je lastnika proizvodne naprave in ne zaradi kakršnihkoli sprememb na proizvodni napravi. Tudi iz odločbe je razvidno, da se tehnični pogoji niso spremenili. Kljub temu tožena stranka odloči, da je tožeča stranka upravičena do podpore po referenčnih stroških, veljavnih za 2011 ter nadalje, kljub temu, da so tehnične lastnosti ostale nespremenjene, odloči, da se podpora dodeli le do vključno decembra 2026, pri čemer obdobje začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore.

8. Poleg tega tožeča stranka poudari, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala šele 27. 6. 2014, čeprav je prvotno odločbo razveljavila (že) 28. 5. 2014. 9. Prvotni lastnik je pridobil pravico do 180 mesecev podpore, to je vključno z dnem 1. 6. 2013 in do 31. 5. 2027. Do razveljavitve je izkoristil 24 mesecev podpore, kar pomeni, da je proizvodna naprava upravičena še do 156 mesecev podpore, kar pomeni, da bi se podpora morala dodeliti do 30. 6. 2027. Tožena stranka namreč po stališču tožbe nima pravice posegati v podporo na način, da jo skrajša glede na prvotno odločbo o podpori, saj s tem neupravičeno posega v že pridobljene pravice in napačno uporabi 2. in 9. člen Uredbe. V primeru prodaje proizvodne naprave namreč ne prihaja do odklopov in ponovnih priklopov. Spremeni se le lastnik, ki vstopi v pridobljene pravice elektrarne. Zato je tožena stranka po mnenju tožeče stranke pri odločanju napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialne predpise.

10. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka poudarja, da v konkretnem primeru ni prišlo do sprememb lastnosti proizvodne naprave. Tudi priklop je ostal nespremenjen in tudi deklaracija za proizvodno napravo ni prenehala veljati. Prišlo je le do spremembe lastnika proizvodne naprave. Po 9. členu Uredbe pa so do pridobitve podpor upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave. Jasno je, da podporo fizično prejme proizvajalec, to je lastnik naprave, vendar jo prejme izključno zaradi lastnosti naprave, kar potrjuje deveti odstavek 372. člena EZ-1 in tudi V. poglavje, II. pododdelek EZ-1, ki se nanaša na potrdila o izvoru električne energije in po katerem potrdilo o izvoru in nato deklaracijo pridobi le proizvodna naprava. V 16. členu Uredbe je določeno, kdaj je vlagatelj upravičen do podpore in med pogoji lastništvo ni navedeno, kar potrjuje stališče tožeče stranke glede upravičenosti do podpore. Nadalje iz 16. člena Pravil za delovanje Centra za podpore sledi, da se v primeru spremembe lastništva vloži zahtevek za spremembo odločbe o dodelitvi podpore v delu, ki se nanaša na upravičenca. Poleg tega je v drugem odstavku določeno še, da se na podlagi nove odločbe sklene nova pogodba, stara pa preneha veljati z dnem začetka zagotavljanja podpore po novi pogodbi. Zato tožena stranka ne bi smela pri izdaji nove določbe ponovno ugotavljati obdobja trajanja podpore, temveč bi morala zgolj spremeniti odločbo v delu, ki se nanaša na upravičenca. To potrjuje tudi vsebina četrtega odstavka 16. člena Uredbe, ki določa posledice za primer, če preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (da odločba preneha veljati). V tem primeru deklaracija ni prenehala veljati, zato ni podlage za izdajo nove odločbe, temveč zgolj za njeno spremembo v delu, ki se nanaša na upravičenca, podporo pa dodeliti od dne, ko se podpora odvzame staremu lastniku. Le na ta način se zagotovi kontinuiteta zagotavljanja podpore.

11. Tožena stranka je po navedbah v tožbi z izpodbijano odločitvijo odstopila od svoje dosedanje prakse in s tem tudi od veljavne zakonodaje ter posegla v že pridobljene pravice glede obravnavane proizvodne naprave, in sicer predvsem v 3. točki izreka ter tudi s tem, ko je izdala odločbo z enomesečnim zamikom. S tem je neutemeljeno posegla v trajanje podpore ter ga brez pravne podlage omejila s fiksno določenim iztekom pravice do podpore, medtem ko je začetek podpore določen samo opisno. Gre za skrajšanje obdobja pravice do podpore, kar je v nasprotju s prvotno odločbo o podpori in s pogodbo, ki je bila sklenjena z družbo Č. d.o.o. Poleg tega zadevna proizvodna naprava ni naprava, ki bi bila starejša od enega leta in še ne bi bila v sistemu podpor. Enako stališče kot tožeča stranka je zavzelo tudi resorno ministrstvo, ko je odločalo o pritožbi družbe D. d.o.o. v enakem primeru. Zaradi načina odločanja pa je tožeča stranka izgubila podporo tudi za obdobje od razveljavitve prvotne odločbe, izdane družbi C. d.d., do izdaje izpodbijane odločbe, kljub določbam citiranega 16. člena Pravil za delovanje Centra za podpore.

12. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka, oziroma podrejeno, da v zadevi odloči in prvotno izdano odločbo spremeni glede upravičenca oziroma tako, da se podpora po izpodbijani odločbi dodeli za obdobje 156 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, v vsakem od obeh primerov pa toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru pojasnjuje, da je prvotno izdano odločbo razveljavila, ker družba C. ni bila več lastnik, do podpore pa je upravičen samo lastnik ali najemnik proizvodne naprave. Novi lastnik pa mora enakovredno, kot vsi ostali upravičenci, vložiti novo vlogo za pridobitev podpore in ne more biti v boljšem položaju kot vsi ostali vlagatelji zahteve za podporo. Zato mora tožena stranka preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev v novem postopku, kar je v konkretnem primeru tudi storila.

14. Do podpore je na podlagi zadnje alinee 2. člena in 14. člena Uredbe upravičen proizvajalec, ki je lastnik ali najemnik oziroma upravljalec naprave. Če napravo proda, nastopijo spremenjene okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 374. člena EZ-1 dolžna po uradni dolžnosti preklicati upravičenost do prejemanja podpore. Za spremembo upravičenca v EZ-1 ni podlage. Odločbo je v skladu s citiranim tretjim odstavkom 374. člena mogoče spremeniti samo, če prejemnik podpore ostane enak, vendar mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice. Pravila za delovanje Centra za podpore pa so zgolj smernice Centru za podpore, zato se Agencija, ki je pri odločanju vezana na zakon, na ta Pravila ne more sklicevati. Agencija mora takoj, ko dobi obvestilo o tem, da prejemnik ne izpolnjuje več pogojev za podporo, to upravičenje po uradni dolžnosti preklicati in odločbo odpraviti. To je tožena stranka tudi storila in odločbo vročila družbi C. kot prejšnjemu proizvajalcu. Ta odločba je pravnomočna. Na podlagi nove vloge, ki jo je vložila tožeča stranka, pa je presojala, ali tožeča stranka izpolnjuje predpisane pogoje, med drugim, ali je za isti namen prejela še kakšno subvencijo, saj bi v tem primeru morala dodeliti nižjo podporo. To je tudi dodaten razlog oziroma argument, zakaj je treba pri vsakem upravičencu izvesti ugotovitveni postopek in izdati samostojno odločbo. Tožena stranka mora namreč kot nadzornik trga z električno energijo skrbeti, da se podpora prejema upravičeno ter da so vsi vlagatelji zahtev za dodelitev podpore v enakem položaju. Zato je treba v vsakem primeru preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev ter pri tem upoštevati tudi starost naprave v skladu z Uredbo. Tako je tožena stranka po dokončnosti odločbe z dne 28. 5. 2014 (o odpravi oziroma razveljavitvi prvotne odločbe) izvedla nov postopek in tožeči stranki izdala novo odločbo. V tej odločbi je upoštevala starost naprave skladno z Uredbo, po kateri se kot nova naprava šteje le tista, ki še ni bila vključena v sistem podpor in od njene priključitve na omrežje do vloge za podporo ni preteklo več kot leto dni. Zato se zadevna proizvodna naprava uvršča med pretežno nove proizvodne naprave in zato je tožeča stranka upravičena do prejemanja podpore do vključno decembra 2026, kar je razlika med 15 leti in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve na omrežje, to je od decembra 2011. 15. Tožena stranka vztraja, da z izpodbijano odločbo ni posegla v pridobljene pravice, saj novi lastnik še ni pridobil iz naslova prejemanja podpore še nobenih pravic. S pogodbo je postal zgolj lastnik proizvodne naprave, ki je že bila vključena v podporno shemo, nikakor pa ni s prenosom lastništva prišlo do avtomatičnega vstopa novega lastnika v podporno shemo. Novi lastnik je bil zgolj upravičen vložiti zahtevo, o kateri se odloča enako kot v vseh ostalih primerih. To potrjuje tudi 2. člen Uredbe, ki kot novo opredeli tisto napravo, ki še ni bila vključena v sistem podpor, kar pomeni, da je mogoče vložiti zahtevo tudi za naprave, ki so že bile vključene v sistem podpor in kot je to v konkretnem primeru. Ne v zakonu in ne v Uredbi pa niso postavljene zahteve po „kontinuiteti podpore“, na katero se sklicuje tožeča stranka.

16. V zvezi z drugačno odločbo resornega ministrstva pa tožena stranka pove, da je v tej zadevi vložena tožba v upravnem sporu zaradi prekoračitev pooblastil s strani ministrstva ter da sodni postopek še ni zaključen.

17. Tožeča stranka se v prvi pripravljalni vlogi strinja s toženo stranko, da je potrebno v primeru prodaje proizvodne naprave preveriti, ali novi lastnik izpolnjuje pogoje za prejemanje podpore. Ne strinja se pa s ponovnim presojanjem starosti naprave ter meni, da se tožena stranka v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na 14. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe v povezavi s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe. Meni, da bi bilo v tej zvezi treba upoštevati, da zaradi prodaje ni bilo poseženo v proizvodno napravo in da je torej priklopno mesto ostalo nespremenjeno, nadalje, da so tehnične lastnosti naprave ostale nespremenjene ter da se deklaracija proizvodne naprave ni spremenila. Drugi odstavek 9. člena Uredbe se nanaša na proizvodne naprave, ki so obratovale, še preden so bile priključene na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. V konkretnem primeru pa gre za napravo, ki je pričela prvič obratovati s prvim priključkom na elektroenergetsko omrežje, in gre torej za drugačno situacijo od tiste iz drugega odstavka 9. člena Uredbe. Novi lastnik s tem, ko vstopi v pridobljene pravice glede podpore, ni v nič drugačnem položaju od ostalih proizvajalcev. Kot singularni pravni naslednik proizvodne naprave bo prejemnik podpore v obsegu 180 mesecev, zmanjšano za obdobje podpore, ki jo je prejel prvotni proizvajalec. Zato tožeča stranka vztraja, da ponovno presojanje starosti proizvodne naprave, zgolj zaradi prodaje, pomeni poseg v pridobljene pravice. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na 158. člen Ustave pa navaja, da iz določb tretjega odstavka 374. člena EZ-1 izhaja, da ima tožena stranka možnost poseči v pravnomočno odločbo tudi na način, da jo spremeni, kar bi bilo treba storiti v konkretnem primeru. Ker gre za proizvodno napravo, postavljeno na strehi objekta, pa ni jasno, zakaj se tožena stranka sklicuje na 14. člen Uredbe. Tožeča stranka sicer vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah in predlogih.

18. Tudi tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah in stališčih. Pri tem ponovno poudarja, da pravica do podpore ni vezana na proizvodno napravo, kot je to deklaracija, temveč je vezana na proizvajalca. Zato novi lastnik poda novo vlogo, o kateri se odloča enako kot o vlogah proizvajalcev, ki podajo vlogo za dodelitev podpore prvič. V primeru novega upravičenca gre za povsem nov postopek, saj se spremeni vlagatelj zahteve in s tem stranka, na katero se odločba nanaša. Zato sprememba odločbe na podlagi 374. člena EZ-1 (ki se nanaša na primer, ko prejemnik podpore ostane enak, le da mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice), kakršno zahteva tožeča stranka, ni mogoča. V zakonu pa ni določbe, ki bi omogočala spremembo odločbe, če se spremeni upravičenec in s tem nosilec pravic in obveznosti iz odločbe.

19. V drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka opozarja na prvi odstavek 9. člena Uredbe, po katerem so do podpor upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave, kar pomeni, da je podpora vezana na proizvodno napravo in ne na proizvajalce. Z lastnostmi proizvajalca je lahko le omejena. 374. člen EZ-1 pa omogoča spremembo odločbe. Novi imetnik naprave vstopa v že podeljene pravice, ki so lahko zgolj omejene z lastnostmi novega proizvajalca. Meni tudi, da zakon možne spremembe odločbe (tudi glede prejemnika podpore) ne omejuje. Sicer pa je razpravljanje o pravilni izbiri načina posega v prvotno odločbo brezpredmetno, ker je prvotna odločba že razveljavljena. Kar pa ne pomeni, da bi tožena stranka ne mogla z novo odločbo odločiti o višini in trajanju podpore na način, da bi se pravice proizvodne naprave ohranile. O starosti naprave je bilo namreč že odločeno s prvo določbo. Zato je edino pravilna odločitev, da novi imetnik vstopa v že pridobljene pravice proizvodne naprave ter da je upravičen do preostalega trajanja upravičenosti do podpore (180 mesecev, zmanjšanih za že porabljeno podporo).

20. Tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svojih navedbah iz odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge.

21. V vlogi z dne 13. 3. 2015 tožeča stranka dodaja, da je tožena stranka do uveljavitve EZ-1 v primerih spremembe proizvajalca zgolj spremenila imetnika naprave, preostale pravice pa so ostale nespremenjene in torej odločila na način, kot ga predlaga tožeča stranka. Obenem tožeča stranka spreminja vrstni red zahtevkov ter na prvo mesto postavi predlog za spremembo izpodbijane odločbe, po kateri se podpora dodeli za obdobje 156 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore, ter kot podrejenega tistega, s katerim predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki.

22. Tožba ni utemeljena.

23. Med strankama ni spora o tem, da je odločba o dodelitvi podpore električni energiji prejšnjemu upravičencu z odločbo tožene stranke z dne 28. 5. 2014 pravnomočno razveljavljena, kar že samo po sebi onemogoča njeno spremembo v delu, ki se nanaša na upravičenca.

24. Spora nadalje ni, da je izpodbijana odločba o dodelitvi podpore tožeči stranki izdana na podlagi njene vloge za dodelitev podpore. Zato po presoji sodišča tudi ni podlage za način določitve trajanja podpore, ki ga uveljavlja tožeča stranka.

25. Po prvem odstavku 374. člena EZ-1 odloča o upravičenosti do podpore agencija v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. Aktivno legitimiran za vložitev vloge in, ob izpolnitvi predpisanih pogojev za dodelitev, upravičenec do podpore je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodne naprave – proizvajalec električne energije (zadnja alinea 2. člena in 16. člen Uredbe). Gre torej za individualno odločanje o pravici fizične ali pravne osebe na področju upravnega prava, torej o pravici, ki v odsotnosti drugačne zakonske ureditve, ni prenosljiva. Odločba se izda kot temporalna (z veljavnostjo za določen čas) in ob izpolnjevanju pogojev, s katerimi je pravica do podpore pogojena, preneha veljati s potekom tega časa. Gre za odločbo, ki je konstitutivna, saj se z njo pravica do podpore ustanavlja, taka odločba pa učinkuje od dneva, ko je bila izdana in vročena stranki.

26. Stališče tožeče stranke, da je kot novi upravičenec in singularni pravni naslednik pridobila tudi pravico do podpore, ki je bila z odločbo dodeljena prejšnjemu lastniku proizvodne naprave, po presoji sodišča ni utemeljeno. Odsvojitev proizvodne naprave je podlaga za odvzem podpore po določbah tretjega odstavka 374. člena EZ-1, po katerem se odločba odpravi, razveljavi ali spremeni, če zaradi spremenjenih okoliščin prejemnik ni upravičen do podpore ali je do nje upravičen v drugačni višini ali drugačnem trajanju. Spremembe odločbe na način, kot ga terja tožeča stranka, zakon torej ne omogoča. V obravnavanem primeru pa, kot navedeno, spremembo odločbe onemogoča že njena predhodna razveljavitev. S pridobitvijo lastninske pravice na proizvodni napravi je torej novi lastnik legitimiran za vložitev zahteve za dodelitev podpore, saj se v primeru prodaje proizvodne naprave spremeni upravičenec kot nosilec pravice po materialnem zakonu. Odločanje o utemeljenosti zahteve je predmet novega upravnega postopka, v katerem se ugotavlja izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe. Materialni predpis, kot že navedeno, prenosljivosti pravice do podpore ne določa, ker gre za pravico na področju javnega prava, s katero ni mogoče prosto razpolagati, pa pogodbeni prenos pravice do podpore tudi ni mogoč. Zato se v tem postopku kot pravno relevantno dejstvo ugotavlja tudi, ali gre za napravo, ki je nova ali pretežno nova ter starost proizvodne naprave, od katere je odvisen čas prejemanja podpore. Navedena dejstva pa se ugotavljajo po stanju v času odločanja o dodelitvi podpore. Gre torej za novo (samostojno) odločitev o dodelitvi podpore tožeči stranki in zato po presoji sodišča ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da se z izpodbijano odločbo skrajšuje trajanje podpore, ki je bila z razveljavljeno odločbo dodeljena prejšnjemu upravičencu in posega v pridobljene pravice glede na prvotno odločbo o podpori, ki je bila glede na pravno in dejansko stanje v času odločanja dodeljena drugemu (prejšnjemu) upravičencu.

27. Po 2. členu Uredbe je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava OVE, ki še ni bila vključena v sistem podpor po tej Uredbi in od njene priključitve na omrežje do vložitve popolne vloge za dodelitev podpore ni preteklo več kot eno leto. Pretežno nova proizvodna naprava pa je tista proizvodna naprava OVE, pri kateri od začetka proizvodnje električne energije do vložitve vloge za upravičenost do podpore ni minilo več kot 15 let. Pravilno je tožena stranka uporabila tudi določbo 9. člena Uredbe. Do pridobitve podpor so upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave OVE, ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe (prvi odstavek). Podpore se zagotavljajo petnajst (15) let oz. pri pretežno novih proizvodnih napravah tudi krajši čas, ki pomeni razliko med petnajstimi (15) leti in dejansko starostjo proizvodne naprave OVE (drugi odstavek). Po tretjem odstavku tega člena se za določitev starosti naprave OVE kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje oziroma, če gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabno dovoljenje, datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. V obravnavanem primeru je datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje po nesporni ugotovitvi tožene stranke 27. 12. 2011, kar izhaja iz 2. točke Pogodbe št. 2/219122 o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja, sklenjene 27. 12. 2011 med B. d.d. in C. d.o.o. Zato je po presoji sodišča tožeči stranki podpora utemeljeno dodeljena za obdobje do vključno decembra 2026. 28. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 29. O zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

30. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.