Jedro

Načeloma je dokazno breme za ugotovitev zakonitosti obremenilnih dokazov zoper obdolženca v kazenskem postopku na strani državnih organov, kar pa ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru za vsak dokaz preizkušati, ali so ga državni organi pridobili v skladu z zakonom in ustavo. Sodišče bo preizkušalo dovoljenost dokazov, če bo obdolženec opozoril na okoliščine, zaradi katerih bi bil dokaz lahko nedovoljen, ali pa bi sodišče samo ugotovilo take okoliščine.

Po določbi 74. člena Sodnega reda obdolženec ne more zahtevati, da se mu pošlje spis, ampak ga sme z dovoljenjem pregledati samo v sodni pisarni.

Izrek

Zahteva obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni D.M. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama sta bila zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ obsojena D.M. na štiri mesece in R.L. na pet mesecev zaporne kazni in na povrnitev škode, ki sta jo povzročila s kaznivim dejanjem M.R., oproščena pa sta bila plačila stroškov postopka na prvi in drugi stopnji.

Zoper sodbi je obsojeni D.M. pravočasno dne 3.3.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da sta policista z nezakonitim varnostnim pregledom obsojenca po 38. členu Zakona o policiji ali z nezakonito osebno preiskavo brez odredbe sodišča odkrila in mu zasegla vlomilsko orodje, drugo orodje in polnilec za telefon, kar vse je sodišče uporabilo kot ključne dokaze. Sodišče naj bi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker mu kljub njegovi zahtevi ni poslalo spisa, ki ga je potreboval, da bi lahko odgovoril na predlog višje državne tožilke o obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Predlaga, da se sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da je policija obsojencu zasegla dokazila v skladu s pooblastili v 4. odstavku 220. člena, 2. odstavku 148. člena in 164. členu ZKP in da je imel obsojenec vse možnosti, da odgovori na predlog višjega državnega tožilstva, saj mu je bil poslan v skladu z 22. in 26. členom Ustave ter 16. člena ZKP. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva obs. D.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP se zoper pravnomočno sodbo lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali na dokaz, ki se nanj po določbah tega zakona ne more opirati oziroma na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Načeloma je dokazno breme za ugotovitev zakonitosti obremenilnih dokazov zoper obdolženca v kazenskem postopku na strani državnih organov, kar pa ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru za vsak dokaz preizkušati, ali so ga državni organi pridobili v skladu z zakonom in ustavo. Preizkusa zakonitosti dokaza sodišče praktično ne more opraviti brez aktivne udeležbe obdolženca. Zato in ker je logična domneva, da državni organi odkrivajo, zbirajo, hranijo, predlagajo in izvajajo dokaze v skladu s predpisi in strokovnimi pravili, bo sodišče preizkušalo dovoljenost dokazov le, če bo obdolženec opozoril na okoliščine, zaradi katerih bi bil dokaz lahko nedovoljen, ali pa bi sodišče samo ugotovilo take okoliščine.

V obravnavanem primeru se obsojenec ni zagovarjal ne v preiskavi in ne na glavni obravnavi, zoper ukrepanje policistov se ni pritožil ne na pristojno državno tožilstvo in ne na policiji. Med sodnim postopkom ni imel nobenih pripomb na način pridobitve obremenilnih dokazov zoper njega. Sodišči v rednem postopku tudi nista po uradni dolžnosti ugotovili okoliščin, zaradi katerih bi bili izvedeni dokazi nedovoljeni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v spisu ni nobenih dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi lahko presojalo, ali so bili podani dejanski pogoji za policijske ukrepe, ki so bili v tej zadevi zoper obs. D.M. opravljeni. Golo zatrjevanje obsojenca šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, da varnostni pregled po 38. členu Zakona o policiji "policiji ne daje pooblastil za bolj detajlno brskanje, torej osebno preiskavo" in da se osebne preiskave ne sme opraviti brez sodne odredbe, brez predhodne preveritve dejstev in okoliščin, potrebnih za presojo zakonitosti ukrepov, ne zadošča, je pa tudi zmotno, saj varnostni pregled po 2. odstavku 38. člena Zakona o policiji obsega pregled osebe in njenih stvari, osebna preiskava pa se lahko pod določenimi pogoji opravi tudi brez odredbe sodišča. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP je podana, če sodišče prekrši pravico obsojenca do obrambe in je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Ta pravica vključuje tudi pravico obdolženca, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (4. odstavek 12. člena ZKP, 1. alinea 29. člena Ustave, točka b) 2. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah).

V obravnavanem primeru zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti trdi, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu višje sodišče ni poslalo na vpogled celotni spis, ker da za to ni imel možnosti, da odgovori na predlog višje državne tožilke o njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po določbah 5. odstavka 128. člena ZKP ima obdolženec pravico, da pregleda spise v svoji zadevi. Po določbi 74. člena Sodnega reda pa obdolženec ne more zahtevati, da se mu pošlje spis, ampak ga sme z dovoljenjem predsednika sodišča pregledati samo v sodni pisarni. V obravnavanem primeru je obsojeni D.M. osmi dan, torej zadnji dan roka, ki mu ga je dalo pritožbeno sodišče za vložitev odgovora, pisno zahteval, da se mu pošlje spis in podaljša rok za vložitev odgovora. Ker je bil obsojeni M. takrat na prestajanju kazni zapora, bi moralo pritožbeno sodišče omogočiti uresničitev pravice do pregleda spisa, ki omogoča uresničenje pravice do učinkovite obrambe v smislu 4. odstavka 12. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP, razen če bi štelo, da obsojenec zlorablja to pravico, česar pa ni ugotovilo. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je bila obsojencu prekršena pravica do pregleda spisa, ki je del skupka pravic za izvrševanje učinkovite obrambe v kazenskem postopku. Toda po določbah 3. točke 1. odstavka 420. člena je kršitev te pravice bistvenega pomena samo, če je vplivala na zakonitost sodbe. Tak pomen bi kršitev imela, če se obdolženec glede na stanje stvari v določeni fazi postopka, okoliščino, ali mu je odvzeta prostost in druge posebnosti primera, ni mogel izjasniti o navedbah in dokazih druge strani ali drugačnih novostih in spremembah njegovega položaja v postopku. V tem primeru se višja državna tožilka v svojem pisnem predlogu ni sklicevala na nobene nove podatke ali dokaze, ampak je v 14 vrsticah le opozorila na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so bile obsojencu že znane med sodnim postopkom na prvi stopnji in pred njim. Višje sodišče mu je poslalo predlog višjega državnega tožilstva in mu dalo možnost, da v roku 8 dni nanj odgovori. Tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bil ta rok povsem zadosten glede na vsebino predloga višje državne tožilke in da bi obsojenec na njene navedbe lahko odgovoril. V pisni zahtevi, da se mu pošlje celotni spis na vpogled ne navaja nobenega razloga, iz katerega ne bi mogel brez pregleda spisa podati svojega stališča o predlogu višje državne tožilke. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da obsojenčeva možnost, da odgovori na predlog višje državne tožilke ni bila okrnjena in zato kršitev določb 5. odstavka 128. člena ZKP ni vplivala na zakonitost sodbe pritožbenega sodišča, sicer pa zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti tega niti ne zatrjuje.

Ker zahteva obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da obsojeni D.M. ne more plačati stroškov kazenskega postopka, ker bi bilo sicer ogroženo njegovo vzdrževanje v skladu s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Glede na takšne ugotovitve sodišč v rednem sojenju je tudi Vrhovno sodišče odločilo, da se ga oprosti plačila povprečnine v postopku z njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.