Jedro

Ob odsotnosti dogovora o višini avtorskega honorarja lahko avtor zahteva plačilo honorarja v višini, ki se določi po kriterijih iz prvega odstavka 81. člena ZASP. Le-ta določa, da če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 8.329,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2006 dalje do plačila in opustitev vsakršne reprodukcije, distribucije, oglaševanja in prodajo knjige „B“, ki vsebuje avtorsko delo tožeče stranke – študijo K. s priloženim izborom in opisom 100 najlepših čipk – ali omogočanje navedenega komu drugemu in umik knjige iz prodaje ter uničenje vseh že natisnjenih izvodov (I. točka izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožnici naložilo plačilo stroškov toženke v višini 2.401,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Tožnica se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da tožena stranka ni naročila raziskave in je zato ni dolžna plačati. Stranki nista sklenili pisne pogodbe o naročilu avtorskega dela, iz katere bi izhajal obseg naročila, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe. O tem spornem vprašanju, kakšen obseg naročila je bil dogovorjen, bi sodišče moralo odločiti v korist tožeče stranke ob pravilni uporabi 80. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Sodišče je večkrat nekritično sledilo priči dr. S., čeprav je bila neprepričljiva in neverodostojna. Priča dr. S. se je izkazala za pristransko, zato njene izpovedi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Predvsem pa je neresničen zaključek priče, da bi se prispevek tožeče stranke dalo izpeljati že na podlagi minulega dela. Ta del izpovedi je v očitnem nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča, da sta se tožnica in dr. S. strinjali, da ustni viri umirajo in je zato potrebno, da se zbere podatke od ljudi, ki so še kaj vedeli o začetku klekljanja na Žirovskem. Če bi tožeča stranka članek lahko napisala na podlagi minulega dela, se z raziskavo ne bi mudilo in obstoj informatorjev ne bi nobenega skrbel. Sodišče bi moralo pri presoji obsega naročila upoštevati tudi dejstva, ki jih je sicer pravilno ugotovilo in sicer, da je tožeča stranka pred začetkom dela na sestanku pri toženi stranki pojasnila, da bo potrebna raziskava in kaj vse bo potrebno zanjo, da je tožeča stranka povedala, da bo potrebno veliko dela, da je tožeča stranka tudi povedala, da je delo na projektih njen glavni vir dohodkov. Poleg tega pa bi moralo upoštevati, da tožena stranka na sestankih ni nikoli postavila svojih finančnih okvirjev za monografijo, želela pa je dobro monografijo, ki jo je bila glede na izpovedi tožeče stranke in dr. S. tudi pripravljena plačati. Če je tožena stranka povabila tožnico k pripravi (dobre) monografije o čipkah, potem je dala tudi vnaprejšnje soglasje za etnološko raziskavo tega področja, zato je napačen zaključek sodišča, da je bila tožnica povabljena k sodelovanju zgolj za članek in so pomisleki sodišča, da je tožeča stranka prekoračila dogovor o naročenem delu neutemeljeni. Tožeči stranki se ne more vnaprej očitati, da ni napravila specifikacije stroškov, tega ji nihče ni naročil, pa tudi navodila tožene stranke so bila, da se bo obračun honorarja in stroškov naredil šele po opravljenem delu. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je članek tožeče stranke samostojni znanstveni prispevek s področja etnologije, zato brez proučevanja ljudi na terenu ni etnološke znanosti, brez predhodne etnološke raziskave pa ni mogoče napisati znanstvenega članka. Razlika med znanstvenim in strokovnim člankom je v tem, da znanstveni članek vsebuje prvo objavo izvirnih raziskovalnih izsledkov in to v takšni obliki, da se lahko raziskava ponovi, strokovni članek pa predstavlja zgolj obstoječe stanje. Prav tako je sodišče prezrlo, da monografija obsega tudi izbor 100 najlepših čipk, ki so bile takrat prvič izbrane, predstavljene in znanstveno utemeljene, pri čemer tudi tega avtorskega prispevka ne bi bilo brez predhodne etnološke raziskave. Navsezadnje celoten prispevek tožeče stranke obsega v monografiji več kot 240 strani, na katerih so izčrpno predstavljeni izsledki etnološke raziskave in če že ne obstaja pogodbena podlaga, bi sodišče moralo zahtevek obravnavati z vidika neupravičene obogatitve (glej pripravljalni spis z dne 1.6.2010 str. 6). V tem primeru je tožena stranka brez pravne podlage izkoristila raziskavo tožeče stranke, ne da bi za njo karkoli plačala. O tem sodba nima nobenih razlogov, čeprav je tožeča stranka izrecno uveljavljala obogatitveni zahtevek. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da tarifa Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) ni primerna podlaga za določitev honorarja. V letu 2006 je bila edina primerna tarifa za vrednotenje (terenskega) znanstveno-raziskovalnega dela tarifa, ki jo je uporabljala ARRS in je temeljila na porabljenem delu in urni postavki raziskovalca. Razveljavljeni pravilnik, na podlagi katerega je višini honorarjev ocenil M. N., ni predvideval plačila za etnološko študijo, ki se sicer šteje kot avtorsko delo. Zaradi tega avtor po navedenem pravilniku sploh ni upravičen do plačila za delo na terenu. Pri ugotavljanju meril in kriterijev za določitev honorarja je sodišče nepravilno dalo prednost obliki avtorskega dela (članek) pred njegovo vsebino (etnološka raziskava). Pomemben del avtorskega dela tožnice predstavlja izbor 100 čipk s seznamom klekljarjev, lastnikov in trgovcev ter povzetek, za kar pa tožnica sploh ni prejela nobenega plačila. Izračun MN temelji po merilih pravilnika za strokovna dela, kar je v nasprotju z izpovedjo priče dr. S, ki je povedala, da gre pri prispevku tožeče stranke po uporabljenem aparatu za znanstveno delo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za sodno varstvo avtorske pravice, saj naj bi toženka tožnici plačala običajno plačilo za njen prispevek, tožnica pa ni dokazala, da je bila k oddaji članka prisiljena. Sodba je v tem delu pomanjkljivo obrazložena in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče sploh ni ugotovilo, katere pravice in na podlagi česa jih je tožena stranka pridobila. Glede na predhodno ugotovitev sodišča, da tožena stranka raziskave ni naročila, je jasno, da tudi ni imela nobene podlage za izkoriščanje avtorskega dela. Poleg tega bi lahko tožena stranka na podlagi pogodbe o naročilu avtorskega dela pridobila le pravico do distribuiranja, ne pa tudi pravico do reproduciranja in nadaljnjega prenosa pravic. Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek, tožena stranka tudi ni upravičena do povračila stroškov. Poleg tega pa so stroški tožene stranke previsoko odmerjeni. V primeru razveljavitve, tožeča stranka predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku, ker sedanja sodnica pri presoji dokazov ni bila nepristranska in je spregledala precej dejstev in okoliščin, ki so v prid tožnice.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica s predmetno tožbo vtožuje plačilo honorarja za avtorsko delo, ki ga je izdelala za toženko in ga je toženka vključila v fotomonografijo o žirovski klekljani čipki z naslovom „..........“. Prispevek, ki ga tožnica zatrjuje in za katerega zahteva plačilo honorarja, je raziskava o žirovski klekljani čipki in napisana študija z naslovom „..........." ter izbor stotih najlepših čipk ter opis njihovih bistvenih značilnosti, katerih fotografije so vsebovane v knjigi. Poleg tega pa tožnica zahteva tudi sodno varstvo avtorske pravice zaradi kršitve pravice do reproduciranja in distribuiranja.

Glede na okoliščine (povabilo toženke, da tožnica sodeluje pri izdelavi načrtovane knjige, dogovori o vsebini avtorskega dela na sestankih) ter čas dogovorov (pred nastankom avtorskega dela) o izdelavi avtorskega dela, je sporazum med pravdnima strankama šteti kot pogodbo o naročilu avtorskega dela. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v 99. členu določa, da se z avtorsko pogodbo o naročilu dela avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar. Med strankama je sporen tako obseg naročila (kaj je bilo naročeno), kot tudi višina honorarja.

O obsegu naročila V zvezi z obsegom naročila pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica utemeljevala svoj zahtevek za plačilo honorarja za izdelavo avtorskega dela in sicer študije, objavljene na straneh od 47 do 74 knjige ter izbor čipk in opis njihovih bistvenih značilnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena izdelava članka oziroma študije, ne pa tudi sama raziskava, za katero tožnica trdi, da je bila nujno potrebna za pripravo članka. V zvezi s samo raziskavo, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da le-ta izrecno ni bila dogovorjena, vendar je tožnici priznati, da je za izdelavo članka oziroma študije morala opraviti tudi določen (zatrjevan) obseg raziskav. Plačilo za to raziskovalno delo pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, že vključuje honorar, ki je bil tožnici izplačan po tarifi, ki izhaja iz Pravilnika o sofinanciranju avtorskih honorarjev na področju glasbene, glasbeno-scenske, plesne, baletne, gledališke, filmske, audio, video in multimedijske ustvarjalnosti in na področju književnosti, znanosti in likovne umetnosti (Pravilnik).

Pri ugotavljanju obsega naročila sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je bilo med strankama dogovorjeno tudi, da tožnica opravi izbor čipk ter ta izbor opremi s podatki o čipkah. Ali je bil med strankama dogovorjen tudi izbor čipk in oprema čipk s podatki je odločilno pri presoji, ali je podlaga za plačilo vtoževanega zneska za to avtorsko delo 99. člen ZASP oziroma prvi odstavek 81. člena istega zakona (pogodbena podlaga, če je obstajala), ali pa je podlaga za vtoževani zahtevek neupravičena pridobitev, na kar se je tožnica podredno sklicevala v postopku na prvi stopnji (če dogovora o izboru čipk ni bilo).

Ker sodba o tem nima razlogov, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), jo je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti že iz tega razloga.

O višini honorarja Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo toženka tožnici za njeno avtorsko delo nekaj plačala, ni pa bila dogovorjena višina honorarja. Ob odsotnosti dogovora o višini avtorskega honorarja, lahko avtor zahteva plačilo honorarja v višini, ki se določi po kriterijih iz prvega odstavka 81. člena ZASP. Le-ta določa, da če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. In predmet tega postopka je ravno določitev primernega honorarja za opravljeno avtorsko delo.

Pri odločanju, kaj je primeren oziroma običajen honorar so lahko sodišču, poleg ugotovitev izvedencev, v pomoč predpisi, ki urejajo plačilo avtorskih honorarjev za primerljiva dela, čeprav v drugačnih pravnih situacijah (za avtorska dela, izdelana na podlagi javnih razpisov ali v okviru sofinanciranja določenih projektov ipd.). V tem smislu je seveda za sodišče uporabljiv tako predpis, ki sicer ne velja več, vendar iz njega izhaja vrednotenje avtorskega dela, ki ustreza standardu običajnega honorarja, kot tudi predpis, ki določa vrednotenje avtorskega dela, opravljenega na podlagi javnega razpisa ali v kakšnih drugačnih okoliščinah, ki na samo višino honorarja ne vplivajo. Tožnica zaradi obsežnosti raziskovalnega dela, ki ga je vložila v izdelavo članka in izbora čipk, stoji na stališču, da mora biti njen honorar določen glede na število ur, ki jih je porabila za pripravo avtorskega dela, pri čemer vrednoti uro svojega dela v skladu z Uredbo o normativih in standardih za določanje sredstev za izvajanje nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa (Uredba). Toženka na drugi strani vrednoti tožničino delo v skladu s Pravilnikom, ki predvideva plačilo honorarja glede na število avtorskih pol, torej glede na obsežnost končnega izdelka, to je članka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je določitev honorarja za članek, upoštevajoč kriterije iz Pravilnika, ustreznejša od določitve honorarja glede na število opravljenih raziskovalnih ur. Ne le, da je po Uredbi plačljiva raziskovalna ura in ne tudi samo avtorsko delo (v obravnavanem primeru pa gre za določitev honorarja za avtorsko delo), tudi ure, ki jih je tožnica specificirala v Seznamu opravljenih del (A9), po vsebini niso vse „raziskovalne“. Tožnica v pritožbi opozarja na znanstveno naravo njenega dela in članka, zaradi česar naj ne bi bil uporabljiv Pravilnik, saj ne ureja plačila za tovrstna avtorska dela. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Tarifa sofinanciranja avtorskih honorarjev, ki je sestavni del Pravilnika (in je še ob odločanju pritožbenega sodišča objavljena na spletnih straneh Ministrstva za kulturo), predvideva plačilo avtorskega honorarja za ustvarjalnost na področju književnosti, znanosti (!) in likovne umetnosti (F poglavje tarife). Pod točko F.II.1. omogoča plačilo honorarjev tudi za znanstvene razprave, kot kompleksne študije z aparatom, monografske študije, eseje z znanstveno temo in podobno. V plačilu honorarja za avtorsko polo, ki vsebuje znanstveno razpravo, je logično vključeno tudi preddelo, na katerem sama študija oziroma članek temelji, zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je primernejša določitev honorarja za članek v skladu s tarifo iz Pravilnika, saj vključuje tako plačilo za predhodne raziskave, kot tudi plačilo za samo avtorsko delo.

Je pa sodišče prve stopnje pustilo neodgovorjeno vprašanje, ali je bilo s plačilom honorarja v skladu s Pravilnikom, zajeto tudi plačilo za izbor čipk in pridobivanje podatkov o le-teh. Tudi glede tega vprašanja bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo zavzeti stališče, pri čemer pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da dvomi v ustreznost določitve honorarja za izbor čipk in njihovih bistvenih lastnosti na podlagi Pravilnika. Glede na to, da tarifa iz Pravilnika omogoča vrednotenje po avtorskih polah, posamezna avtorska pola pa, kot je izpovedal M.N., predstavlja 30.000 znakov, vrednotenje po količini teksta (ki je v tem delu minimalen) za to avtorsko delo ne odraža dejanskega obsega vloženega dela. Zato se pri odločanju o primernosti honorarja za izbor čipk in opis njihovih bistvenih značilnosti zdi primernejša določitev honorarja, upoštevajoč število ur, porabljenih za pripravo tega avtorskega dela, ob ustrezni dopolnitvi trditvene podlage na podlagi četrtega odstavka 286. člena ZPP v smeri katere postavke, ki izhajajo iz seznama opravljenih del, se nanašajo izključno na delo v zvezi z izborom čipk in pridobivanjem podatkov o njih. Pri oceni vrednosti ure dela pa bo sodišče lahko uporabilo bodisi urno postavko iz Uredbe bodisi pooblastilo iz prvega odstavka 216. člena ZPP.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe glede odločitve o kršitvi izključnih pravic iz ZASP. Sodba v tem delu nima razlogov o tem, katere pravice in na kakšni podlagi sodišče prve stopnje šteje, da so bile prenesene na toženko.

Ker sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj gre za kršitev, ki je glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Čeprav se odsotnost razlogov nanaša zgolj na odločitev o kršitvah materialnih avtorskih pravic in plačilo honorarja za izbor čipk, je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti celotno sodbo, saj v pritožbenem postopku ni bilo mogoče razmejiti zahtevka tožnice za plačilo honorarja za članek, od zahtevka za plačilo honorarja za izbor čipk. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali sta se stranki predhodno dogovorili za izdelavo izbora čipk in opis njihovih bistvenih značilnosti, kakšna je primerna višina honorarja za to avtorsko delo in končno še, ali plačilo, ki ga je opravila toženka, vključuje tudi honorar za izbor čipk. Šele na podlagi vseh zgoraj navedenih ugotovitev, bo mogoča odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ker sodnici, ki je odločala v postopku na prvi stopnji ni mogoče očitati pristranskosti, saj je dokazni postopek in dokazno oceno opravila korektno, pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnice, da se zadeva dodeli v obravnavo drugemu sodniku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.