Jedro

Pri institutu sodbe na podlagi stanja spisa se šteje, da se stranki odpovedujeta izvedbi dokazov in jih sodišču (zato) ni treba izvajati (tudi če bi ovrgli dejstva, katerih obstoj izkazujejo doslej izvedeni dokazi).

Tožnik ni uspel dokazati, da mu toženka preprečuje uporabo solastne nepremičnine, toženka pa je po drugi strani dokazala, da je podana pravna podlaga za to, da prav ona upravlja s solastno nepremičnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 640,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od novembra 2011 do oktobra 2016 ter za čas od vložitve tožbe do zadnjega naroka za glavno obravnavo. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.225,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedenemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), ki uvodoma pojasnjuje, da mu je bila dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč. Odvetnica mag. A. A. je odločbo prejela komaj 17. 9. 2018, torej že po opravljeni glavni obravnavi dne 27. 8. 2018, pa še to zgolj za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Z odločbo Bpp 2599/2018 z dne 8. 10. 2018 je bila imenovana za izvajanje brezplačne pravne pomoči tudi v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper izpodbijano sodbo. Navedba naslovnega sodišča v uvodu, da je tožnika do 12. 6. 2018 zastopala odvetnica mag. B. B., ne drži in bi ga morala zastopati tudi na naroku dne 27. 8. 2018, saj takrat še ni bila razrešena. Za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa ni bilo pogojev. Sodišče navaja, da tožnik na narok dne 27. 8. 2018 ni prišel, čeprav je bil pravilno vabljen in opozorjen na posledice svojega izostanka, prav tako naj se tožnik tudi ne bi opravičil in naj ne bi bilo splošno znanih okoliščin, zaradi katerih tožnik iz upravičenih razlogov ne bi mogel pristopiti na narok. Tožnik pojasnjuje, da je 27. 8. 2018 prišel na sodišče, in sicer je čakal zunaj skupaj z otroki, pri čemer se je njegova žena naroka udeležila. Sodišču je pojasnila, da je tožnik zunaj in da lahko kadarkoli pride v sodno dvorano. Poleg tega tožnik do tega dne ni dobil obvestila, da je odvetnica mag. B. B. razrešena s tega primera. Tožnik ni bil pravilno poučen o posledicah svoje neudeležbe na naroku, hkrati pa sploh ni bil obveščen, da na narok dne 27. 8. 2018 ne bo prišla njegova pooblaščenka. Če bi se tožnik takšnih posledic zavedal, bi na narok pristopil. Sodišče bi ga moralo pozvati, da naj pride v razpravno dvorano. Otroci tožnika so stari 14 in 12 let, so v stiski in potrebujejo strokovno pomoč, zato jih tožnik ni mogel pustiti samih brez varstva odraslih oseb. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Navedlo je, da se je že iz navedb obeh strank prepričalo, da izročeni ključ nedvomno odklepa vhodna vrata solastne nepremičnine. Ključ, ki ga je toženka izročila tožniku dne 3. 7. 2014, takrat zagotovo ni odpiral vhodnih vrat solastne nepremičnine, o čemer je tožnik obvestil tudi PP. V ta namen je predlagal zaslišanje policista U. B., vendar naslovno sodišče te priče ni želelo zaslišati, hkrati pa tudi ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog. Tožnik meni, da je toženka zamenjala ključavnico vhodnih vrat, tako da jih niti tožnik niti M. K. nista mogla odkleniti. S takim ravnanjem je tožniku in ostalim solastnikom onemogočila razpolaganje s skupno nepremičnino. Tožnik je v hišo lahko stopil komaj v novembru 2017, ko je toženka po mnenju tožnika zamenjala ključavnico in sicer tako, da so ključi, s katerimi prej tožnik ni mogel odpreti vrat, sedaj le-ta lahko odklepali. Sodišče ni raziskovalo, zakaj se tožnik ni oglasil pri toženki, da bi jo prosil za ključ. Ves čas je govora le o ključih vhodnih vrat, ključev od poslovnega prostora in notranjih prostorov pa vse do danes tožnik ni prejel. Naslovno sodišče se glede ostalih ključev sploh ni opredelilo. Tožnik je s toženko v slabih odnosih, zato tudi ni bilo mogoče pričakovati, da bi se oglasil pri njej in jo prosil za ključe. Ni res, da tožnik toženke do leta 2014 ni pozival k izročitvi ključev. Tožnik je povedal, da je toženko večkrat klical, vendar neuspešno. Tožnik še danes ne more v stanovanje, kjer je živel njegov oče v L., tudi ključev od nepremičnine v K. ni imel. Ne more uporabljati svojega solastnega deleža na nepremičnini iz razlogov na strani toženke. Nikoli se ni strinjal s tem, da toženka upravlja s celotno nepremičnino, zato so napačni zaključki sodišča, da upravlja z idealnim deležem tožnika na nepremičnini na podlagi dogovora med pravnim prednikom tožnika in toženke. Toženki je to tudi povedal, nestrinjanje pa izhaja tudi iz konkludentnih dejanj tožnika. Naslovno sodišče se opira na trditve toženke, za katere pa ni podala nikakršnih dokazov. Ni res, da tožnik toženki ni sporočil namere, da bi želel uporabljati solastni del nepremičnine. Preko elektronske pošte z dne 22. 11. 2012 ji je ponujal odkup solastnega deleža oziroma je toženko seznanil, da je našel interesenta za nakup. V elektronskem sporočilu je tožnik med drugim napisal: "Kako je s ključi, rad bi imel dostop do svojega dela, se lahko kako dogovoriva?". To sporočilo jasno kaže, da tožnik ključev nima ter da jih želi pridobiti, da bo nepremičnino lahko uporabljal. Tožnik poudarja, da je bil ob zaslišanju res zelo zmeden in konfuzen, saj postopku ni mogel slediti. Zastavljenih vprašanj ni razumel, odgovarjal je kar nekaj, bil je pod velikim stresom, ker je na drugi strani sedela toženka, njegova teta, ki se je zelo boji, saj mu je le-ta tudi že grozila z napadi na življenje in telo. Tožnik je prava neuka stranka, prihodi na sodišče mu povzročajo ogromen stres, zaradi tega je že moral poiskati ustrezno zdravniško pomoč. Zaslišanje je predstavljalo zanj grozen stres in strah, zato je na naroku tudi odgovarjal tako kot je. Bil je popolnoma zmeden, ni vedel kaj se dogaja okoli njega, na neki točki je tudi nehal odgovarjati na vprašanja. Tožnik trpi hude psihične posledice, trpi zaradi depresije, anksioznosti in hudega posttravmatskega stresa. V ta namen se tudi zdravi v psihiatričnih ustanovah. Naslovno sodišče bi moralo zaslišati predlagane priče, ki bi potrdile tožnikove navedbe.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede sodbe na podlagi stanja spisa

5. V skladu z drugim odstavkom 282. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v primeru, če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa). Tako ravna sodišče tudi, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. Določba citiranega odstavka se uporabi, če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok (tretji odstavek 282. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče izdalo sodbo na podlagi stanja spisa, ne da bi bili za to izpolnjeni prej navedeni pogoji. Tožnik je bil na na narok dne 27. 8. 2018 pravilno vabljen in opozorjen na posledice izostanka, kar izhaja iz zapisnika prejšnjega naroka za glavno obravnavo z dne 21. 5. 2018 (list. št. 174). Odvetnica B. B. je tožniku, ki ga je zastopala na podlagi odločbe Bpp 1080/2016, še pred zadnjim narokom (27. 8. 2018) odpovedala pooblastilo, o čemer je bilo sodišče prve stopnje obveščeno dne 22. 6. 2018. Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da do 27. 8. 2018 ni dobil obvestila, da je odvetnica B. B. „razrešena s primera“ in da ni vedel, da ne bo prišla na narok dne 27. 8. 2018, vendar je bil glede na izjavo njegove žene na naroku1 najkasneje 31. 7. 2018 obveščen o odpovedi pooblastila. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen pogoj za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa iz tretjega odstavka 282. člena ZPP. Od odpovedi pooblastila je preteklo več kot 30 dni (prim. 99. člen ZPP), tožnik preložitve naroka ni predlagal, poleg tega pa je imel od 31. 7. 2018 do 27. 8. 2018 dovolj časa, da si zagotovi ustrezno zastopanje.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo tožnika pozvati, da vstopi v razpravno dvorano. Da bi to res predlagala žena tožnika, ki je na narok (vabljena kot priča) pristopila, iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno. Razlog, da otroka tožnika ne moreta biti brez varstva, ker potrebujeta strokovno pomoč, ni upravičen razlog za izostanek z naroka, že zato, ker bi lahko ob otrocih, starih 12 in 14 let, tudi če bi res potrebovala strokovno pomoč (kar pa v pritožbi ni izkazano), izven razpravne dvorane ostala žena tožnika.

Glede plačila uporabnine

8. Sodišče izda sodbo na podlagi stanja spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (drugi odstavek 282. člena ZPP). Na naroku dne 21. 5. 2018 je sodišče zaslišalo tožnika in toženko in štelo, da je izvedenih dovolj dokazov, da se lahko razsodi na podlagi stanja spisa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo do naroka dne 27. 8. 2018 zbranega dovolj procesnega gradiva (že izvedenih dokazov in pisnih navedb strank2), da je bila zadeva dovolj pojasnjena za odločitev. Ker se pri institutu sodbe na podlagi stanja spisa šteje, da se stranki odpovedujeta izvedbi dokazov in jih sodišču (zato) ni treba izvajati (tudi če bi ovrgli dejstva, katerih obstoj izkazujejo doslej izvedeni dokazi3), so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni zaslišalo prič U. B. in S. V. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne, natančne in logične ocene izpovedb tožnika in toženke, upoštevajoč tudi njune navedbe, ugotovilo, da (i) ključi, ki jih je pooblaščenka toženke dne 3. 7. 2014 izročila tožniku nedvomno odpirajo vrata sporne nepremičnine, katere solastnika sta pravdni stranki; (ii) da tožnik pred tem od toženke ključev ni zahteval; (iii) da tožnik od leta 2011 do vložitve tožbe ni kazal nobenega zanimanja za sodelovanje pri upravljanju sporne nepremičnine. Ti zaključki temeljijo na skrbni oceni izpovedb obeh strank, ki je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako pomembna nasprotja med tožnikovimi trditvami in izpovedbo ter protislovja v sami izpovedbi, da jih pritožnik ne more upravičiti s pritožbenim „pojasnilom“, da je zaslišanje zanj predstavljalo „grozen stres in strah“, in sklicevanjem na psihične težave, ki naj bi jih trpel (depresija, anksioznost in hud posttravmatski stres), ki jih niti ne pojasni, kaj šele dokaže. Po drugi strani je sodišče prve stopnje izpovedbo toženke ocenilo kot verodostojno, smiselno, prepričljivo in skladno s predloženimi listinskimi dokazi.

10. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da mu toženka preprečuje uporabo solastne nepremičnine, toženka pa je po drugi strani dokazala, da je podana pravna podlaga za to, da prav ona upravlja s solastno nepremičnino. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik nikoli ni privolil, da tožnica upravlja s celotno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (14. točka obrazložitve), da toženka upravlja tudi s tožnikovim solastnim deležem na podlagi dogovora s tožnikovim očetom, v čigar pravna razmerja je vstopil tožnik z dedovanjem. Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (drugi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika), zato pritožba ne more uspeti z golim očitkom, da tožnik v to ni privolil. Pomembno je, da je ugotovljeno, da ni dokazal, da bi toženki sporočil, da se ne strinja z dosedanjim načinom upravljanja4 oziroma predlagal drugačen način, še manj pa, da bi pokazal kak interes za vzdrževanje nepremičnine.

11. Pritožbena trditev, da je toženka najprej zamenjala ključavnico, nato pa jo nadomestila s staro, je le tožnikovo ugibanje, poleg tega pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče glede na vse ugotovljene ključne okoliščine spora pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da tudi tožnikovo elektronsko sporočilo z dne 22. 11. 20125 ne dokazuje, da je toženka tožniku preprečevala uporabo njegovega solastniškega deleža, saj iz sporočila izhaja, da je tožnika zanimala (le) prodaja nepremičnine.

12. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženki pa mora povrniti 640,50 EUR stroškov za odgovor na pritožbo (875 točk po OT in 22% DDV).

1 Da sta od sodišča dobila poziv 31. 7. 2018, naj se izjasnita o tem, zakaj je odvetnica pooblastila v več zadevah odpovedala. 2 Primerjaj A. Galič, Zakon o pravdnem postopku (neuradno prečiščeno besedilo), Uradni list RS, 2017; Uvodna pojasnila k spremembam zakona, stran 88. 3 Ibidem. 4 Gre za staro hišo v solasti devetih solastnikov. Toženka ima največji delež in že od leta 2005 skrbi za oddajanje posameznih prostorov. Za obdobje od novembra 2011 do 31. 12. 2012 je tožniku že nakazala sorazmeren del najemnine (706,93 EUR). Od 28. 3. 2013 je hiša prazna, oddajale so se le garaže in poslovni prostor. Toženka plačuje vse stroške (elektrika, vodarina, prispevki, zavarovanje...). 5 Ki vsebuje tudi zapis: „Kako je s ključi..., rad bi imel dostop do svojega dela...“.