Jedro

Tožeča stranka (zdravstveni dom) ni dokazala, da je s toženo stranko (gospodarska družba) sklenila pogodbo, da bo za njene delavce opravljala določene storitve. Tudi če so delavci tožene stranke hodili v zobno ambulanto tožeče stranke, s tem ni izkazano, da bi tožena stranka tožeči ponudila ali naročila, naj zanje opravi storitve. S tem, ko so bile storitve opravljene, tožena stranka na račun tožeče stranke tudi ni pridobila nobene premoženjske koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju opr. št. II Ig 311/91 z dne 12.2.1991 se razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 244.028,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 99.537,10 SIT od 4.3.1990 do plačila, od 33.179,00 SIT od 3.5.1990 do plačila, od 33.179,00 SIT od 1.6.1990 do plačila, od 33.179,00 SIT od 4.7.1990 do plačila in od 44.954,30 SIT od 28.7.1990 do plačila, zavrne. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti izvršilne in pravdne stroške v znesku 117.650,00 SIT v 8 dneh." Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 64.500,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki pet računov za opravljene zobozdravstvene storitve za njene delavce v letu 1990 v skupnem znesku 244.028,40 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je najprej ugotovilo, da samoupravni sporazum o neposredni svobodni menjavi dela, sklenjen dne 26.12.1986 med O.z. (pravni prednik tožeče stranke) kot izvajalcem in I. n.sol.o. kot uporabnikom, ni pravna podlaga za opravljanje storitev tožeče stranke za toženo (in torej tudi za plačilo teh storitev). To že zato ne, ker tožena stranka ni pravni naslednik I., kar dokazujejo podatki iz sodnega registra. Zato je možno ta samoupravni sporazum upoštevati le kot podlago za nastanek zobne ordinacije, ki jo je tožeča stranka imela v prostorih nekdanje I. in v kateri so bile opravljene storitve za delavce tožene stranke. Res je, da je tožeča stranka tudi po prenehanju obstoja I. nadaljevala z opravljanjem svojih storitev v zobni ambulanti, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Za leto 1989 se ji je s podjetji, za katerih delavce je opravljala storitve, očitno uspelo dogovoriti tudi o plačilu. Ko pa je v letu 1990 nadaljevala z opravljanjem svojih storitev, ne da bi imela za to sklenjeno pogodbo, je to lahko delala le na svoj riziko. Prvostopno sodišče je pri tem pravilno ugotovilo, da aneksa, ki ji je bil predložen v podpis za leto 1990, tožena stranka ni podpisala. Zato je sklepalo, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena molče, na podlagi določb 4. in 5. odst. 42. člena ZOR. Tako sklepanje pa je po prepričanju pritožbenega sodišča napačno. Temeljno pravilo je, da molk prejemnika ponudbe ne pomeni, da sprejema ponudbo (1. odst. 42. člena ZOR). Po 4. odst. 42. člena ZOR velja izjema, po kateri mora tisti, ki se je ponudil drugemu, da bo po njegovih naročilih opravljal določene posle, ter tisti, v čigar poslovno dejavnost spada izvrševanje takšnih naročil, izvršiti dobljeno naročilo, če ga ni takoj zavrnil, sicer se po določbi 5. odst. 42. člena ZOR šteje, da je bila pogodba sklenjena v trenutku, ko je ponudbo oziroma naročilo dobil. To bi v razmerju med pravdnima strankama pomenilo, da bi bila med njima sklenjena pogodba o opravljanju zobozdravstvenih storitev, če bi tožena stranka dobila ponudbo tožeče stranke, da bo po njenih naročilih opravljala zobozdravstvene storitve, pa je tožena stranka ne bi takoj zavrnila. Tožeča stranka je toženi stranki sicer poslala aneks, s katerim bi bila pogodba za opravljanje storitev sklenjena še za leto 1990, a ga tožena stranka ni podpisala. Če so njeni delavci hodili v ambulanto tožeče stranke, pa to še ne pomeni, da jih je tja pošiljala tožena stranka in da je s tem dala naročilo tožeči stranki, naj opravi za njene delavce določene storitve. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pravdni stranki za leto 1990 nista sklenili nobene pogodbe za opravljanje zobozdravstvenih storitev za delavce tožene stranke. Česa takega tudi ni mogoče sklepati na podlagi delilnika za razdelitev zdravstvenih storitev z dne 21.12.1989, tako kot je sklepalo sodišče prve stopnje, in ta delilnik nikakor ne more biti podlaga niti za ugotovitev višine dolga tožene stranke, tudi če bi ta po temelju obstajal. Iz njega, pa tudi iz dopisa I.S. ostalim Iskram z dne 12.1.1990, namreč nedvoumno sledi, da je bil narejen samo za delitev stroškov za december 1989, nikakor pa ne tudi za leto 1990. Zato tožeča stranka proti toženi nima nobenega zahtevka na podlagi kakšne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo še stališče, da je tožena stranka s tem, ko je tožeča stranka za njene delavce opravila določene storitve, pridobila premoženjsko korist, ki jo je dolžna vrniti po določbah 210. in 214. člena ZOR. Tudi to stališče je po prepričanju pritožbenega sodišča napačno. Korist so namreč pri tem lahko pridobili na račun tožeče stranke le delavci, ki jim je tožeča stranka opravila zobozdravstvene storitve, ne pa tožena stranka. Zato tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni mogoče ugoditi niti na podlagi določbe 210. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listino - delilnik z dne 21.12.1989 in zmotno uporabilo materialnopravne določbe 4. in 5. odst. 42. člena ter 210. člena ZOR, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Zato je na podlagi določb 2. in 4. točke 373. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 166. člena ZPP/77 je sodišče druge stopnje odločilo, da mora glede na uspeh v pravdi tožeča stranka toženi povrniti stroške izvršilnega in pravdnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka. Stroški so odmerjeni na podlagi korektnega stroškovnika tožene stranke in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.