Jedro

Institut pravnomočnosti varuje priznano pravico le v okviru pravnega in dejanskega stanja podanega ob priznanju pravice. Zato je priznana pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le v primeru, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko zavarovanec pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogoja za izplačevanje dajatve, tožena stranka odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2021 in št. ... z dne 3. 5. 2021. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka 18. 5. 2020 izdala začasno odločbo, s katero je tožniku odmerila invalidsko pokojnino v znesku 871,47 EUR na mesec od 28. 3. 2020 dalje. Pred tem pa je tožena stranka izdala nalog za izplačevanje akontacije invalidske pokojnine v znesku 700,00 EUR na mesec od 28. 3. 2020 dalje. Za toženo stranko na dan 18. 5. 2020 tako ni bila sporna upravičenost tožnika do invalidske pokojnine, temveč zgolj višina invalidske pokojnine. Z novo odločbo z dne 25. 3. 2021 je tožniku odmerila invalidsko pokojnino v znesku 827,43 EUR na mesec od 15. 7. 2020 dalje. V tej odločbi pa ni navedeno, da razveljavlja začasno odločbo z dne 18. 5. 2020. Začasna odločba niti ni omenjena, temveč je omenjen zgolj nalog za izplačevanje akontacije invalidske pokojnine. Iz določbe tretjega odstavka 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)1 izhaja, da mora upravni organ, v primerih ko je izdana začasna odločba, z odločbo o glavni stvari razveljaviti začasno odločbo. Tako ne drži stališče sodišča, da ni pomembno, da iz odločbe z dne 25. 3. 2021 ne izhaja, da s to odločbo razveljavlja začasno odločbo. Prav tako tudi ne drži stališče sodišča, da s tem ko je odločba z dne 25. 3. 2021 postala pravnomočna, začasna odločba z dne 18. 5. 2020 naj ne bi obstajala več. Ker začasna odločba ni bila razveljavljena, to pomeni, da je za obdobje od 28. 3. 2020 do 14. 7. 2020 še vedno veljala. Tudi, če bi bila razveljavljena, bi to imelo pravne posledice za naprej. Takšna začasna odločba dejansko predstavlja t. im. odločbo za določen čas, saj ureja odmero pokojnine tožnika za obdobje od 28. 3. 2020 do 14. 7. 2020. Tožnik zaradi navedenega razloga toženi stranki ničesar ne dolguje, saj do preplačila sploh ni prišlo. Tožena stranka bi pred izdajo odločbe z dne 18. 5. 2020 morala in mogla ugotoviti relevantno dejansko stanje v zvezi s statusom tožnika, za kar bi zadostoval že vpogled v sodni register. Tožnik je toženo stranko tudi sam ažurno ter ustno in pisno obveščal glede postopka izbrisa družbe. Nejasnosti v zvezi z njegovim statusom tako ni bilo. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke, da je bilo po izdaji odločbe z dne 18. 5. 2020 ugotovljeno, da je bil tožnik v gospodarski družbi tudi po 28. 3. 2020 še nadalje poslovodna oseba in družbenik. Tožena stranka pred izdajo odločbe z dne 18. 5. 2020 ni ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Svoje napake pa je poskušala sanirati z izdajo novih odločb v škodo tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 7. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 3. 5. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik v obdobju od 28. 3. 2020 do 14. 7. 2020, zaradi kasnejšega datuma priznanja pravice do invalidske pokojnine, neupravičeno prejel preveč izplačano invalidsko pokojnino in letni dodatek.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v prvem odstavku 194. člena določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zavod (tožena stranka) izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po kateremu bo preplačilo povrnjeno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 10. 3. 2020 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 13. 1. 2020 dalje. Tožena stranka je dne 27. 3. 2020 izdala nalog za izplačevanja akontacije invalidske pokojnine, 18. 5. 2020 pa še začasno odločbo, s katero je tožniku odmerila invalidsko pokojnino v znesku 871,47 EUR na mesec od 28. 3. 2020 dalje. 13. 8. 2020 je tožena stranka izdala odločbo, s katero je odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba od 28. 3. 2020 do 14. 7. 2020. Upoštevaje navedeno odločbo je dne 25. 3. 2021 tožniku odmerila invalidsko pokojnino v znesku 897,43 EUR na mesec od 15. 7. 2020 dalje. Obenem je odločila, da se že izplačani zneski akontacije poračunajo.

8. V prvem odstavku 111. člena ZPIZ-2 je določeno, da se pokojnina uživalcu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

9. Tožniku je zavarovanje prenehalo 14. 7. 2020 (odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca z dne 13. 8. 2020), kar pomeni, da se mu pokojnina lahko izplačuje šele od navedenega dne dalje.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi začasna odločba z dne 18. 5. 2020 še vedno veljala, saj s kasneje izdano novo odločbo z dne 25. 3. 2021 ni bilo poseženo v začasno odločbo. Res je, da ZUP v tretjem odstavku 221. člena določa, da se z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom, pri čemer iz izreka odločbe z dne 25. 3. 2021 ne izhaja, da bi bila začasna odločba razveljavljena. Vendar v tej zadevi omenjeno ni odločilno. Bistveno je, da je odločba z dne 25. 3. 2021, ki je določila datum, od kdaj dalje se tožniku izplačuje invalidska pokojnina, postala pravnomočna. Iz odločbe tako povsem jasno izhaja, da ima tožnik pravico do izplačevanja invalidske pokojnine od 15. 7. 2020, ne pa za čas pred navedenim datumom. V času zavarovanja namreč tožnik, skladno z že citiranimi določbami, ni bil upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine. Do izplačevanja je upravičen šele od prenehanja zavarovanja dalje.

11. Sodišče prve stopnje zato pravilno poudarja, da je s pravnomočno odločbo z dne 25. 3. 2021 odpadla pravna podlaga za izplačevanje invalidske pokojnine za obdobje od 28. 3. 2020 do 14. 7. 2020. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS4 po katerem institut pravnomočnosti varuje priznano pravico le v okviru pravnega in dejanskega stanja podanega ob priznanju pravice. Zato je priznana pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le v primeru, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Če se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko zavarovanec pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogoja za izplačevanje dajatve, tožena stranka odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

12. Tožena stranka je tako pravilno odločila, da je nastalo preplačilo, ki ga je tožnik dolžan vrniti toženi stranki. Pravna podlaga za vračilo je podana v prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),5 kjer je določeno, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Glej VIII Ips 176/2018 z dne 21. 5. 2019. 5 Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.