Jedro

V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je bil dogovorjen obvezen postopek za mirno rešitev spora (arbitražni postopek). V času sklenitve in uveljavitve pogodbe o zaposlitvi je, enako kot v času, iz katerega izvira vtoževana terjatev iz naslova razlike stroškov prevoza na delo in z dela, veljal nespremenjeni drugi odstavek 205. člena ZDR, ki je dopuščal možnost sklenitve arbitražnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi. Takšen način reševanja sporov je bil predpisan tudi v podjetniški kolektivni pogodbi. Zato bi morala tožena stranka v zvezi z uveljavljanjem terjatev iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela najprej sprožiti arbitražni postopek pri toženi stranki. Ker je sodno varstvo uveljavljala neposredno, je bilo treba njeno tožbo kot nedopustno (v tem delu) zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo potnih stroškov za obdobje od januarja 2004 do novembra 2004 v višini 478,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2007 do plačila (točka I izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na plačilo potnih stroškov za obdobje od decembra 2004 do decembra 2006 v višini 1.956,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2007 do plačila, zavrglo (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 339,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

Tožeča stranka se pritožuje zoper točki II in III navedenega sklepa iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni zavzelo stališča do navedb tožeče stranke, da je treba uporabiti tiste procesne določbe, ki veljajo v času vložitve tožbe. Dogovor o arbitraži je del procesnega prava, enako velja za določbe, ki urejajo pristojnost sodišča. Pristojnost sodišča se presoja glede na določbe, ki veljajo v času vložitve tožbe in ne v času, iz katerega izvira terjatev, ki se vtožuje. Zato za odločitev v tem sporu ni bistveno, kdo bi bil pristojen odločati o tožbi v obdobju, iz katerega izvira terjatev, to je v obdobju od decembra 2004 do decembra 2006. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na prepoved retroaktivnosti, ki je določeno v 155. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91 in nadalj.). Prisilne procesne določbe veljalo za naprej in ne za nazaj, upoštevati pa jih je treba, če veljajo v času vložitve tožbe. Drugačno stališče bi pomenilo, da je treba uporabiti procesne določbe, ki so veljale v letu 2004. Glede na 205. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) je možen arbitražni dogovor, vendar le, če ga delavec in delodajalec skleneta v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti. V presojani zadevi je bil arbitražni dogovor sklenjen v pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 9. 2004 in je glede na v času vložitve tožbe veljavni ZDR ničen. Za presojo tožbe je pristojno delovno sodišče, ker tako določajo prisilni predpisi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj./ v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja pritožba, ter da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Pravno podlago za odločanje o dopustnosti tožbe v tem individualnem delovnem sporu predstavlja 23. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04), kot je pravilno navedeno v obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa. Skladno s citiranim členom ZDSS-1 je v primeru, ko je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, tožba dopustna pod pogojem, da je bil takšen postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Šteje se, da ni bil uspešen, če med strankama ni bil dosežen sporazum v 30 dneh od začetka postopka za mirno rešitev spora.

Tožeča stranka s tožbo uveljavlja plačilo razlike povračila stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od decembra 2004 do decembra 2006. V tem obdobju je med njo in toženo stranko veljala pogodba o zaposlitvi z dne 24. 9. 2004 (priloga B1), ki je v 24. členu vsebovala dogovor strank, da bosta spore iz pogodbe o zaposlitvi reševali strpno, mirno in brez zavlačevanja, če pa to ne bo mogoče, je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določb pogodbe o zaposlitvi, pristojna arbitraža delodajalca. Pogodba o zaposlitvi je stopila v veljavo 1. 10. 2004. V času sklenitve in uveljavitve pogodbe o zaposlitvi je, enako kot v času, iz katerega izvira vtoževana terjatev iz naslova razlike stroškov prevoza na delo in z dela, veljal nespremenjen drugi odstavek 205. člena ZDR, ki je dopuščal možnost sklenitve arbitražnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi. Ta možnost je bila črtana šele s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A; Uradni list RS, št. 103/07), ki velja od 28. 11. 2007 dalje. Glede na čas uveljavitve spremembe ZDR se ta za presojo utemeljenosti oz. dopustnosti tožbe tožeče stranke ne more uporabiti.

Enako stališče kot v presojanem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 304/2012 z dne 13. 4. 2012 ter v sklepu opr. št. Pdp 492/2012 z dne 6. 6. 2012. Drugačno odločitev pa je sprejelo v sklepu opr. št. Pdp 656/2010 z dne 14. 12. 2010, v kateri pa je šlo tudi za drugačno dejansko situacijo, ker se je vtoževana terjatev pretežno nanašala na obdobje, ko je že veljal spremenjeni ZDR, torej ko je bila z ZDR-A že črtana možnost sklenitve arbitražnega dogovora s pogodbo o zaposlitvi.

Procesne predpostavke so okoliščine in lastnosti, ki morajo biti podane, da je dopustno sodno varstvo. Sodišče pazi na procesne predpostavke po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je bil v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen obvezen postopek pred arbitražo. V tem delu tožeča stranka pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala. Poleg tega je treba upoštevati, da je bilo reševanje sporov pred arbitražo predpisano tudi v Kolektivni pogodbi A. d.d. (podjetniška kolektivna pogodba - priloga B10). Sodišče prve stopnje je sklenjeni arbitražni dogovor pravilno upoštevalo. Tožbo je utemeljeno zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, ker tožeča stranka v zvezi z razliko povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ki jo vtožuje, predhodno ni sprožila postopka pri arbitraži tožene stranke (23. člen ZDSS-1).

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj v pritožbenem postopku ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).