Jedro

Kdor ve, da v sodni register vpisani podatki niso pravi, se na vpis ne more sklicevati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se izrek glasi: "Tožena stranka A. d.d. Koper mora plačati tožeči stranki K. d.o.o. Kamnik 1.890.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 19.9.1991 dalje do plačila ter ji povrniti stroške prvostopnega in pritožbenega postopka v znesku 279.145,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo".

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.890.500,00 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča 1. stopnje.

V pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje, v kateri ne pove, katere revizijske razloge uveljavlja, predlaga tožeča stranka revizijskemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena, vendar samo v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, na katerega mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Vlagatelj revizije očitno ni upošteval 3. odst. 385. člena ZPP, sicer v reviziji ne bi navajal samo ugovorov dejanske narave. Upošteval tudi ni 496.a člena ZPP, ker bi sicer navajanje novot v pritožbi ustrezno opravičil. Ker tega ni storil, jih pritožbeno sodišče pravilno ni upoštevalo. Revizijsko sodišče pa mora pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti paziti (tudi) na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo zmotno uporabili.

Predvsem sodišči nista upoštevali 3. in 4. odst. 3. člena zakona o postopku za vpis v sodni register (Ur. list SFRJ štev. 13/83 in 17/90; v nadaljevanju: ZPVSR), ki je veljal v času vpisa v sodni register firme A.A. d.o.o. Koper.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (z njegovimi dejanskimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče v celoti strinja), da je bila pogodba o ustanovitvi družbe A.A. d.o.o. sklenjena 12.8.1991, vpis ustanovitve družbe v sodni register pa priglašen šele 16.8.1991. Ker je ustanovitelj družbe tudi tožena stranka, se ta ne more z uspehom sklicevati na datum, s katerim je bila družba vpisana v sodni register. Kot ustanoviteljici ji je bilo znano, da družba, glede na dan sklenitve ustanovitvene pogodbe in dan priglasitve vpisa ustanovitve v sodni register, s 1.8.1991 še ni bila vpisana v sodni register (primerjaj: 4. odst. 3. člena ZPVSR).

Glede na to, kdaj je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi družbe A.A. d.o.o. in kdaj je bila vložena na sodišče priglasitev za njen vpis v sodni register tudi tožeči stranki ni mogoče očitati, da ni ravnala vestno, ker se ni prepričala, kakšni so vpisi v sodni register. Ravno iz vpisov v sodni register, kakršni so bili v času sklenitve pogodbe o dobavi čokolade, izhaja, da družbe A.A. d.o.o. takrat še ni bilo. Zahtevati od tožeče stranke, da bi morala upoštevati vpise, ki jih še ni, pa je v nasprotju s 3. odst. 3. člena ZPVSR.

Ob pravilni uporabi materialnega prava odpade vprašanje, ali je tožeča stranka sklenila pogodbo o dobavi čokolade z družbo A.A. d.o.o., ali s toženo stranko. Z družbo A.A. d.o.o. je namreč ni sklenila, ker je takrat ni bilo. Omenjena zmotna uporaba materialnega prava (ki jo je razumeti v smislu 356. člena ZPP - glej 399. člen ZPP) ima zato za posledico, da je treba iz nadaljnjih dejstev, ugotovljenih v postopku, napraviti drugačen pravni zaključek od tistega, ki sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje. To pa je: okoliščina, da je tožena stranka sprejela akceptne naloge, ki jih je kupec čokolade naslovil nanjo, ter jih nato predložila SDK zaradi vnovčenja, je odobritev sklenitve pravnega posla, s katerim je J.P., četudi brez pooblastila, kot pooblaščenec tožene stranke nabavil čokolado za nadaljnjo prodajo, torej vzpostavitev pooblastilnega pravnega razmerja med toženo stranko in J. P.. Čim pa je tako, je tožena stranka pasivno legitimirana v sporu. Zato mora plačati zanjo nabavljeno čokolado.

Glede na zgoraj navedeno je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tekom postopka ni prišlo do kršitev, navedenih v 10.točki 2. odst. 354. člena ZPP (primerjaj: 386. člen ZPP) sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi 1. odst. 395. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem je na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP odločilo tudi o stroški prvostopnega in pritožbenega postopka. O stroških revizijskega postopka ni odločalo glede na to, da jih tožeča stranka sploh ni prijavila(Đ).