Jedro

Določba 5(3) člena Kvalifikacijske direktive dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in zgolj zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite.

Tožena stranka bi morala ne glede na to, ali tožniku (ne) verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati in v obrazložitvi sprejete odločitve s svojimi razlogi obrazložiti, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti oziroma zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. V konkretnem primeru ni odločilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, torej spremembo vere iz islama v evangeličansko tožniku pripiše subjekt preganjanja, česar tožena stranka ni raziskala, vendar bi to v skladu z načelom materialne resnice morala storiti, preden je izdala izpodbijano odločbo, saj gre za dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločitev (8. člen ZUP).

Iz Kvalifikacijske direktive, ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Za pravilno in popolno oceno dejanskega stanja bi bilo treba ugotoviti, (1) ali bi iranske oblasti lahko izvedele za tožnikovo spremembo vere in njegove aktivnosti v evangeličanski cerkvi ter (2) ali bodo iranske oblasti lahko sklepale ali se pustile prepričati, da so bile tožnikove dejavnosti v zvezi s spremembo vero storjene le zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, in mu na tej podlagi torej ne bo grozilo preganjanje oziroma povzročitev resne škode.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-655/2016/16 (1312-02) z dne 16. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je v Iranu njegovo življenje ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščansko vero. Štiri mesece preden je zapustil Iran, je preko prijatelja, ki je tudi spremenil vero v krščansko, spoznal to vero in začel obiskovati domačo cerkev. V domači cerkvi so molili in poglabljali spoznavanje vere, vabila na sestanke so prejemali preko Whatsappa nekaj ur pred sestankom. Približno en teden pred odhodom iz Irana je preko Whatsappa prejel sporočilo, da sestanek odpade, ker je tajna policija prijela nekaj vernikov, zato mu je bilo svetovano, da naj se skrije in izgine. Domneva, da sta ga izdala druga dva vernika, ki sta bila prijeta, saj mu je prijatelj povedal, da so dva iz skupine prijeli, drugi pa so pobegnili.

2. Dalje tožena stranka navaja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v večji skupini migrantov prišel v Slovenijo 11. 2. 2016 z vlakom iz Hrvaške na mejni prehod Dobova in da so bili 13. 2. 2016 predani na mejnem prehodu Šentilj avstrijskim varnostnim organom. Ker so slednji ugotovili, da ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Avstrijo, so bili zato dne 13. 2. 2016 vrnjeni v Slovenijo. Tedaj je bil tožnik sprva nameščen v Center za tujce Postojna, zatem pa dne 19. 2. 2016 premeščen v Zbirni center Stara Vrhnika. Dne 1. 3. 2016 se je sam zglasil na policijski postaji v Ljubljani, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ker za mednarodno zaščito ni zaprosil v državah, ki jih je prečkal, niti v Sloveniji, ko prvič stopil na njeno ozemlje, kot tudi ne po tem, ko mu je bil zavrnjen vstop v Avstrijo s strani avstrijskih organov, po oceni tožene stranke za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je to bilo mogoče. 3. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da so tožnikovi pooblaščenci dne 6. 5. 2016 toženi stranki posredovali krstni list, izdan v evangeličanski cerkvi v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik dne 13. 3. 2016 krščen v tej cerkvi. Naknadno so dne 7. 6. 2016 predložili še tožnikovo vozniško dovoljenje in rojstno knjižico, zatem pa je 19. 7. 2016 tožena stranka prejela še 11 strani informacij o tožnikovi izvorni državi, za katere navaja, da jih je skrbno preučila in upoštevala pri pripravi odločbe.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Poleg tega, kar je povedal ob podaji prošnje, je med drugim povedal še, da se ni počutil kot musliman in da se je že v Iranu poglabljal v krščansko vero preko interneta in preko udeležbe v domači cerkvi. V Sloveniji se je krstil in hodi v protestantsko cerkev, to je v cerkev brata A. 5. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora s tožnikom in predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da so tožnikove izjave glede okoliščin zapustitve izvorne države neprepričljive in malo verjetne in da so tudi njegovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Toženi stranki se zdi malo verjetno, da se je tožnik, ki je zatrjeval, da je od pubertete dalje približno 20 let živel tako, da mu vera v vsakdanjem življenju ni predstavljala kakšnega posebnega mesta, ravno štiri mesece pred odhodom iz izvorne države pričel zanimati in spoznavati krščansko vero. Prav tako se zdi toženi stranki malo verjetno, da bi tožnik glede na to, da je splošno znano, da je v njegovi izvorni državi dostop do interneta zelo omejen, do verskih vsebin lahko prihajal preko pametnega telefona, pri čemer ni vedel povedati internetnih strani. Malo verjetno je tudi to, da naj bi tožnik informacijo o tem, da sta bila prijeta dva pripadnika domače cerkve, prejel od svojega prijatelja, s katerim naj bi domačo cerkev tudi obiskovala in da tožnik ni niti poskušal poizvedeti, kako je prijatelj pridobil informacijo o odkritju domače cerkve, in nenazadnje, kaj se je z njim zgodilo. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da se je v Sloveniji krstil dva tedna po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, medtem ko iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil krščen zgolj 6 dni po vložitvi prošnje in to brez posebne priprave, čeprav je pred tem zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava. Ti dve izjavi pa si nasprotujeta. Tudi tožnikov opis krsta je neprepričljiv. Krstni list tudi še ne pomeni, da je resnično spremenil vero. Krst je po mnenju tožene stranke zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Ker so po oceni tožene stranke imele dejavnosti in ravnanja tožnika v zvezi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (2. odstavek 30. člena ZMZ-1) in ker tožnik drugih razlogov ni uveljavljal, tožena stranka zaključuje, da ni upravičen do statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. Iz istega razloga pa tudi ni upravičen do priznanja statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Prav tako ni upravičen so priznanja subsidiarne zaščite niti na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj po ugotovitvi tožene stranke v konkretnem primeru ne obstaja niti utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo po 3. alineji 28. člena ZMZ-1, kar tudi pojasnjuje.

6. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. Toženi stranki očita, da je pri ugotovitvi, da tožnik prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, spregledala, da je prišel v Slovenijo v okviru "begunskega vala", ko so si begunce države podajale iz rok v roke. Glede na navedeno tožnik meni, da mu ni mogoče očitati, da prošnje ni vložil nemudoma, temveč šele po določenem času, češ da je je bil povsod zavrnjen. Toženi stranki še očita, da tudi ni preverila, koliko in kako je bil seznanjen s stanjem v drugih državah, ki jih je prečkal in da je tudi spregledala, da je tožnik samoiniciativno pristopil na policijsko postajo in podal prošnjo za mednarodno zaščito. O teh okoliščinah se tožena stranka ni opredelila, ampak je to štela njemu v škodo, ne da bi mu dala možnost, da se o tem ustrezno izjavi. Nadalje se tožnik ne strinja z zaključki tožene stranke, da je v njegovi izpovedi prišlo do določenih neprepričljivih pojasnitev glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Pojasnjuje, da se ni najprej odločil za odhod iz izvorne države, ampak je moral oditi zaradi svojega zanimanja za krščansko vero. Kot neustrezen označuje tudi zaključek tožene stranke, da ni znal navesti, na katerih straneh je dostopal do informacij o krščanski veri, saj je to ustrezno pojasnil; če pa je tožena stranka menila, da do tovrstnih informacij v izvorni državi ni mogoče dostopati, bi ga morala o tem dodatno izprašati. Toženi stranki še očita, da je spregledala tudi to, da je za spremembo vere v tožnikovi izvorni državi predpisana najhujša kazen. Kar je tudi zahtevalo takojšnje ukrepanje tožnika po tem, ko je prejel obvestilo, da so oblastni organi odkrili domačo cerkev in aretirali dva pripadnika, in sicer takojšnji odhod, ne da bi raziskoval, kaj se je zgodilo. Toženi stranki nadalje očita, da ga je ocenila kot neprepričljivega tudi zato, ker je njegov odgovor o tem, kako se je življenje zaradi vere spremenilo, ocenila kot zelo splošne narave, pri tem pa spregledala, da je težko konkretno in specificirano pojasniti, kaj se v posameznikovem življenju spreminja zaradi vere. Kot nepravilen šteje tudi zaključek tožene stranke, da je malo verjetno, da bi tožnik v tako kratkem času sprejel svojo notranjo odločitev v zvezi s krstom, pri čemer pa spregleda, da se je tožnik na to že prej pripravljal, saj se s krščansko vero ni spoznaval v Sloveniji, temveč že prej v svoji izvorni državi. Ker je tožena stranka tudi štela, da je zelo skopo opisal obred krsta, bi mu morala v zvezi s tem dati možnost dodatnih vprašanj ali podvprašanj, česar pa ni storila. Toženi stranki še očita, da ga tudi ni ustrezno izprašala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od njegovih bližnjih ali širša okolica izvedela, da je tožnik spremenil vero. Tožnik meni, da kadar so podane nekonsistentnosti in neskladja v izjavah prosilca, mora uradna oseba prosilcu dati možnost, da neskladnosti pojasni oziroma razčisti skladno z 22. členom Ustave, ker je to sestavni del pravice do enakega varstva pravic. V nasprotju s tem pa mu tožena stranka pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. V dokazne namene tožnik izrecno predlaga izvedbo dokazov z vpogledom v listine upravnega spisa in da se ustno zasliši tožnika v zvezi z vsemi okoliščinami, pri katerih tožena stranka ugotavlja nasprotja, predlaga pa tudi vpogled fotokopije izjave štirih prosilcev za mednarodno zaščito, s tožnikom kot prvim podpisnikom, iz katere sledi, da ko so skušali zaprositi za mednarodno zaščito, so prejeli odgovor, naj počakajo (tožbena priloga A 4). V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Glede virov, ki jih tožnik prvič navaja v tožbi, tožena stranka poudarja, da bi jih moral, če je menil, da so pomembni za postopek, predložiti še pred izdajo izpodbijane odločbe, zato gre za nedopustne tožbene novote. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2018 navaja, da uspešno dela na B. šoli kot spremljevalec avtističnega otroka in kot pomočnik pri pripravi kulturnih prireditev starejših učencev, predvsem pripravi in praznovanju krščanskih praznikov. V zvezi z navedbami tožene stranke glede cenzuriranja interneta pojasnjuje, da so v Iranu v množični uporabi posebne aplikacije - programi proti cenzuri, s katerimi si ljudje množično pomagajo, da lahko dostopajo do internetnih strani. Poudarja, da je v Iranu sprememba vere iz islama v krščanstvo pogubno dejanje in da bi mu zato ob vrnitvi v Iran nastala resna škoda, kot jo določa 28. člen ZMZ.

9. Na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2018 obe stranki vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih in razen tega tožnik vlaga še nadaljnjo pripravljalno vlogo - priloga A6, v kateri le povzema sodbo št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018. 10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet sodne presoje je uvodoma navedena odločba, s katero je bila zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je tožnik utemeljeval na podlagi spremembe vere iz islama v krščanstvo in se je po podaji prošnje tudi krstil, tožena stranka pa se je pri zavrnitvi tožnikove prošnje oprla na 2. odstavek 30. člena ZMZ-1, v dejanskem pogledu pa na oceno, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imela tožnikova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, glede na okoliščine, ki so nastale po njegovem odhodu iz izvorne države, oziroma po njegovem prihodu v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS).

12. V zadevi je sodišče predhodno že dvakrat odločalo o tožnikovi tožbi na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tako je sodišče prvič, ko je o tožbi odločilo s sodbo št. I U 1288/2017 z dne 23. 8. 2017 izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je presodilo, da je bilo njeno postopanje v nasprotju z zahtevami 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne in malo verjetne, čeprav na njih temelji zavrnilna odločitev, tako da je s tem tožnik šele v upravnem sporu dobil možnost, da pojasni domnevno neskladnost svojih izjav in dokazuje, da določene okoliščine in dogodki, ki jih je navajal, niso malo verjetni. Ker je bila navedena sodba po pritožbi tožene stranke razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017, ker je spoznalo, da je le-ta nepravilna v zvezi z očitano kršitvijo pravice do izjave, ker je presodilo, da ni šlo za neskladnosti v izjavah, o katerih bi moral tožnik imeti pravico izjaviti se, pa tudi zaradi odsotnosti obrazložitve navedene sodbe v zvezi z vprašanjem, zakaj je seznanitev tožnika z dejstvom omejitve dostopa do interneta v Iranu pravno odločilna, kar je onemogočalo preizkus pravilnosti navedene sodbe. Pri ponovnem odločanju na podlagi navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 je bila v skladu z zakonskim pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ter v okviru in na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izdana sodba št. I U 2663/2017 z dne 10. 1. 2018, s katero je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Vendar je po tožnikovi pritožbi Vrhovno sodišče RS s sklepom, št. I Up 54/2018 z dne 4. 4. 2018 pritožbi ugodilo in navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je ugotovilo, da tožnikov dokazni predlog za izvedbo glavne obravnave ni bil zavrnjen iz dopustnih razlogov po 52. členu ZUS-1 ali po 2. alineji 2. odstavka 59. člena ZUS-1, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 4. odstavku 75. člena ZUS-1. 13. Tako je v skladu z načelom kontradiktornosti, ki tožniku v upravnem sporu zagotavlja, da ni vsebinsko v slabšem položaju, kot nasprotna (tožena) stranka, sodišče v ponovljenem postopku odločilo po opravljenem naroku za glavno obravnavo, skladno z napotki Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 54/2018 z dne 4. 4. 2018. V dokaznem postopku je izvedlo vse dokaze, ki jih je v tožbi in na naroku za glavno obravnavo izrecno predlagal tožnik. Tako je ustno zaslišalo tožnika v zvezi z vsemi okoliščinami spremembe vere iz islama v krščansko vero, glede katerih je tožena stranka ugotovila neskladnosti ali nasprotja, vpogledalo je tožbo z vsemi tožbenimi prilogami ter vse listine upravnega in sodnega spisa, vključno s pripravljalno vlogo, ki jo je neposredno na glavni obravnavi vložil tožnik (priloga A6, v kateri se zgolj sklicuje in povzema sodbo št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018), na katero je na glavni obravnavi ustno odgovorila tudi pooblaščenka tožene stranke po tem, ko ji je sodišče za odgovor določilo ustrezen rok, v skladu z njenim predlogom; v svojem odgovoru je navedla, da ker citirana sodba št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018 še ni postala pravnomočna, zato v predmetni zadevi tudi ne more biti pravno relevantna.

14. Sodišče je po preučitvi vseh izvedenih dokazov presodilo, da za sprejeto odločitev glede na razloge, ki jih je v postopku uveljavljal tožnik, tožena stranka ni imela podlage v določilu 2. odstavka 30. člena ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijana odločba, kakor tudi, da je sprejeta odločitev v konkretnem primeru najmanj preuranjena.

15. Iz izpodbijane odločbe namreč sledi, da po oceni tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 (status begunca) in tudi ne po 3. odstavku 20. člena ZMZ-1 (status subsidiarne zaščite), ker je štela, da so imele tožnikove dejavnosti in ravnanja v povezavi z krščansko vero od njegovega odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite (2. odstavek 30. člena ZMZ-11), saj je tožnikove izjave glede zapustitve izvorne države ocenila kot neprepričljive in malo verjetne, prav tako je kot neprepričljive ocenila tožnikove odgovore glede njegovega zanimanja za evangeličansko vero. Razen tega je ugotovila, da se nekatere tožnikove izjave razlikujejo glede na to, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in kar je nato povedal na osebnem razgovoru, svojo odločitev pa je oprla tudi na tožnikovo izjavo, da je do verskih vsebin dostopal do interneta, kar nasprotuje splošno znanemu dejstvu o cenzuri interneta v njegovi domovini. Dodatno se je pri odločitvi oprla tudi na ugotovljeno neskladnost o tem, da je tožnik najprej zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava, potem pa se je v Sloveniji krstil brez predhodne priprave, in na njegovo izjavo na osebnem razgovoru, da se je v Sloveniji krstil 2 tedna po vložitvi prošnje, medtem ko je iz dokumentacije v spisu razvidno, da se je krstil 6 dni po vložitvi prošnje. Naredila je tudi zaključek, da tožnik svoje prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Ker so po mnenju tožene stranke imele tožnikove dejavnosti in ravnanja v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, je iz istega razloga ocenila, da tudi ni mogoč zaključek, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Iran soočen z resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, prav tako pa tudi ne z resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Ker pa v zvezi z navedenimi ugotovitvami tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se skladno z določili 9. in 138. člena ZUP v povezavi z 32. členom ZMZ-1 izjasnil o dejstvih in okoliščinah, ki jih je štela za protislovne in malo verjetne, je, kot rečeno, ugotovljeno kršitev odpravilo sodišče in samo ustno zaslišalo tožnika na naroku 21. 5. 2018. Tedaj je, kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave, tožnik logično prepričljivo izpovedal, da kolikor se za splošno znano dejstvo šteje obstoj cenzure interneta v Iranu, je enako za splošno znano dejstvo treba šteti tudi obstoj možnih tehnoloških pripomočkov za izogibanje cenzuri interneta oziroma t. i. filteringom, kar je tudi podrobneje opisal, kot so različne široko dostopne aplikacije, čemur tožena stranka na naroku ni oporekala.

16. Prav tako je po presoji sodišča notranje konsistentno in dovolj prepričljivo tožnik opisal svoje razloge za seznanitev, spoznavanje in zbližanje s krščansko vero že pred odhodom iz izvorne države. Njegove navedbe o spremembi vere iz islama v krščanstvo kot edinem razlogu za zapustitev izvorne države, zato niso neverjetne, kljub določenim nedoslednostim v opisu svojih aktivnosti v „domači cerkvi“ v Iranu. Tako je na primer v upravnem postopku tožnik izpovedal, da se je osebno spoznal z vsemi osebami, ki so vedno sodelovale v stalni skupini obiskovalcev tožnikove „domače cerkve“, ki je štela vključno s tožnikom 7 oseb in so bile vsakokrat vse navzoče, kadarkoli je tožnik obiskal „domačo cerkev“, kar se je v štirih mesecih zgodilo približno desetkrat, glede česar je drugače izpovedal na posebno vprašanje na naroku dne 21. 5. 2018, in sicer, da se med seboj obiskovalci „domače cerkve“ sploh niso poznali, enako kot se ne poznajo tudi obiskovalci evangeličanske cerkve v RS, kar posledično ne podpira tožnikove trditve, da sta ga oblastem izdala dva izmed članov tožnikove stalne skupine obiskovalcev „domače cerkve“ v Iranu, ko ju je prijela policija, saj kolikor tožnika nista poznala, ga tudi nista mogla izdati oblastem. Kljub temu po presoji sodišča niso neverjetne tožnikove navedbe o spremembi vere iz islama v krščansko vero, pač se izkažejo za malo verjetne kot izključni oziroma edini razlog za tožnikov nenaden ilegalen odhod iz izvorne države. V tej zvezi je namreč tožnik, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi 21. 5. 2018, pred sodiščem izpovedal, da je Iran zapustil brez kakršnegakoli osebnega dokumenta. V zvezi z izkazovanjem svoje identitete pa je, z izjemo potnega lista, ponudil več iranskih osebnih dokumentov, kot so vozniško dovoljenje, vojaška knjižica in rojstni list, vendar pa ni ponudil potnega lista, iz podatkov katerega bi edino bilo razvidno, ob predpostavki odsotnosti uradnega zaznamka datuma tožnikovega odhoda, mogoče preveriti resničnost tožnikovih navedb o zatrjevanem nezakonitem odhodu iz Irana v Turčijo oziroma nezakonitem prehodu državne meje iz Irana v Turčijo v času tožnikove zapustitve izvorne države, kar je tožnik vseskozi zatrjeval, tudi ko je bil ustno zaslišan v upravnem sporu na naroku 21. 5. 2018. Pri čemer ostaja nezanemarljivo dejstvo, ki med strankama ni sporno, da velika oz. življenjska nevarnost preti osebam, ki so bile, tako kot tožnik, rojene v muslimanski družini staršem muslimanske vere, prav v primeru verske spreobrnitve iz islama v drugo vero ali ateizem. Tožnikovim navedenim in dovolj podrobno opisanim verskim aktivnostim že v izvorni državi pa po presoji sodišča tudi ni mogoče odreči niti objektivne oziroma zunanje konsistentnosti, glede na številne relevantne informacije in poročila, ki jih je že v upravnem postopku predložil tožnik po svojih pooblaščencih, za katera sama tožena stranka navaja zgolj to, da jih je skrbno preučila in upoštevala, kar torej implicitno tudi pomeni, da jim ni kakorkoli nasprotovala. Kar pa zadeva dejstvo, da tožena stranka tožnikovo zamudo pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito šteje kot eno izmed podlag za zavrnitev njegove prošnje, češ da ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v RS kakor hitro je bilo to mogoče, pa sodišče izpostavlja v tej zvezi sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je že v sklepu št. I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 (pod tč. 9 obrazložitve) pojasnilo, da 3. odstavek 21. člena ZMZ-1 sicer res določa, da upravni organ pri presoji obstoja oziroma resničnosti dejstev, na katerih prosilec temelji prošnjo za mednarodno zaščito (če prosilec svojih trditev ne more potrditi z drugimi dokazi), med drugim upošteva tudi dejstvo, ali je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil v najkrajšem možnem času. Vendar pa nobena od okoliščin iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, tudi hitrost vložitve prošnje za mednarodno zaščito, sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje. To pa pomeni, da če tožena stranka oceni, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kolikor hitro bi bilo to mogoče, je to le ena izmed podlag za širšo oceno dokazne vrednosti prosilčevih izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

17. Sodišče je po povedanem spoznalo, četudi je v sodnem postopku samo odpravilo ugotovljeno kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 9. členom in 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za zavrnitev tožbe iz 1., 2. ali 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZUS-1. 18. Po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. V skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Le-ta namreč določa, da resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

19. V konkretnem primeru želi sodišče glede pravilne razlage in uporabe materialnega prava opozoriti na izoblikovana stališča upravno-sodne prakse, ki so izražena v (nepravnomočni) sodbi v tožnikovemu primeru bistveno primerljivi zadevi št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018, na katero opozarja tudi tožnik, od katerih sodišče v konkretnem primeru ne odstopa in jih v nadaljevanju ponovno navaja, ker meni, da so glede na opisano dejansko stanje relevantna tudi v konkretnem primeru. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 je do priznanja statusa begunca upravičena oseba, ki ima v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen strah pred preganjanjem, kar pomeni, da gre torej za strah pred bodočim preganjanjem. Zgolj dejstvo, da oseba v izvorni državi (še) ni bila izpostavljena dejanjem preganjanja, pa ne pomeni, da oseba ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem. Enako stališče je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-50/08-16, Up-2177/08-16 z dne 26. 3. 2009, v skladu z določbo 2. odstavka 23. člena ZMZ-1, po kateri je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je bila že povzročena resna škoda ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, zgolj resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, ni pa takšno preteklo preganjanje, povzročena resna škoda oziroma pretekla neposredna grožnja poseben pogoj za priznanje mednarodne zaščite. Pri čemer sodišče ugotavlja enako, kot v sodbi I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018, da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno opredelila zgolj do zatrjevanih dejanj preteklega preganjanja, medtem ko je presoja, ali tožniku kljub ugotovljenemu neobstoju preteklega preganjanja grozi bodoče preganjanje oziroma povzročitev resne škode, neupravičeno v celoti izostala.

20. Tega bistvenega vprašanja namreč tožena stranka sploh ni obravnavala zato, ker je svojo odločitev oprla izključno na določbo 2. odstavka 30. člena ZMZ-1, v dejanskem pogledu pa na zaključek, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Glede na normativno vsebino citiranega 2. odstavka 30. člena ZMZ-1, ki določa, da če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Vendar je potrebno citirano določbo 2. odstavka 30. člena ZMZ-1 razlagati v povezavi s 1. odstavkom 30. člena ZMZ-1, ki določa, da utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, pri čemer je to dejstvo treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da so te dejavnosti izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi. Določba 1. odstavka 30. člena ZMZ-1 torej ureja potrebo po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem (sur place) zaradi dogodkov oziroma dejanj prosilca, ki so se zgodili po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo. Po 1. odstavku 30. člena ZMZ-1 je podelitev mednarodne zaščite utemeljena tudi v takšnih primerih, pri čemer ta določba v celoti ustreza določbi člena 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU2, medtem ko določba 2. odstavka 30. člena ZMZ-1 predstavlja zgolj izjemo od tega pravila, izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno. Sodišče je že v sodbi št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018 izpostavilo, da podobno, vendar ne enako, izjemo vsebuje tudi določba člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, vendar slednja v določilih ZMZ-1 ni ustrezno implementirana. Normativna vsebina člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU namreč določa: "Brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države", iz česar je sodišče v izpostavljeni sodbi št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018 izpeljalo razlago, da Kvalifikacijska direktiva torej dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in zgolj zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite, katere uporaba mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija). V nasprotju z navedenim je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prvo in ne šele naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, obenem pa je iz istih razlogov zavrnila tudi priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, pri čemer je obenem ugotovila, da tudi ni podlage za priznanje statusa subsidiarne zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 21. Ker velja na splošno in ne le v azilnih zadevah, ko gre za uporabo in izvajanje prava EU, da "glede posledic, ki jih mora nacionalno sodišče izpeljati, kadar so določbe njegovega nacionalnega prava v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavlja Listina, ustaljena sodna praksa nalaga, da ima nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Unije, dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, pri čemer lahko po potrebi odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje – tudi naknadne – ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te določbe po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku. Vsaka določba nacionalnega pravnega reda in vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki bi lahko ovirale polni učinek predpisov Unije, namreč ne bi bila skladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane s samo naravo prava Unije."3, navedeno obenem pomeni, da velja obveznost ne uporabiti nacionalne norme v takih primerih tudi za upravne organe.4

22. Glede na izraženo stališče v zvezi z uporabo prava EU v sodbi št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018 (v obrazložitvi pod tč. 18 in 19) se sodišče tudi v konkretnem primeru ne sme opreti na določbo 2. odstavka 30. člena ZMZ-1, enako pa se na njo ne bi smela opreti niti tožena stranka, ki se na njo tudi v ponovljenem postopku ne sme opreti. Člen 32(1) Procesne direktive 2013/32/EU5 namreč določa, da lahko države članice prošnjo (z izjemo umika prošnje v skladu s 27. členom Procesne direktive 2013/32/EU) štejejo za neutemeljeno le, če je organ za presojo ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka pa je s tem, ko je izpodbijano odločbo oprla na 2. odstavek 30. člena ZMZ-1, ki ni v skladu s pravom EU, ravnala tudi v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi RS, ki izhajajo iz Pogodbe o Evropski uniji (PEU), člen 4(3) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), člen 78(1) in je tako v konkretnem primeru napačno uporabila materialno pravo (1. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Zato je že iz tega razloga sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

23. Ker se je v izpodbijani odločbi kot rečeno nepravilno oprla na 2. odstavek 30. člena ZMZ-1, tožena stranka sploh ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti po zapustitvi Irana, ki so povezane z njegovo spremembo vere. Glede vprašanja pristnosti spremembe vere sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi v času odločanja znanih dejstev in predloženih dokazov do neke mere prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da tožnikova zatrjevana sprememba vere ni bila pristna oziroma resnična. V tožbi se tožnik sicer sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) F.G. proti Švedski,6 vendar iz slednje ne izhaja, da bi bila pristnost spremembe vere pritožnika F.G. sporna, oziroma to tedaj ni bilo ključno vprašanje7, pač pa je bilo odločilnega pomena vprašanje, ali je bila država dolžna, kljub temu da se tožnik sprva pri vložitvi prošnje ni skliceval na svojo spremembo vere, le-to upoštevati pri presoji okoliščin v zvezi s 3. členom EKČP (prepoved mučenja) in po uradni dolžnosti zbrati informacije o izvorni državi.8

24. Vendar sodišče podarja, da vprašanje pristnosti vere v okoliščinah konkretnega primera, ko ni sporno, da se je tožnik dne 13. 3. 2016 krstil v evangeličanski cerkvi, in ko tožena stranka v izpodbijani odločbi sama ugotavlja, da je spreobrnitev iz islama v Iranu kaznovana s smrtno kaznijo, ni nujno odločilno. Tožena stranka bi morala ne glede na to, ali tožniku (ne) verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati in v obrazložitvi sprejete odločitve s svojimi razlogi obrazložiti, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti oziroma zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi, česar tožena stranka v izpodbijani odločbi ni storila, zato je njena obrazložitev v tem delu ostala pomanjkljiva, kar tako onemogoča njen preizkus, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

25. Zakonodajalec je z določilom 9. odstavka 27. člena ZMZ-1 namreč predpisal, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru torej ni odločilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, torej spremembo vere iz islama v evangeličansko tožniku pripiše subjekt preganjanja, česar tožena stranka kot rečeno ni raziskala, vendar bi to v skladu z načelom materialne resnice morala storiti, preden je izdala izpodbijano odločbo, saj gre za dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločitev (8. člen ZUP).

26. Nadalje sodišče izpostavlja, enako kot pred tem že v sodbi št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018, da iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter 1. odstavka 30. člena ZMZ-1 (ki so v predmetni zadevi relevantno materialno pravo, na pa tudi člen 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in 2. odstavek 30. člena ZMZ-1, kot je že bilo pojasnjeno), kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.9 Tako ostaja za presojo bistveno vprašanje, ali oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, tudi v takšnih primerih isto: ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.10

27. Enako izhaja tudi iz določbe 4(3)d sedaj veljavne Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je bila ustrezno prenesena v 10. alinejo 23. člena ZMZ-1 in ki določa, da mora tožena stranka izvesti oceno, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi tudi, kadar tožena stranka ugotavlja, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito. Ta določba torej ne podpira interpretacije tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je mogoče prošnjo zavrniti zgolj na podlagi ugotovitve, da so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi v teh primerih je torej nujna izvedba presoje, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo prav zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi.11

28. Tudi ESČP na splošno priznava, da je v primerih, ki zadevajo sur place dejavnosti, zelo težko oceniti, ali se oseba resnično zavzema za določene cilje ali pa se je v te dejavnosti vključila le zato, da bi ustvarila razloge za ugoditev prošnji12, vendar je glede na absolutno naravo pravic iz 2. člena EKČP in Protokola 6 k EKČP, ki zadeva odpravo smrtne kazni13 in Protokolom 13 k EKČP glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah14 (pravica do življenja) in 3. člena EKČP (prepoved mučenja), kar je ESČP v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo,15 mogoče sklepati, da bi bila prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. ali 3. člena EKČP (enaki pravici pa določata tudi Ustava RS in Listina EU o temeljnih pravicah), nedopustna, in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva sur place dejanja. ESČP je tako v sodbi Chahal proti Združenemu kraljestvu (v 80. odstavku) navedlo, da pri varovanju pred kršitvami pravice iz 3. člena EKČP v primeru izgonov tujcev "dejavnosti posameznika, čeprav nezaželene in nevarne, ne morejo biti pomemben dejavnik [v angl. a material consideration]. Zaščita, ki jo zagotavlja 3. člen, je tako širša kot tista iz 32. in 33. člena Konvencije Združenih narodov o statusu beguncev iz leta 1951."

29. Podobno stališče, tj., da mora tožena stranka ugotoviti, ali ima prosilec iz Irana, ki se vrne v Iran in je v drugi državi pridobil dokumentacijo o tem, da je spremenil vero, utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo, je sodišče zavzelo že predhodno v sodbi št. I U 850/2017 z dne 21. 6. 2017, ki pa jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču z argumentom (v obrazložitvi pod tč. 8, 9 in 10), da je le-to drugače ugotovilo dejansko stanje, in sicer, da že predloženi krstni listi predstavljajo resnično spremembo vero, za kar pa bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo. Sodišče zato v konkretnem primeru poudarja, da dejanskega stanja sodišče ni ugotovilo drugače kot tožena stranka in da tudi po mnenju sodišča predloženi krstni list sam po sebi (še) ne more povsem zanesljivo izkazovati pristnosti spremembe vere. V nadaljevanju citiranega sklepa št. I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 je Vrhovno sodišče še pojasnilo, da če v posameznem primeru ni razlogov za preganjanje, je logično, da ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu in lastnosti dejanj preganjanja, in da preverjanje, kako bi tožniki lahko bili preganjani v Iranu na podlagi spremenjene vere, ni smiselno, če so vero spremenili le navidezno zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Iz povedanega sledi, da je tako bolj odločilnega pomena od vprašanja, ali je tožnik resnično spremenil vero, namreč bistveno vprašanje, ali mu to lastnost (lahko) pripisujejo subjekti preganjanja, tako da v konkretnem primeru (še) ni možen oziroma je najmanj preuranjen zaključek, da razlog preganjanja ne obstaja, in sicer zgolj zato, ker tožena stranka tožniku ne verjame, da je dejansko spremenil vero iz islama v evangeličansko vero. Glede na številne informacije o izvorni državi, ki jih je toženi stranki posredoval tožnik po svojih pooblaščencih, ki jim tožena stranka ne nasprotuje, da je spreobrnitev iz islama v Iranu kaznovana s smrtno kaznijo in da v Iranu spreobrnjence preganjajo varnostne in obveščevalne sile, je razlog za preganjanje tožnika lahko podan, in sicer pod predpostavko, če mu subjekti preganjanja pripišejo spremembo vere. Kolikšna je verjetnost, da se bo to zgodilo, pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 30. člena ZMZ-1) v izpodbijani odločbi ostalo neraziskano.

30. To pa ni edino vprašanje, ki ga bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku raziskati. Iz že omenjenih smernic UNHCR iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi, izhaja, da dejavnosti, ki so bile izvršene zgolj z namenom ustvarjanja pogojev za mednarodno zaščito (angl. "self-serving" activities), ne ustvarijo utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga iz Ženevske konvencije, če bo "oportunistična" narava teh dejavnosti očitna vsem, tudi oblastem v izvorni državi, in v primeru vrnitve v izvorno državo ne bodo nastale resne škodljive posledice.16 Za pravilno in popolno oceno dejanskega stanja bi bilo torej treba ugotoviti, (1) ali bi iranske oblasti lahko izvedele za tožnikovo spremembo vere in njegove aktivnosti v evangeličanski cerkvi ter (2) ali bodo iranske oblasti lahko sklepale ali se pustile prepričati, da so bile tožnikove dejavnosti v zvezi s spremembo vero storjene le zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite,17 in mu na tej podlagi torej ne bo grozilo preganjanje oziroma povzročitev resne škode. Glede prvega vprašanja bi bilo treba na primer tudi preveriti, ali obstajajo kakšne objektivne ali subjektivne okoliščine, zaradi katerih bi iranske oblasti postale pozorne na tožnika že ob vstopu v državo. Pri tem je nujno treba upoštevati splošne in specifične informacije o izvorni državi v skladu z 8. in 9. alinejo 1. odstavka 23. člena ZMZ-1 in v skladu s Smernicam UNHCR iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi, ki navajajo, da so za oceno, ali je prosilčev strah pred preganjanjem objektivno utemeljen, potrebne natančne informacije o izvorni državi.18 Sodišče je seznanjeno z obstojem zadev iz tuje upravno-sodne prakse, ki so po dejanski plati do neke mere primerljive z obravnavano, iz česar sklepa, da nedvomno obstajajo verodostojne informacije o tem, kako verjetno je, da iranske oblasti izvejo za dejavnosti prosilcev v zvezi s spremembo vero, kako te dejavnosti nato ocenijo in ali oblasti takšne prosilce, če se v državo vrnejo, nato dejansko preganjajo.

31. Na navedena vprašanja bi torej tožena stranka morala odgovoriti že na podlagi dejstev, ki so ji bila znana v času izdaje izpodbijane odločbe. V ponovljenem postopku pa bo tožena stranka morala upoštevati tudi navedbe tožnika na ustnem zaslišanju na naroku v tem upravnem sporu dne 21. 5. 2018. Glede na navedena vprašanja oziroma dejstva, ki jih bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku raziskati in ugotoviti, ali so tudi tožnikove novejše objave na socialnih omrežjih pod psevdonimom Marko, relevantni dokazi, saj lahko povečajo verjetnost, da bodo iranske oblasti izvedele za tožnikov krst in mu pripisale spremembo vere.

32. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi nepravilno uporabila materialno pravo (2. odstavek 30. člena ZMZ-1), poleg tega pa tudi ni upoštevala določb 8., 9. in 10. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ-1, ker ob upoštevanju splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi ni izvedla ocene, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, tudi če so imele njegove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, s čimer je posledično podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato po opravljeni glavni obravnavi v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožnik je sicer izrecno predlagal svoje zaslišanje, s čimer je smiselno predlagal opravo glavne obravnave v upravnem sporu. Ker pa je v svojem tožbenem zahtevku izrecno predlagal samo to, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi pa tako ni niti smiselno predlagal odločanja sodišča v sporu polne jurisdikcije, za kar tudi sicer niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Narava stvari bi v obravnavanem primeru sicer dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, česar pa, kot rečeno tožnik v tožbi ni predlagal, zato bi sodišče v takem primeru nedopustno preseglo tožbeni zahtevek (357. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), kolikor bi odločilo v sporu polne jurisdikcije, za kar tudi sicer podatki spisa še ne dajejo zanesljive in zadostne podlage. Prav tako tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, saj tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da bi mu nov postopek pred toženo stranko kot pristojnim upravnim organom prizadel težko popravljivo škodo, za kar tudi ni ponudil nobenega dokaza. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 30. člena ZMZ-1) in zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), se do preostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo, pač pa se bo do njih opredelila tožena stranka, ko bo v obravnavani zadevi ponovno odločala (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

1 ZMZ-1 v 30. členu (potreba po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem - sur place) določa: "Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. To dejstvo je treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da so te dejavnosti izraz ali nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi" (1. odstavek);"Če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih "(2. odstavek). 2 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Uradni list EU L 337/9, 20. 12. 2011. 3 Sodba SEU C-617/10, Åklagaren, 26. 2. 2013, odst. 45-46. 4 Sodbi SEU v zadevah 103/88 Fratelli Costanzo, odst. 31 in C-198/01, CIF, odst. 49. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU L 180/60, 29. 6. 2013. 6 Sodba Velikega senata ESČP F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016. 7 Iz ločenega mnenja sodnice Jäderblom je razbrati, da verodostojnost prosilca ni bila vprašljiva. 8 ESČP je švedskim oblastem očitalo, da niso izvedli temeljite ocene pritožnikove spremembe vere in preverili resnosti njegovih prepričanj, načina izražanja krščanske vere na Švedskem ter tega, kako bo novo vero izražal v Iranu, če bi bil tja vrnjen (odst. 156). Vrhovno sodišče RS je v Sodbi I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19) glede vprašanja o izražanju vere v izvorni državi navedlo, da če "ni prišlo do spremembe vere, kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, tudi niso smiselna morebitna vprašanja o tem, kako bi pritožnik novo vero izražal v Iranu." 9 V literaturi se za takšne prošnje oziroma prosilce uporabljajo različni termini: prošnje podane v dobri ali slabi veri (good faith/bad faith, mala fide/bona fide claims), bootstrap refugees, preračunljive/prirejene prošnje (opportunistic/manufactured claims) ipd. 10 Podobno tudi UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees z dne 28. 4. 2004, odst. 35. 11 Tako tudi smernice UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees z dne 28. 4. 2004, odst. 35 in 36. 12 A.A. proti Švici, App. No.58802/12, 7. 1. 2014, odst. 41. in tam navedene sodbe. 13 Ur. l. RS - MP, št. 7/94. 14 Ur. l. RS - MP, št. 22/03. 15 Npr. sodba Chahal proti Združenemu Kraljestvu, 22414/93, 15. 11. 1996, odst. 79, Saadi proti Italiji, 37201/06, 28. 2. 20108, odst. 138, Othman (Abu Qatada) proti Združenemu Kraljestvu, 8139/09, 17. 1. 2012, odst. 185 in F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 127. 16 UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees z dne 28. 4. 2004, odst. 36. 17 Ibidem, odst. 35, in Court of Appeal v primeru YB (Eritrea) v Secretary of State for the Home Departmernt [2008] EWCA Civ 360, odst. 15. 18 UNHCR GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees] z dne 28. 4. 2004, odst. 35.