Jedro

Vložitev izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška in vložitev zahteve za sodno varstvo pri prekrškovnem organu še ne sodita v okvir postopka pred sodiščem oziroma ne predstavljata oblike sodnega varstva, za katero se skladno z določbo 7. člena ZBPP lahko dodeli brezplačna pravna pomoč.

Pod pogoji 144. člena ZUP lahko organ izvede skrajšani ugotovitveni postopek in takoj odloči o zadevi. Obravnavana izpodbijana odločitev toženke temelji le na podatkih iz prošnje za BPP, ki jo je vložil tožnik, ter na uporabi materialnega prava, zato načelo zaslišanja stranke v obravnavanem primeru, ko toženka odločbe ni oprla na dejstva in okoliščine, s katerimi tožnik ni bil seznanjen, ni bilo kršeno.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je dne 17. 9. 2014 podal pri organu, za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška, za vložitev zahteve za sodno varstvo in za zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji, ker glede na prvi odstavek 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter skladno z namenom ZBPP, ki izhaja iz 1. člena, brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni postopki, torej je ni mogoče dodeliti za postopek o prekršku, ki teče pred upravnim organom.

2.Tožnik v tožbi navaja, da je organ spregledal, da ima pristojnost za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi v zvezi s postopki pri organih in institucijah v RS, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov. Do tega vprašanja se toženka ni opredelila. Vsi postopki pred temi organi se imenujejo sodni postopki, kar ne pomeni, da mora o zadevi odločati sodišče, da bi se po ZBPP štelo, da gre za sodno zadevo. Tudi postopek pred policijo o prekršku se šteje za sodni postopek, kjer se lahko postopek obravnava tudi v smeri izvensodne rešitve zadeve. Iz Zakona o prekrških (ZP-1) izhaja, da o zahtevi za sodno varstvo odloča sodišče v sodnem postopku, kar izhaja tudi iz 63. člena. V izpodbijani odločbi ni razlogov, zakaj zavrnitev za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji. Za navedenim je tožnik zaprosil za morebitni sodni postopek. Glede na navedeno se odločbe ne da preizkusiti, kar je kršitev iz sedme točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ugovarja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz tretje točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker tožniku pred odločbo ni bila dana možnost izjave. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka, o čemer naj sodišče odloča, ne da bi opravilo glavno obravnavo.

3.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4.Tožba ni utemeljena.

5.Predmet upravnega spora je odločitev toženke o zavrnitvi prošnje za Bpp tožniku, vložene dne 17. 9. 2024.

6.Ni sporno med strankami, da je tožnik 17. 9. 2024 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška, za vložitev zahteve za sodno varstvo in za zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji, zavrnitev pa je toženka utemeljila na 1. in 7. členu ZBPP, z utemeljitvijo, da brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za postopek o prekršku, ki teče pred upravnim organom.

7.Sodišče soglaša s toženko, da vložitev izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška in vložitev zahteve za sodno varstvo pri prekrškovnem organu še ne sodita v okvir postopka pred sodiščem oziroma ne predstavljata oblike sodnega varstva, za katero se skladno z določbo 7. člena ZBPP lahko dodeli brezplačna pravna pomoč saj se šele v primeru, če prekrškovni organ, ki prvi odloča o vloženi zahtevi za sodno varstvo, odločbe o prekršku ne odpravi ali nadomesti, zahteva za sodno varstvo pošlje v odločitev pristojnemu sodišču, kar bi pomenilo sodno varstvo po 7. členu ZBPP.

8.Skladno s 7. členom ZBPP se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (navedeno zakon v nadaljevanju imenuje sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Skladno s 1. členom ZBPP je namreč namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva. Glede na to brezplačne pravne pomoči ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni postopki, na primer za upravne postopke in vse druge postopke, urejene s posebnimi predpisi. Brezplačne pravne pomoči tako ni mogoče dodeliti za postopek o prekršku, ki teče pred upravnim organom.

9.Tožnik ugovarja, da je toženka spregledala, da je ZBPP mogoče dodeliti tudi za postopke pred vsemi organi in institucijami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, kot to določa 7. člen ZBPP, saj izraz sodni postopek ne pomeni, da mora o zadevi odločati, katero od sodišč s splošno pristojnostjo oziroma katero od sodiš, navedenih v 31. členu ZBPP, da bi se po ZBPP štelo, gre za sodno zadevo. Tožnik zatrjuje, da je prekrškovni organ v konkretni zadevi policijska postaja Krško tudi organ, ki je pristojen za izvensodno poravnavanje sporov, saj lahko začeti postopek o prekršku zoper kršitelja obravnava v smeri izvensodne rešitve zadeve. Takšno razlikovanje tožnika pa je v zvezi z vložitvijo izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška ter do faze zaključenega predhodnega preizkusa o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, napačno. Izvensodno poravnavanje v smislu ZBPP je treba razumeti kot poravnavanje v fazi tekočega sodnega postopka oziroma v neposredni povezavi s sodnim postopkom, kar pa v obravnavanem primeru, ko je tožnik zaprosil BPP za vložitev izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška (drugi odstavek 55. člena ZP-1) ne gre, prejel je šele obvestilo o prekršku. Ta postopek pa se obravnava po upravnem postopku. Toženka je torej glede na fazo postopka pravilno odločila, da tožnik zaproša za BPP za upravni postopek, ter da za dodelitev BPP ni podlage.

10.Iz 11. člena ZBPP izhaja, da oseba, ki je po 10. členu tega zakona lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč v katerikoli fazi postopka (na primer ob začetku izvensodnega ali sodnega postopka, kakor tudi v katerikoli fazi postopka, ki že teče). Da prošnja za Bpp ni preuranjena, mora torej prosilec zaprositi za BPP ali v začetku sodnega postopka ali kasneje, za obliko BPP, kot določa 26. člen ZBPP. Tožnik je zaprosil za BPP v fazi postopka pred upravnim organom, ki odloča po upravnem postopku, zato se na določbe ZP-1, ki določajo postopek na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo pred sodiščem, ne more sklicevati, enako ne na obliko BPP, kot jo je navedel v prošnji za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, saj sodni postopek zanj še ni nastopil (11. člen ZBPP). Prošnja za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje je bila vložena preuranjeno.

11.Tožnik nadalje ugovarja, da je toženka kršila pravila postopka, ko pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku ni dala nobene možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, na katero se je toženka sklicevala. Tudi ta ugovor ni utemeljen.

12.Določba drugega odstavka 34. člena ZBPP določa, da če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Določba prvega odstavka 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP. Pod pogoji 144. člena ZUP lahko organ izvede skrajšani ugotovitveni postopek in takoj odloči o zadevi. Obravnavana izpodbijana odločitev toženke temelji le na podatkih iz prošnje za BPP, ki jo je vložil tožnik, ter na uporabi materialnega prava, zato načelo zaslišanja stranke v obravnavanem primeru, ko toženka odločbe ni oprla na dejstva in okoliščine, s katerimi tožnik ni bil seznanjen, ni bilo kršeno.

13.Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, kot je tožnik sam predlagal. Poleg tega pa dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je bila le razlaga materialnega prava v izpodbijani odločbi.

14.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza: