Jedro

Bistvenega pomena za ugotovitev, ali je mogoče podpisan izpisek odprtih postavk šteti za pripoznavo dolga v smislu 364. člena OZ, je vprašanje, ali je izpisek odprtih postavk podpisala oseba, pooblaščena za zastopanje tožene stranke. Voljo v imenu pravne osebe namreč lahko izrazi le oseba, ki je zastopnik pravne osebe ali pa oseba, pooblaščena za zastopanje pravne osebe.

Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da ima delo tožeče stranke stvarne napake, marveč je zatrjevala to, da tožeča stranka ni opravila tistega dela, za katerega sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili. Takšen ugovor pa ni ugovor, da ima delo stvarne napake, marveč je to ugovor neizpolnitve. Pravna posledica takšnega ugovora ob njegovi utemeljenosti je neutemeljenost zahtevka tožeče stranke za plačilo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 660,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003 Ig 2006/00587 z dne 27. 1. 2006 ter tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.967,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede kršitev po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

O ugovoru zastaranja Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka terjatve tožeče stranke izrecno priznala s potrditvijo izpiska odprtih postavk (v nadaljevanju IOP), ki ga je podpisala direktorica MJ, in s konkludentnimi dejanji, ko je račune sprejela v svoje poslovne listine ter jih upoštevala pri obračunu DDV. Po mnenju tožeče stranke je ravnanje tožene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in z ustaljenim načinom finančnega poslovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri sestavi IOP le za prepis podatkov iz poslovnih knjig tožene stranke, in sicer z namenom uskladitve knjigovodskega stanja za potrebe revizije računovodskih izkazov. Iz te ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da ta listina vsebuje le priznanje dejstev, ne pa izjavo volje tožene stranke, da tožeči stranki dolg pripozna. Po mnenju pritožbenega sodišča je bistvenega pomena za ugotovitev, ali je mogoče podpisan IOP šteti za pripoznavo dolga v smislu 364. člena OZ, vprašanje, ali je IOP podpisala oseba, pooblaščena za zastopanje tožene stranke. Voljo v imenu pravne osebe namreč lahko izrazi le oseba, ki je zastopnik pravne osebe ali pa oseba, pooblaščena za zastopanje pravne osebe. Pritožbeno sodišče upoštevaje primerjavo podpisov na IOP (priloga A2) in spremnem dopisu (priloga A3) ugotavlja, da IOP in dopisa ni podpisala ista oseba. Pritožbeno sodišče verjame toženi stranki, da je IOP podpisal MŠ, delavec, zaposlen v službi saldakontov, spremni dopis pa MJ, direktorica računovodstva pri toženi stranki. Kot izhaja iz podatkov sodnega registra pa niti MŠ niti MJ v času podpisa omenjenih listin nista bila zakonita zastopnika tožene stranke, niti osebi, pooblaščeni za njeno zastopanje. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče sodi, da podpisan IOP obrazec (izjava) za toženo stranko ni pravno zavezujoč. Za to, da bi bil za toženo stranko pravno zavezujoč, bi ga namreč morala podpisati oseba, pooblaščena za zastopanje tožene stranke. Tožena stranka torej utemeljeno zatrjuje, da z izstavitvijo listine z dne 9. 2. 2005 dolg tožene stranke ni bil pripoznan, zaradi česar tudi ni prišlo do pretrganja zastaranja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je terjatev po računih št. R-6258, R-6303, R-6369 ter R-6480 zastarana, se tako izkaže kot pravilna.

O neutemeljenosti tožbenega zahtevka Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, so pavšalne in v ničemer konkretizirane. Tožeča stranka navaja zgolj to, da je sama vse svoje pogodbene obveznosti do tožene stranke v celoti izpolnila ter da tožena stranka nikoli ni grajala pravilnosti ali pravočasnosti izpolnitev obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzela tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da ima delo tožeče stranke stvarne napake, marveč je zatrjevala to, da tožeča stranka ni opravila tistega dela, za katerega sta se pravdni stranki s pogodbo dogovorili. Takšen ugovor pa ni ugovor, da ima delo stvarne napake, marveč je to ugovor neizpolnitve. Pravna posledica takšnega ugovora ob njegovi utemeljenosti je neutemeljenost zahtevka tožeče stranke za plačilo (642. člen OZ). Če pa bi bili izpolnjeni pogoji iz 626. člena ali 627. člena OZ, pa tudi razveza pogodbe. Izrecnega pravila, da podjemnik pridobi pravico do plačila za opravljen posel šele, ko opravi izročitev, sicer ni. Izhaja pa takšno pravilo tako iz osrednje značilnosti podjemnikove storitvene obveznosti, ki je obligacija rezultata, kakor tudi iz tistih določb, ki urejajo posamezne položaje v zvezi s podjemnikovo pravico do plačila za opravljeni posel. Takšno je v prvi vrsti pravilo iz 642. člena OZ, ki v 3. odstavku določa, da naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 99/2004, z dne 28. 4. 2005).

Pritožbeno sodišče sodi, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožeča stranka ni opravila pogodbeno dogovorjenega obsega storitev in posledično tudi ni upravičena do plačila po vtoževanih fakturah, pravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo določila pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ter izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče AS. Zaključki sodišča prve stopnje so ustrezno obrazloženi in nadvse prepričljivi, zato pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene ne dvomi.

Pritožbeni očitki glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in glede zavrnitve dokazov so povsem pavšalni in v ničemer konkretizirani, zato se pritožbeno sodišče v presojo le-teh ni spustilo.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Iz zgoraj navedenih razlogov pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena. Ker postopek niti izpodbijana sodba nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena, je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odstavka 154. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (1200 točk). Upoštevajoč 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožene stranke 660,96 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te sodbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 313. člena ZPP naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.