Jedro

Najemnine so občasne denarne dajatve, saj gre za ponavljajoče se obveznosti, ki se izpolnjujejo v časovno določenih rokih. Za takšne obveznosti pa glede zamudnih obresti velja določba 3. odst. 279. člena ZOR, ki določa, da od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: - v 1. odstavku 1. točke izreka spremeni glede zamudnih obresti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od posameznih glavnic do 6.5.1993, zaradi česar ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. II I 1166/93 z dne 19.5.1993 v 1. točki izreka v veljavi le še za zamudne obresti od glavnice 249.808,00 SIT od 7.5.1993 do plačila in - v 1. odstavku 2. točke izreka spremeni glede zamudnih obresti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od posameznih glavnic do 14.12.1992, zaradi česar ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št.VII I 2004/92 z dne 21.12.1992 v 1. točki izreka v veljavi le še za zamudne obresti ob glavnice 253.755,00 SIT od 15.12.1992 do plačila.

V preostalem nespremenjenem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavek 1. točke, 1. odstavek 2. točke in 3. točka izreka).

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "1. Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. II I 1166/93 z dne 19.5.1993 ostane pod točko 1 izreka v veljavi za del glavnice v znesku 249.808,00 SIT in za zakonite zamudne obresti od: zneska 124.952,00 SIT od 5.9.1992 do 17.1.1993, zneska 64.952,00 SIT od 18.1.1993 do plačila, zneska 124.952,00 SIT od 5.10.1992 do 2.3.1993, zneska 64.952,00 SIT od 3.3.1993 do plačila, zneska 124.952,00 SIT od 5.11.1992 do 9.4.1993, zneska 64.952,00 SIT od 10.4.1993 do plačila, zneska 124.952,00 SIT od 10.12.1992 do 21.9.1993 in zneska 54.952,00 SIT od 22.9.1993 do plačila, v celoti pod točko 3 izreka.

V presežku se pod točko 1 izreka sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

2. Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. VII I 2004/92 z dne 21.12.1992 ostane pod točko 1 izreka v veljavi za del glavnice v znesku 253.755,00,00 SIT in za zakonite zamudne obresti od: zneska 118.899,00 SIT od 5.10.1992 do 3.9.1992, zneska 58.899,00 SIT od 5.9.1992 do plačila, zneska 124.952,00 SIT od 10.6.1992 do 22.9.1992, zneska 64.952,00 SIT od 23.9.1992 do plačila, zneska 124.952,00 SIT od 10.7.1992 do 1.11.1992, zneska 64.952,00 SIT od 2.11.1992 do plačila, zneska 124.952,00 SIT od 5.8.1992 do 2.12.1992 in zneska 64.952,00 SIT od 3.12.1992 do plačila, v celoti pod točko 3 izreka.

V presežku se pod točko 1 izreka sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 259.679,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." Zoper sodbo v obsodilnem delu (1. odst. 1. točke, 1. odst. 2. točke in 3. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo, do v pritožbi očitanih kršitev glede dela, ki se nanaša na glavnico. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe pravdnih strank in izvedene dokaze pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Nesporno je, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo dne 25.5.1989 (B2), na podlagi katere je tožeča stranka oddala v najem toženi stranki določene poslovne prostore. S pogodbo se je tožena stranka zavezala plačevati najemnino (5. člen). To pa je tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka. Tožeča stranka s tožbo namreč zahteva plačilo najemnine za čas od meseca maja, da vključno meseca decembra v letu 1992, torej skupno osem najemnin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni uporabila pravilne metode za izračun najemnin, zaradi česar je bil njen izračun previsok. Pri tem pa je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek, zaradi tega le delno neutemeljen. Kot rečeno je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo najemnin, ki ji gredo na podlagi najemne pogodbe. Ker je v 2. odst. 5. člena najemne pogodbe določen natančen opis izračuna višine najemnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno samo izračunalo višino najemnin do katerih je tožeča stranka opravičena, saj je imelo vse potrebne podatke na razpolago. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje uporabilo drugačno pravno podlago od zatrjevane, zaradi česar naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izračun najemnin, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje skladno z določbo 2. odst. 5. člena najemne pogodbe. V razlogih izpodbijane sodbe je natančno opisalo, način izračuna in podatke, ki jih je uporabilo. Z uporabljenim načinom in podatki za izračun pritožbeno sodišče tudi soglaša. Tega izračuna pa zgolj s pavšalno pritožbeno navedbo, da ni pravilen, tožena stranka ni uspela izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da znaša najemnina za mesec maj 1992 118.899,00 SIT, za mesece junij, julij, avgust, september, oktober, november in december 1992 pa po 124.952,00 SIT mesečno, skupaj 993.563,00 SIT.

Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh njenih plačil na račun vtoževanih najemnin, ne držijo. Tožena stranka je izkazala, da je vplačala skupaj znesek 490.00,00 SIT, kar pa je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo, saj je toženo stranko obsodilo le na plačilo razlike med zneskom 993.563,00 in zneskom 490.000,00 SIT, torej na znesek 503.563,00 SIT, kar je v skladu z njeno pogodbeno obveznostjo. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delnega umika tožbe za znesek 180.000,00 SIT, vendar je v navedenem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem pa so zmotne pritožbene trditve, da je z umikom tega zneska tožeča stranka dejansko umaknila tožbeni zahtevek, ki se nanaša na mesece september, oktober in november v celoti. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 25.2.1998 je razvidno, da je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek za znesek 180.00,00 SIT, hkrati je navedla, da se ta znesek nanaša na najemnino za mesece september, oktober in november 1992, izrecno pa je vztrajala pri preostanku tožbenega zahtevka, kar pomeni tudi pri preostanku še vtoževanega zneska, ki se nanaša na prej navedene tri najemnine. Končno so brezpredmetne pritožbene trditve, da je z zavrnitvijo izvedbe dokaza z ogledom in angažiranjem cenilca bilo toženi stranki odvzeta možnost uveljavljati povrnitev lastnih vlaganj v sporne poslovne prostore, saj nimajo nobene neposredne zveze s samim tožbenim zahtevkom. Zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v tem obsegu in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Pritožba je delno utemeljena glede obrestnega dela sodbe v izpodbijanem delu (1. odst. 1. točke, 1. odst. 2. točke in 3. točka izreka). Glede tega dela tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilnega materialnega prava. Tožbeni zahtevek se nanaša na najemnine. Le-te so občasne denarne dajatve, saj gre za ponavljajoče se obveznosti, ki se izpolnjujejo v časovno določenih rokih. Za takšne obveznosti pa glede zamudnih obresti velja določba 3. odst. 279. člena ZOR, ki določa, da od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Glede na navedeno zakonsko določbo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zamudne obresti od posameznih najemnin pred vložitvijo tožb (4. točka 373. člena ZPP).

Tožena stranka nosi sama svoje stroške, saj s pritožbo v pretežnem delu ni uspela (1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 166. členom ZPP).