Jedro

V tej pravdi tožniki ne uveljavljajo zahtevka zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, temveč škodo, ki jim je nastala zaradi izgube možnosti uveljavljanja tega zahtevka od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katerim bi zaradi njegove specifične narave v primeru vrnitve nepremičnine v naravi nedvomno uspeli.

Zastaranje odškodninske terjatve zoper državo zaradi napake upravnega organa v denacionalizacijskem postopku teče od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da terjatev pokojne A. A., v višini 2.953.934,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2014 dalje, proti toženi stranki predstavlja del zapuščinske mase po pokojni A. A. in da je toženka to terjatev dolžna plačati skupnosti dedičev. Tožnikom je naložilo, da so toženki dolžni povrniti 7.259,77 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbo tožniki iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarjajo, da je sodišče napačno uporabilo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o zastaranju terjatev, saj je zmotno presojalo začetek teka in tek zastaralnih rokov. Zastaranje odškodninske terjatve bi lahko teklo šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, to je od 19. 10. 2005 dalje. Sodba spregleda določbe o prehodu zapuščine na dediča iz 132. člena ZD v zvezi z 78. členom ZDen. Ker odškodninska terjatev izhaja iz same zapuščine, je lahko prešla na skupnost dedičev šele, ko je zapuščina sploh nastala. Šele takrat lahko govorimo o zmanjšanju premoženja. Ob upoštevanju razlogov sodišča bi zastaralni rok lahko tekel proti že umrli denacionalizacijski upravičenki še preden bi še neobstoječa zapuščina prešla na žive dediče, za katere se do 18. 10. 2005 ni vedelo, ali so upravičeni do denacionalizacije. To bi pomenilo rušenje sistema Zakona o dedovanju in uvajanje sistema ležeče zapuščine. Če nekdo že po temelju ni materialno upravičen do denacionalizacije (v obliki obveznic), ne more tožiti na odškodnino, saj se škoda neposredno nanaša na odločitev o vprašanju, ali je sploh upravičen do glavne stvari, to je do vrnitve premoženja v obliki obveznic. Zato je zgrešen očitek, da bi tožniki morali tožiti že leta 2002, ko naj bi s sklepom vrhovnega sodišča I Up 607/2001 z dne 28. 2. 2002 izvedeli, da vrnitev v naravi ni možna. S to odločbo je vrhovno sodišče zgolj pritrdilo, da je upravno sodišče pravilno potrdilo odločbo ministrstva o odpravi prvostopenjske odločbe o vrnitvi v naravi, ne pa, da bi bila odločba o denacionalizaciji po temelju dokončna oziroma pravnomočna. Absurdna je ugotovitev, da tožeče stranke uveljavljajo zahtevek neposredno po 72. členu ZDen. Ta bi prišel v poštev le pri vračilu v naravi, ne pa pri obveznicah. Jasno je, da so tožniki vtoževali znesek, ki bi ga dobili po 72. členu ZDen, če bi jim bila nepremičnina vrnjena v naravi. To izhaja iz besedila tožbe. Sodišče je zato v tem delu napačno uporabilo določilo 72. člena ZDen, namesto splošnih določb o odškodninski odgovornosti. Nepravilna je obrazložitev glede vprašanja aktivne legitimacije, tako v delu glede uporabe določb materialnega prava, katere osebe še sodijo v zapuščinsko skupnost, kot glede presoje odstopnih izjav in posledično glede določb ZPP o aktivni procesni legitimaciji pri sosporništvu. Razlogi sodbe v teh treh točkah so v medsebojnem nasprotju, kar predstavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Napačno je naziranje, da bi glede dedičev po umrlem B. A. morali, poleg četrte tožeče stranke – oporočne dedinje B B., biti zajeti še štirje otroci po zapustniku A., R., N. in L. Sodna praksa glede ravnanj potencialnih dedičev govori o eni sami bistveni okoliščini, in sicer, ali je bil v trenutku dajanja ali opuščanja take izjave že znan obseg denacionaliziranega premoženja. Sklep o dedovanju po zapustniku B. A. je bil izdan 30. 3. 2010, odločba Upravne enote Ljubljana o denacionalizaciji pa je postala pravnomočna 19. 10. 2005. S tem dnem je pokojnikova zapuščina prešla na njegove dediče ex lege. Od takrat dalje so dediči lahko razpolagali s svojimi dednimi deleži. Ker je bila leta 2008 denacionalizacijska odločba že tri leta pravnomočna, B. A. pa je vse premoženje zapustil ženi A. A., to velja tudi za v tej tožbi vtoževano terjatev. Enako velja glede položaja J. M. v zapuščinski skupnosti. Ker je bil dedni dogovor po sklepu o dedovanju sklenjen 1. 7. 2008, je bilo vsem strankam dogovora jasno, kakšen je bil obseg premoženja zapustnice na dan njene smrti 29. 11. 2007. Če je sodišče menilo, da je v drugem delu tožbenega zahtevka odveč 31. tožeča stranka J. K. bi moralo zahtevek zavrniti le proti njej, ne pa tudi proti vsem ostalim. Sodba sodišča je sodba presenečenja. Tožniki so tožbeni zahtevek postavili tako, da je bil skladen z navodili vrhovnega sodišča. Sodišče jih na kasnejših narokih ni pozvalo, da dopolnijo zahtevek z dodatnimi člani zapuščinske skupnosti, če je menilo, da je to potrebno. Na naroku je celo navedlo, da bo izdalo vmesno sodbo, ker je zahtevek zrel za razsojo po temelju, nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi iz razlogov pomanjkanja aktivne legitimacije. Tožniki predlagajo, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, kot je naveden v 2. točki izreka sodbe, podredno pa, da zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniki od toženke zahtevajo povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi napake pri vodenju denacionalizacijskega postopka (prvi odstavek 26. člena Ustave RS) in se odraža v 1.) razliki med vrednostjo premoženja, ki bi bilo pokojni denacionalizacijski upravičenki vrnjeno v naravi, in med vrednostjo prejetih obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) ter 2.) v izgubljeni pravici do nadomestila zaradi nemožnosti uporabe iz drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ta glede škode zaradi drugačne oblike vrnjenega premoženja zastaral, za odškodninski zahtevek po 72. členu ZDen pa tožniki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, saj jim nepremičnina ni bila vrnjena v naravi.

6. Iz trditev tožnikov v tožbi in vseh nadaljnjih vlogah jasno izhaja, da v tej pravdi ne uveljavljajo zahtevka zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja po 72. členu ZDen, temveč škodo, ki jim je nastala zaradi izgube možnosti uveljavljanja tega zahtevka od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katerim bi zaradi njegove specifične narave v primeru vrnitve nepremičnine v naravi nedvomno uspeli. Ob pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da zastaralni rok za vložitev omenjenega zahtevka prične teči šele z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2010), bi tožniki tak zahtevek lahko postavili šele 19. 10. 2005, zato tudi njihov odškodninski zahtevek za škodo zaradi nemožnosti uveljavljanja tega zahtevka še ni mogel zastarati. Ker je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo tožbeni zahtevek tožnikov kot uveljavitev plačila po 72. členu ZDen, ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je glede omenjenega zahtevka narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi 355. člena ZPP.

7. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Za pričetek teka zastaralnega roka je torej ključno, kdaj so imeli tožniki možnost uveljavljati tožbeni zahtevek zoper toženko. To pa ni odvisno le od njihove pravočasne ocene, da je zaznano škodno ravnanje toženke protipravno, temveč tudi od njihovega materialnega upravičenja za vložitev tožbe. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi v odločbi II Ips 364/2010 z dne 6. 2. 2014 terjatev tožnikov označilo kot škodo, ki izvira iz oblike vrnjenega premoženja v denacionalizacijskem postopku, ki ga lahko uveljavlja zgolj denacionalizacijski upravičenec, ki mu je premoženje vrnjeno oziroma njegovi dediči, zastaralni rok za zastaranje vtoževane terjatve ni mogel začeti teči pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Tudi če so tožniki že pred tem lahko pričakovali odločitev upravnega organa, za katero trdijo, da jih je oškodovala, tožbe za povračilo škode niso mogli vložiti, saj zapuščine še niso pridobili. Ta namreč skladno z drugim odstavkom 78. člena ZDen preide na dediče denacionalizacijske upravičenke šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Na pravilnost stališča, da zastaralni rok ni mogel teči pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, kaže tudi sodna praksa, ki je v zadevi VSL II Cp 3257/2006 sprejela stališče, da v primeru, da denacionalizacijski postopek še ni pravnomočno končan, oškodovanec ne more vložiti tožbe, saj škoda še ni znana, in ni jasno, v kakšni obliki in višini bo premoženje vrnjeno. Do enake razlage teka zastaralnih rokov je mogoče priti tudi s primerjavo z zahtevkom zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja po 72. členu ZDen, saj tudi v tem primeru zastaralni rok teče šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, pa čeprav bi bila nepremičnina v naravi že pred tem vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu in bi bilo torej zahtevek po višini nedvomno mogoče oblikovati, oblika vrnitve pa med strankama ne bi bila sporna (primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2010). Ker od pravnomočnosti odločitve o denacionalizaciji 19. 10. 2005 do vložitve tožbe 22. 1. 2007 zastaralni rok za vtoževano odškodninsko terjatev še ni potekel, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje na podlagi 355. člena ZPP. Ob tem še dodaja, da tudi sicer listine ne potrjujejo, da so tožniki že z izdajo odločbe vrhovnega sodišča z dne 28. 2. 2002 izvedeli, da nepremičnine ne bodo dobili vrnjene v naravi. Ta odločba se je namreč nanašala le na del premoženja, parc. št. 28/2, k. o. X., ki je bila predmet lastninskega preoblikovanja podjetja X., ne pa na premoženje s parc. št. 28/3, k. o. X., ki je bil predmet lastninskega preoblikovanja podjetja Y. Ker je tožnikom Ministrstvo za okolje, prostor in energijo še v maju 2003 pojasnjevalo, da je terjatev za vrnitev premoženja v naravi odvisna zgolj od dejstva, ali so pravočasno vložili predlog za izdajo začasne odredbe, ne glede na nadaljnje ukrepanje upravnega organa in izvedbo lastninskega preoblikovanja, so ti tudi po odločitvi vrhovnega sodišča še vedno lahko pričakovali drugačno odločitev vsaj glede dela zahtevanega premoženja, in jim torej ni mogoče očitati, da bi že v letu 2002 lahko vedeli za celoten obseg nastale škode (primerjaj dopis na list. št. 169 priloženega upravnega spisa 363-171/93).

8. Dediči po denacionalizacijski upravičenki premoženja, prejetega z denacionalizacijsko odločbo z dne 22. 9. 2005 v obliki obveznic SOD, še niso razdelili, zato med njimi obstoji dediščinska skupnost. To pa ne pomeni, da morajo v odškodninski pravdi kot tožniki nastopiti vsi, temveč le, da morajo tožbeni zahtevek oblikovati tako, da je zagotovljena izpolnitev v korist dediščinske skupnosti. To so storili s tem, ko so od toženke zahtevali plačilo odškodnine skupnosti dedičev po pokojni A. A., umrli dne 8. 7. 1973. Sodišče bi takemu tožbenemu zahtevku lahko ugodilo, tudi če člani skupnosti v nadaljevanju ne bi bili našteti, saj jih opredeljujejo določbe ZD glede na njihov dednopravni položaj. Zgolj pomotna izpustitev imena kakšnega od sodedičev, članov dediščinske skupnosti, ne pomeni, da aktivna legitimacija tožnikov ni podana, kot je napačno razlogovalo sodišče v 17. točki sodbe, prav tako pa zaradi te pomanjkljivosti tožbeni zahtevek ni nesklepčen.

9. Glede položaja posameznih (ne)članov dediščinske skupnosti pritožbeno sodišče še dodaja. Po jasno izoblikovanem stališču Vrhovnega sodišča RS v odločbah II Ips 723/2009 in II Ips 266/2006 je predmet vsake denacionalizacijske odločbe individualiziran in poseben, zato je treba po vsaki denacionalizacijski odločbi glede vrnjenega premoženja opraviti novo zapuščinsko obravnavo. Ne glede na to, da je dedinja J. K. 11. 4. 2007 podala izjavo, s katero je svoj dedni delež glede 1/24 terjatve iz te odškodninske pravde odstopila sodediču I. P., ima še vedno položaj dedinje po denacionalizacijski upravičenki v zvezi s še nerazdeljeno zapuščino in je torej članica dediščinske skupnosti, kot to pravilno izhaja iz tožbe. Član te skupnosti je tudi J. M. Iz sklepa o dedovanju III D 276/2008 z dne 1. 7. 2008, ki se ne nanaša na denacionalizirano premoženje, namreč izhaja, da je po zapustnici M. P. uveljavljal nujni delež in je bilo o tem že odločeno z delnim sklepom o dedovanju (torej se mu ni odpovedal, kot trdi pritožba), med dediči pa je bil nadalje sklenjen dedni dogovor glede premoženja, ki bi ga zapustnica kot dedinja lahko dobila v drugih postopkih, po katerem bi J. M. podedoval 5/6 tako pridobljenega premoženja. Ta dogovor očitno velja tudi za terjatev iz omenjenega postopka ter premoženje po denacionalizacijskih odločbah, glede katerega zapuščinske obravnave še niso bile opravljene. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožniki, da zaradi neuveljavljanja nujnega dednega deleža po B. A. dediči A., R. N. in L. nimajo več položaja potencialnih dedičev glede denacionaliziranega premoženja. Ta namreč še ni bil predmet zapuščinskega postopka, zato neuveljavljanje pravice do nujnega dednega deleža v drugem postopku ne pomeni odpovedi tej pravici v novem postopku glede denacionaliziranega premoženja.

10. Ker je sodišče prve stopnje glede nosilnih razlogov sodbe materialno pravo napačno uporabilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. To naj v nadaljevanju ugotovi, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti, ter nato o zahtevku ponovno odloči. 11. Ker je sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi stroškovno odločitev. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.