Jedro

Kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, sta obe priči potrdili, da so se otroci, ko je obdolženi pristopil do njih, razbežali, s čimer je ovržen zagovor obdolženega, ki je navajal, da je oškodovanec A. A., kljub njegovemu prihodu in pozivu ter celo prijemu oškodovančeve roke, da naj B. B. izpusti, tega še vedno držal za vrat in dušil. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ki poskuša prikazati, da je obdolženi s klofuto odvrnil istočasni protipravni napad, ker trajanja napada s strani A. A. ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega C. C. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 336,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 14502/2021 z dne 19. 4. 2023 obdolženega C. C. spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko 2 kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje, po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1, določilo denarno kazen 40 (štirideset) dnevnih zneskov z višino 35,00 EUR dnevnega zneska, za drugo kaznivo dejanje, po drugem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1, 35 (petintrideset) dnevnih zneskov z višino 35,00 EUR dnevnega zneska, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno denarno kazen 70 (sedemdeset) dnevnih zneskov z višino 35,00 EUR dnevnega zneska, kar znese skupaj 2.450,00 EUR (dva tisoč štiristo petdeset) s preizkusno dobo dveh let. V primeru preklica pogojne obsodbe mora obdolženi enotno denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe o preklicu pogojne obsodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni obdolžencu določilo en dan zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca A. A. in D. D. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 1.286,71 EUR in sodno takso v višini 288,00 EUR. Obdolženi je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega pooblaščenega zagovornika.

2. Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca za obe kaznivi dejanji oprosti obtožbe, podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba zagovornika obdolženca ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi uveljavlja več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je zaključek sodišča prve stopnje kako je prišlo do udarnine in podplutbe desnega lica A. A. nedokazan in protispisen, ker je nemogoče, da bi D. D. videl, da je obdolženi A. A. klofnil po glavi in po drugi strani, da je D. D. povedal, da kakšnih poškodb A. A. sploh ni videl. To pa velja tudi za zaključek sodišča prve stopnje o brci v zadnjico D. D., pri čemer se pritožba sklicuje na izpovedbo priče E. E., ki je po oceni pritožnika postavila na laž oba oškodovanca in razbremenila obdolženega, prav tako da je bil prav D. D. tisti, ki je izrekel grožnje in ne obdolženi.

5. Pritožba pa nima prav, saj zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o lahki telesni poškodbi in načinu poškodovanja A. A., prav tako o grdem ravnanju obdolženega do D. D., kateremu je zadal brco v zadnjico in mu izrekel grožnje. Pritožba se z zaključki sodišča prve stopnje očitno ne strinja, saj glede zatrjevanih protispisnosti izhaja iz lastne ocene izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem pa pritožba v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni zasledilo. Zato je pritožba iz tega pritožbenega razloga neutemeljena.

6. Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja z navajanji, da obdolženi nikakor drugače kot s „primazano“ klofuto, ni mogel doseči, da bi A. A. nehal daviti njegovega sina in je obdolženi dejanje storil v silobranu oziroma vsaj prekoračenem silobranu, zato je podana kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi z 22. členom KZ-1. Taka kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno. Kršitev kazenskega zakona, ki jih ugotavlja po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno ocenilo zagovor obdolženca in vse zbrane dokaze, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je storil očitani mu kaznivi dejanji. Zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženca pa še dodaja:

8. Pritožba ponavlja zagovor obdolženca, da kaznivih dejanj ni storil ter graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je verjelo oškodovancema in ne obdolženemu. Kar zadeva kaznivo dejanje na škodo oškodovanca A. A. pritožba navaja, da je obdolženi tega oškodovanca klofnil z odprto dlanjo desne roke v levi del glave in ne na desno lice, poškodbo desnega lica je oškodovanec lahko utrpel kje drugje. Poškodb oškodovanca A. A. pa ni videl niti D. D., ki je tudi sicer ležal na trebuhu in dogajanja nad sabo tako ni mogel videti. Pritožba še opozarja na neskladne izpovedbe F. F. in A. A. ter se s strani obdolženca zadane klofute oškodovancu A. A., sklicuje na silobran. Kar zadeva očitek kaznivega dejanja na škodo oškodovanca D. D. pritožba navaja, da oškodovanec prečnega zloma križnice ni utrpel zaradi brce v zadnjico, ampak zaradi padca na zadnjico. Pritožba ponavlja zagovor obdolženca, da tega oškodovanca ni brcnil v zadnjico in se sklicuje na izpovedbo priče G. G., ki ni videl, da bi obdolženi kogarkoli udaril ter da so se otroci razbežali. Pritožba tudi zanika, da bi obdolženi oškodovancu D. D. grozil. 9. S takšnimi pritožbenimi stališči pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, da je klofuto oškodovancu A. A. zadal v silobranu oziroma v prekoračenem silobranu, ampak skladnima izpovedbama naključne priče G. G. in partnerki obdolženca, H. H. Kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, sta obe priči potrdili, da so se otroci, ko je obdolženi pristopil do njih, razbežali, s čimer je ovržen zagovor obdolženega, ki je navajal, da je oškodovanec A. A., kljub njegovemu prihodu in pozivu ter celo prijemu oškodovančeve roke, da naj B. B. izpusti, tega še vedno držal za vrat in dušil. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ki poskuša prikazati, da je obdolženi s klofuto odvrnil istočasni protipravni napad, ker trajanja napada s strani A. A. ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca A. A., da ga je obdolženi prijel za vrat ter udaril po desni strani lica, takšen način poškodovanja A. A. pa je v izvedenskem mnenju ter neposredno zaslišan, potrdil tudi izvedenec medicinske stroke dr. I. I. Navajanje pritožbe, da oškodovanec D. D. klofute obdolženca, ki jo je zadal oškodovancu A. A. ni mogel videti, ker je ležal na trebuhu in se je vse dogajalo nad njim, predstavlja lastno dokazno oceno pritožbe, ki je drugačna od izpovedbe oškodovanca D. D., ki je to potrdil in pri tem vztrajal, sodišče prve stopnje pa mu je tudi upoštevaje druge dokaze, utemeljeno sledilo. Neutemeljeno je izvajanje pritožbe, ki poskuša prikazati, da je obdolženi glede na položaj oškodovanca A. A., tega klofnil z levo roko v levi del glave oziroma po vrhu glave na levi strani, medtem ko je oškodovanec poškodbo desnega lisca utrpel nekje drugje. Sodišče prve stopnje se je v 23. točki izpodbijane sodbe do takšnega zagovora obdolženca tehtno in prepričljivo opredelilo ter ga utemeljeno zavrnilo. S takšnimi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanju povzema. Kar zadeva pritožbeno zatrjevanje o neskladnih izpovedbah A. A. in F. F. o tem s kakšnim vozilom se je pripeljal obdolženi na kraj dogodka, to ni odločilna okoliščina, še posebej, ker ni dvoma, da je obdolženi bil na kraju dogodka, kar sta potrdili obe priči in obdolženi. Okoliščina, da A. A. ni znal opisati v kakšnem položaju sta bila B. B. in D. D. na tleh, je pojasniti, da je oškodovanec dogodek opisal, kot ga je neposredno zaznal. Sodišče pa je glede poteka obravnavanih kaznivih dejanj, zaslišalo več prič, ki so bile na kraju navzoče, G. G., H. H., E. E. in tudi oškodovanca D. D. ter dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

10. Pritožbi ni mogoče slediti niti, ko ponavlja zagovor obdolženega, da ni brcnil v zadnjico oškodovanca D. D. Takšnemu zagovoru obdolženca sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, ker je njegov zagovor ovržen z izpovedbo naključne priče E. E., ki je videla brco obdolženca in padec oškodovanca D. D., to pa sta potrdila tudi oškodovanca A. A. in D. D. V zvezi z izvajanji pritožbe, da brca obdolženca ni povzročila enostavnega prečnega zlom križnice oškodovanca D. D., pritožba očitno prezre, da se obdolžencu to niti ne očita, temveč da je v posledici brce padel na tla in pri tem zadobil zlom križnice, kar je bilo obdolženemu z mnenjem izvedenca dr. I. I., brez dvoma dokazano. Pritožba graja tudi dokazne zaključke sodišča prve stopnje o izrečeni grožnji obdolženca oškodovancu D. D., z navajanji, da je grožnje izrekel A. A. in ne obdolženi. V zvezi s tem je glede na izveden dokazni postopek ugotoviti, da sta grožnje izrekla oba, tako obdolženi oškodovancu D. D., kar je slednji prepričljivo večkrat povedal, prav tako pa A. A., kot sta to potrdila priča G. G. in nenazadnje obdolženi, ki se je iz tega razloga, neposredno po dogodku, odpeljal na bližnjo policijsko postajo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje v 29. točki izpodbijane sodbe pravilno in prepričljivo obrazložilo, da je obdolženi s takšnim svojim ravnanjem izpolnil tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Pritožba, ki tudi z nadaljnjimi izvajanji, da obdolženi ni kriv za očitani kaznivi dejanji, ker priči G. G. in H. H. nista videla, da bi obdolženi koga udaril, ne more biti uspešna. Obe priči sta namreč povedali, da celotnega dogajanja nista videli, sodišče prve stopnje pa je zaključke o krivdi obdolženca za obe kaznivi dejanji oprlo na zaslišanje več prič, listinske dokaze in izvedensko mnenje izvedenca dr. I. I. 11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji z navajanji, da sodišče prve stopnje v okviru olajševalnih okoliščin ni upoštevalo odmaknjenosti od dogodka, da obdolženi ni v drugem kazenskem postopku ter da živi urejeno družinsko in poklicno življenje. Mnenja je, da je preizkusna doba dveh let neutemeljena in nezakonita, prav tako v pogojni obsodbi določena enotna denarna kazen 70 dnevnih zneskov oziroma skupaj 2.450,00 EUR.

13. Graja odločbe o kazenski sankciji ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo težo storjenih kaznivih dejanja in krivdo obdolženca ter pri izbiri in trajanju kazenske sankcije, kljub drugačnim izvajanjem pritožbe, ustrezno upoštevalo vse olajševalne okoliščine. To velja tudi za dosedanjo nekaznovanost obdolženca ter skrb za dva nepreskrbljena otroka ter okoliščine, v katerih je prišlo do storitve kaznivih dejanj, da je obdolženi hotel pomagati sinu pred pretepom dveh starejših oškodovancev. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Kar zadeva v pogojni obsodbi določeno enotno denarno kazen 70 dnevnih zneskov po 35,00 EUR na dan oziroma skupaj 2.450,00 EUR, je sodišče prve stopnje to določilo upoštevaje težo kaznivih dejanj in krivdo obdolženca ter dejstvo, da je obdolženi zaposlen in prejema prihodek, pri čemer je izhajajo iz utemeljeno določenih posamičnih denarnih kazni. Temu primerno pa je upoštevaje težo storjenih kaznivih dejanj in dejstvo, da je obdolženi storil kar dve kaznivi dejanji, določena dolžina preizkusne dobe dveh let. 14. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka, in sicer da je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, s čimer zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima namreč v 33. točki ustrezne razloge o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP utemeljeno naložilo v plačilo obdolžencu. Izrecno je tudi obrazložilo, da so do sedaj znani stroški v višini 1.286,71 EUR, kar predstavlja stroške za izvedensko mnenje in priče ter v višini 288,00 EUR, kar predstavlja sodno takso. Obdolženi pa je po prvem odstavku 97. člena ZKP dolžan plačati tudi nagrado in potrebne izdatke svojega pooblaščenega odvetnika in po prvem odstavku 95. člena ZKP (v zvezi z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP) tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

16. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP), ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (7122, 71113, 7114), pri čemer je bilo upoštevano premoženjsko stanje obdolženca ter trajanje in zapletenost pritožbenega postopka.