Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Poseg v lastninsko pravico je nedopusten v primerih, ko izvršitelj posega nima ustreznega pravnega naslova za svoje ravnanje. Prenehanje takšnega pravnega naslova (pravice stvarne služnosti) iz razlogov, ki jih določa 223. člen SPZ, je treba uveljavljati s tožbo in ne zgolj z ugovorom.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved vznemirjanja in bodočo prepoved vznemirjanja lastninske pravice tožečih strank na nepremičnini, parc. štev. 1178/1 k.o. S. , v naravi večstanovanjska hiša v izmeri 405 m2 z naslovom L. 23 in 23a, Ljubljana, vpisana pri vl. štev. 402 k.o. S., še zlasti pa vstopanje skozi vhodna vrata stavbe z naslovom L. 23a Ljubljana, ki stoji na parc. štev. 1178/1 k.o. S., hoja po stopnišču te stavbe in vstopanje v to stavbo skozi kovinska krilna vrata v I. nadstropju stavbe, ki so vzidana v skupni zid med stavbo L. 23a in L. 25, ki stoji na parc. štev. 1178 k.o. S., v roku 8 dni. Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 200,00 EUR odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2007 do plačila, v roku 8 dni. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 1.314,78 EUR v 15 dneh, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo tožeče stranke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Poudarjajo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke ne predstavlja vznemirjanja lastninske pravice tožečih strank. Lastniki večstanovanjske enote namreč lahko omejujejo dostop tretjim, ki nimajo pravice do souporabe takšnega stopnišča. Prehajanje stopnišča pomeni vznemirjanje lastninske pravice. Tožena stranka ima na svojih nepremičninah na parceli, štev. 1178/3, k.o. S. svoje stopnišče v prvo nadstropje, ki ga lahko nemoteno uporablja za dostopanje do prostorov. Ali ima tožena stranka svoj hodnik, sodišče ni ugotavljalo. Glede na to, da tujega stopnišča tožena stranka ne potrebuje, pa je treba presoditi, ali je bila sploh mišljena služnost prevoza do nepremičnin kot prehod preko stopnišča tožečih strank ali samo dostop preko parcele (dvorišča) toženih strank. Razlog, da služnost ni vpisana, je, da ta parcela ni bila predmet denacionalizacijskega postopka, in ne, da naj bi bil edini dostop za toženo stranko preko stopnišča L. 23a. Tožena stranka si ni bila sposobna urediti nujne poti. Sodišče prve stopnje kljub fotografijam, iz katerih je jasno razvidno, da prav tožena stranka uporablja parcelo, štev. 1172/2 k.o. S. za dostopanje do svojih nepremičnin, šteje da bi imela tožena stranka služnost uporabe stopnišča tožečih strank za dostopanje do svojih nepremičnin, čeprav ga ne potrebuje. Zato je delna denacionalizacijska odločba določila služnost prevoza preko parcele tožečih strank do parcele 1172/2 k.o. S. in ne prehoda preko hodnika. Tožena stranka torej nima služnosti na hodniku L. 23a, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Stvarnopravni zakonik v 223. členu določa, da stvarna služnost preneha že na podlagi samega zakona, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Služnost preneha z izpolnitvijo zakonskih pogojev. Sodišče prve stopnje bi moralo že v okviru postavljenega zahtevka odločiti, ali je služnost prenehala ali ne. Sodišče prve stopnje je tudi napačno navedlo, da je možno zahtevek za prenehanje služnosti naperiti le proti prodajalcu, saj je zahtevek za prenehanje služnosti uperjen prav proti služnostnemu upravičencu. Pomembna je navedba tožnikov, da ob vpisu njihove pravice v zemljiško knjigo služnost ni bila vpisana, saj imajo dobroverni pridobitelji lastninske pravice na služeči nepremičnini močnejši interes od lastnika stvarne služnosti, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo in da so se že njihovi pravni predniki uprli izvrševanju kasneje vpisane služnosti. Sodišče bi moralo pri presoji upravičenosti do izvrševanja služnosti med drugim ugotoviti, ali je služnost že prenehala na podlagi zakona ali ne. V konkretnem primeru so pravni predniki tožečih strank verbalno, ne pa tudi fizično, prepovedali toženi stranki, da uporablja stopnišče in tožena stranka več kot tri leta zaporedoma ni izvrševala svoje služnosti in je torej služnost prenehala že na podlagi zakona. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži toženi stranki oz. sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Poseg v lastninsko pravico je nedopusten v primerih, ko izvršitelj posega nima ustreznega pravnega naslova za svoje ravnanje (protipravno vznemirjanje lastnika; glej določbo 1. odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). V konkretnem primeru pa ne gre za takšno pravno situacijo, saj ima tožena stranka ustrezno pravno podlago za vstopanje skozi vhodna vrata, nato po stopnišču in skozi krilna vrata, nameščena v skupnem zidu stavb tožnikov in tožene stranke, v prvem nadstropju v večstanovanjski stavbi, katere etažni lastniki so tožniki. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je v zemljiški knjigi vpisana služnostna pravica dostopa in dovoza, ki vsebuje prav sporno pravico dostopa preko nepremičnine tožečih strank do nepremičnine tožene stranke (sosednje stavbe) skozi omenjena vrata v skupnem zidu. Sporna pravica tožene stranke je nastala na podlagi dokončne odločbe upravnega (denacionalizacijskega) organa (glej določbo 216. člena SPZ) v letu 2005. Prehod skozi stavbo tožečih strank na parc. štev. 1178/1 do parc. štev. 1178/3 (stavba tožene stranke) je mogoč le na opisan način, kot izhaja iz dokazno prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje, oprtih predvsem na podatke zemljiške knjige ter ogleda na kraju samem. Zato so neutemeljene – v nasprotju z izvedenimi dokazi - pritožbene trditve, da naj bi v denacionalizacijskem postopku vpisana sporna služnostna pravica predstavljala zgolj dostop na drugo parcelo – 1178/2, ki je ustrezna za dostop do nepremičnine tožene stranke, kot so tudi za ta postopek pravno irelevantne nadaljnje pritožbene navedbe, da služnostna pravica na parceli 1178/2 ni bila ustanovljena zgolj zato, ker ta parcela ni bila predmet denacionalizacijskega postopka in ne zato, ker naj bi bil edini dostop preko stopnišča na L. 23a in da si tožena stranka ni bila sposobna urediti nujne poti preko parcele 1178/2. Pravilno je tudi pravno stališče sodišča prve stopnje, da bi morali tožniki prenehanje v zemljiško knjigo vpisane služnostne pravice na podlagi 223. člena SPZ uveljavljati s tožbenim zahtevkom. Odločba sodišča o prenehanju služnostne pravice je sicer res ugotovitvenega značaja, vendar pa je potrebna takšna odločba, ki šele omogoči pravno učinkovito prenehanje pravice in njen izbris v zemljiški knjigi (1). Zato se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo s trditvami tožnikov, ki so se sklicevali tudi na situacijo prenehanja služnostne pravice iz 223. člena SPZ, po katerem služnost preneha, če lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje ali če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Kolikor je pritožbene očitke razumeti tudi tako, da so tožniki uveljavljali prenehanje služnostne pravice tudi zato, ker spornega dostopa tožena stranka ne potrebuje, ker ima svoje stopnišče, pa je treba opozoriti na določbo 222. člena SPZ, s katero je izrecno določeno, da je za tovrstno prenehanje (nastanek nekoristnosti služnosti po njenem nastanku) potrebna konstitutivna oz. oblikovalna pravnomočna odločba sodišča, izdana na podlagi tožbenega zahtevka lastnika služeče stvari. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo pa je za njeno pravno učinkovito prenehanje potreben tudi njen izbris iz zemljiške knjige (2).Zato so za to pravdo pravno irelevantne tudi pritožbene trditve, da tožena stranka že ves čas ne potrebuje spornega dostopa, ter nadalje pritožbena opozorila, da naj bi iz predloženih fotografij izhajalo, da tožena stranka za dostop ne uporablja nepremičnine tožnikov, temveč sosednje dvorišče in da so se že njihovi pravni predniki uprli uporabi njihove nepremičnine.
Primer oziroma pravno stališče avtorja komentarja M. Juharta v navedenem Komentarju Stvarnopravnega zakonika na strani 920, katerega izpostavljajo pritožniki (3), pa v konkretnem primeru tudi ni uporabljiv, saj se nanaša na situacijo, ko gre za že prej vpisano služnostno pravico, na katero se lahko zanese dobroverni pridobitelj gospodujoče stvari, čeprav obstajajo pogoji za njeno prenehanje na podlagi zakona, ne pa na sporni primer, ko gre za kasneje vpisano služnostno pravico (dne 25.11.2005), torej pravico nastalo šele potem, ko so tožniki pridobili lastninsko pravico na služeči stvari in po preteku obdobja, za katerega tožniki zatrjujejo, da so že bili izpolnjeni zakonski pogoji za prenehanje služnostne pravice, tudi če bi ta že prej nastala. Pravica je bila tudi zemljiškoknjižno vpisana, tožniki pa v zemljiškoknjižnem postopku tudi niso uveljavljali ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu, kot poudarja sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da je istočasno nepomembna tudi v pritožbi še ponavljana okoliščina, da so kot dobroverni kupili s služnostno pravico neobremenjeno nepremičnino in da zato sporna služnost nima do njih pravnih učinkov. Ob povedanem njenega prenehanja tožniki ne bi mogli doseči tudi, če bi uveljavljali tožbene zahtevke za njeno prenehanje s sklicevanjem na cit. določbi SPZ in na podlagi trditev, navajanih v tej pravdi.
Končno pa ni utemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se izvršuje služnost na moteč način. Ta okoliščina ne predstavlja pravno upoštevne podlage za utemeljenost negatornega tožbenega zahtevka, kot tudi ne vpliva na presojo nastanka oziroma prenehanja služnosti. Tožniki so tožbeni zahtevek postavili absolutno – na prepoved uporabe stopnišča in povezovalnih vrat med stavbama, v tem okviru pa je bilo sodišče prve stopnje dolžno presojati njegovo utemeljenost. Zavrnilno odločitev o odškodninskem zahtevku pritožniki izpodbijajo le formalno, ne da bi navedli vsebinske pritožbene razloge o njeni nepravilnosti. Zato je sodišče druge stopnje opravilo zgolj uradni procesni in materialno pravni preizkus in ugotovilo, da takšnih kršitev ni.
Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
(1) Glej v teoriji: M. Juhart in drugi „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 920; v tem delu avtor komentarja M. Juhart. (2) Glej Ibid, stran 918 in 919. (3) Pritožniki celo napačno povzemajo besedilo komentarja , ko navajajo, da naj bi šlo za primer, ko “ima dobroverni pridobitelj lastninske pravice na služeči nepremičnini močnejši interes od lastnika stvarne služnosti, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo.“