Jedro

Kasnejše spremembe v lastništvu stanovanj ne morejo vplivati na veljavnost pogodbe o upravljanju, saj pogodba učinkuje tudi proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba v izpodbijanem delu (1. in 3. točki izreka) ter izpodbijani sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122255/2012 s 27. 8. 2012 v 1. odstavku izreka glede glavnice 158,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012, glavnice 144,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 dalje in glavnice 108,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2012 dalje ter v 3. odstavku izreka glede stroškov upnika 46,00 EUR; v preostalem pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožeči stranki plačati 166,91 EUR pravdnih stroškov.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi tožencu prepovedalo odtujiti ali obremeniti svojo nepremičnino z ID znakom 000 ali stvarne pravice, ki so v njeno korist vknjižene na nepremičnini, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, v primeru kršitve začasne odredbe pa mu naložilo plačilo 10.000,00 EUR denarne kazni.

3. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka storjena s tem, ko je sodišče priznalo, da je pooblaščenec tožeče stranke pristopil na glavno obravnavo, čeprav je ta zamudil. To kaže na pristranskost sodišča. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja, da so pristopili vsi vabljeni. A sodišče strankam vabljenih ni predstavilo. Iz tega izhaja, da se je sodnica vnaprej odločila, da ne bo izvajala predlaganih dokazov in s tem tožencu kršila pravico do obrambe. Sodišče je tudi spregledalo sklicevanje toženca na 286.b člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče je ignoriralo seznam lastnikov iz zadeve VL 219880/2012. Pogodba o upravljanju ne velja. Za vložitev predloga za izvršbo je veljavno pooblastilo sedanjih lastnikov, ne pa tistih, ki so v letu 1993 podpisali pogodbo o upravljanju. Nasprotno stališče nasprotuje predpisom, saj pokojnih lastnikov ni mogoče terjati za nepotrebno povzročanje stroškov in je nepietetno.

Sodba je nerazumljiva in neobrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Stroški so nesubstancirani in jih ni mogoče preveriti. Ne drži, da toženec ni ugovarjal računom, saj jim je ugovarjal že v ugovoru.

Priznanje stroškov hladne in tople vode ter ogrevanja po števcu predstavlja grobo kršitev materialnega prava, saj tožeča stranka porabe ni substanicirala z izpiski za posamezni mesec. Nasprotuje tudi nepotrebnim administrativnim stroškom.

4. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Opisuje, kako se je toženec izogibal vpisu svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo in zaključuje, da je šlo za aktivno in kontinuirano ravnanje v smeri onemogočanja ali oteževanja upnikove terjatve. Skrivanje premoženja je način, s katerim se toženec izogiba plačilu. Obstoj toženčevih obveznosti do tretjih tudi lahko vpliva na možnost uveljavljanja terjatve tožeče stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Izpodbijana sodba je jasna in razumljiva. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki več kot zadoščajo zahtevi 3. odstavka 457. člena ZPP(1) in strankam postopka ter pritožbenemu sodišču omogočajo preizkus. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena je torej neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je ugotovilo, da je ob oklicu naroka pristopil pooblaščenec tožeče stranke. Iz zapisnika o glavni obravnavi 16. 10. 2014 izhaja, da je ob oklicu naroka pooblaščenec res pristopil. Pritožnikovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje sankcionirati prihod pooblaščenca pred razpravno dvorano dve minuti po razpisanem času glavne obravnave, četudi narok tedaj sploh še ni bil oklican, je napačno. Takšno ravnanje sodišča bi bilo nerazumno. Pritožbeni očitek, da naj bi to kazalo na pristranskost sodišča, pa ni utemeljen.

8. Res je toženec ob zaključku naroka za glavno obravnavo zatrdil, da se sklicuje na določbo 286.b člena ZPP, a ni navedel, katere od predlaganih dokazov bi moralo sodišče še izvesti. V pritožbi pa tudi ne pojasni, kateri od predlaganih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, so tisti, ki bi jih po njegovem bilo treba izvesti, v zvezi s katerim odločilnim dejstvom in kaj bi to lahko pri odločitvi sodišča prve stopnje spremenilo. S takšnim, zgolj navrženim, pritožbenim uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne pazi, pritožbenega preizkusa ne more doseči. 9. Tožeča stranka, upravnica večstanovanjske stavbe na ..., zahteva plačilo storitev upravljanja, čiščenja in urejanja okolice ter stroške obratovanja in vzdrževanja, ki jih je založila za toženca za april maj in junij 2012. 10. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka storitve upravljanja opravlja na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o opravljanju storitev upravljanja, je materialnopravno pravilen. Pogodba je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje sklenjena z zakonsko večino. Kasnejše spremembe v lastništvu stanovanj ne morejo vplivati na veljavnost pogodbe o upravljanju, saj pogodba učinkuje tudi proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov (4. odstavek 53. člena Stanovanjskega zakona; SZ-1). Pritožbene trditve o pomanjkljivi aktivni legitimaciji so torej neutemeljene.

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik trditvam o tem, kaj in zakaj dolguje tožeči stranki, ni nasprotoval, je pravilen. Tožeča stranka je za vsakega od posameznih stroškov natančno navedla, kaj je podlaga posameznega stroška, koliko je zanj založila oziroma koliko znaša, kakšen je ključ delitve in glede na to končni znesek, ki ga mora plačati toženec. Takšnim trditvam je toženec nasprotoval le posplošeno. Pritožbeni očitek, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav tožeča stranka ni substancirala svojih trditev, je zato neutemeljen.

12. Ni jasno, kaj ima toženec v mislih, ko govori o stroških fotokopij, telefoniranja in PTT. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za stroške fotokopij, telefoniranja in PTT.

13. Ostale pritožbene trditve na odločitev o tožbenem zahtevku ne morejo vplivati, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP in 1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožba zoper sodbo torej ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (30., 31. in 53. člen SZ-1), očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa niso bile storjene. Višje sodišče tudi ni zaznalo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo.

O pritožbi zoper sklep:

14. V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, izkazati pa mora tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker upnica takšne nevarnosti ni izkazala, je sodišče prve stopnje, ki se je ob tem ustrezno opredelilo do vseh njenih pravno pomembnih trditev, predlog zavrnilo. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato ni utemeljen pritožbeni očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pojasnilo, da okoliščina, da toženec ni želel vpisati svoje lastninske pravice in da se je tudi še po izdaji sodbe vpisu izmikal, sicer lahko kaže na to, da je poskušal onemogočiti ali otežiti uveljavitev upnikove terjatve. Vendar pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zdaj toženčeva lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana, zato preteklo ravnanje ne predstavlja več nevarnosti za uveljavitev terjatve(2). Kaj še počne toženec, da bi tudi po vpisu lastninske pravice oteževal uveljavitev tožničine terjatve, ni jasno. Zaključek sodišča prve stopnje, da upnica ni do stopnje verjetnosti izkazala, da dolžnik konkretno ravna v smeri odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, da bi onemogočil ali precej otežil upničino terjatev, je zato pravilen. Utemeljena je tudi ocena sodišča prve stopnje, da pri tožencu ne gre za nekoga, ki bi na vsak način hotel onemogočiti ali otežiti terjatev upnika, ampak bolj za osebo, ki s pravnimi sredstvi vztraja pri svojih stališčih in morda ne razume povsem situacije, v kateri se nahaja, kvalificirane pravne pomoči pa si ne želi poiskati.

16. Povsem ustrezen odgovor so v obrazložitvi sklepa dobile tudi nekonkretizirane trditve o dolžnikovi prezadolženosti in o tem, da je pri nepremičnini že vpisanih več zaznamb. S predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska, iz katerega vsebina zaznamb niti ni razvidna, upnica, ki konkretnih trditev o dolžnikovem odtujevanju, skrivanju ali drugačnem razpolaganju s premoženjem niti ni podala, manjkajočih trditev ni mogla nadomestiti.

17. Višje sodišče tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da pogoj za za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 270. člena ZIZ ni podan. V pritožbi upnica ne navede ničesar takšnega, kar bi omogočilo drugačen pravni zaključek. Višje sodišče je zato njeno pritožbo zoper sklep v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

18. Pravdni stranki s pravnimi sredstvi nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb. Op. št. (1): Obrazložitev sodbe v sporu majhne vrednosti obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev, navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno.

Op. št. (2): Tako tudi: Višje sodišče v Ljubljani, odločba I Cp 789/2015.