Jedro

10.Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se v obrazložitvi obrazloženo opredeli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Drži, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča znova navedlo, da zaradi prekluzije ni upoštevalo prve pripravljalne vloge tožeče stranke. Vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Vse relevantne navedbe tožnika o zatrjevani objektivni in subjektivni odgovornosti tožene stranke in tožnikovih izjavah o izvedeniškem mnenju je namreč obravnavalo in se do njih v sodbi opredelilo. Razlogi o objektivni odgovornosti in izvedeniškem mnenju so v točki 7 do 10. sodbe, o subjektivni odgovornosti v točki 13 do 17 sodbe. Absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni. Relativnih procesnih kršitev 452. in 453. člena ZPP pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni treba preizkušati.

4VSC Cp 334/2016.

Ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker vertikalna prometna signalizacija ni nevarna stvar, niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je v konkretnih okoliščinah primera pri vzdrževanju in izvajanju svoje dejavnosti ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo in prometna nezgoda ni v vzročni zvezi z njegovim (protipravnim) ravnanjem, pač pa posledica nepravilnega ravnanja tretje osebe (neznanega voznika, ki je poškodoval prometno signalizacijo) in nesrečnega naključja, na katerega je naletel tožnik in ki ga zavarovanec ob ustrezni skrbnosti ni mogel preprečiti.

11.Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo niti pri vodenju postopka o višini zahtevka. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče, (četudi) po izvedbi dokazov o višini zahtevka, zavrne tožbeni zahtevek po temelju, ker presodi, da niso izpolnjene temeljne predpostavke za odškodninsko obveznost tožene stranke. Pravna naziranja pravdnih strank o temelju odškodninske obveznosti tožene stranke so bila sporna. Obe sta se izjavili in zavzeli stališča tudi o pravni podlagi, na katero je svojo odločitev v sodbi oprlo sodišče prve stopnje. Kadar sodišče opre odločitev na pravno podlago, ki jo stranke ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidijo, ni sodbe presenečenja. Na kršitve postopkovnih pravil ZPP pri vodenju postopka vključno z načelom ekonomičnosti pa ni treba odgovarjati, ker kršitve relativnega značaja v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti niso pravno upoštevne.

5I Cpg 1085/2011.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari. Če določena stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, med drugim tudi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, ali drugih okoliščin, ki se jim ob ustrezni skrbnosti ni mogoče izogniti, je treba iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.

12.Nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno o odločilnih dejstvih in s presojo o nevarnosti začasne vertikalne signalizacije, predvidljivosti ovire na cesti, stanju in lastnostih vozišča in prometa, številu predhodnih prometnih nezgod na vozišču, potrebni skrbnosti oziroma izvajanju kontrol zavarovanca tožene stranke glede primerne signalizacije, ne vodi do absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih in obrazložitev, na podlagi katerih dokazov jih je sodišče ugotovilo, so jasni in omogočajo vsebinski preizkus. Zatrjevana relativna kršitev 8. člena ZPP pa se v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku ne preizkuša.

6Zakon o pravilih cestnega prometa, Uradni list RS, št. 109/10 s spremembami.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v ugotovljenih okoliščinah primera pri vzdrževanju in nadzorovanju stanja javne ceste ter prometne signalizacije ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Izvajalec javne službe rednega vzdrževanja javnih cest ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov in stalnega nadzorstva, ampak tistega, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem obsegu predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke pravilno izhajalo iz zakonskih določb 15. in 16. člena ZCes-1, na katere se opira tožbeni zahtevek, 11. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest in določb Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki podrobneje predpisujeta vrste in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter prometne znake in njihovo postavitev v zvezi z izvedbo prometnih zapor v cestnem prometu.

13.Tudi očitane absolutne bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pritožnik jo utemeljuje le s kritiko dokazne ocene izvedeniškega mnenja in listin, ne pa s konkretnimi trditvami, da je sodišče v razloge sodbe tehnično napačno preneslo vsebino teh dokazov. Pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča o predvidljivosti ugotovljen ovire na cesti v nasprotju z mnenjem izvedenca o vzroku nesreče, so neutemeljene. Za odločitev v zadevi je pomembno pravno ovrednotenje ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do zatrjevane škode, ta pa je v domeni sodišča in ne izvedenca.

Izrek

7Zakon o cestah, Uradni list RS, št. 109/10 s spremembami.

14.Glede na ugotovljeno dejansko stanje o vzroku za nastanek prometne nesreče (ravnanje tretje osebe) in o okoliščinah, v katerih je do nje prišlo (naključje, ki se je primerilo tožniku), je pravilna presoja, da ni podlage za odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

8VSRS II Ips 2051/2018.

15.Zmotno je pritožbeno naziranje, da je začasna vertikalna signalizacija, ki se zaradi voženj mimo vozečih vozil lahko poškoduje in premakne na vozišče, nevarna stvar, za katero bi po domnevi vzročnosti odgovarjala tožena stranka (149. člen OZ). Začasna prometna signalizacija, ki voznike opozarja na spremenjeni prometni režim in umirjanje hitrosti, sama po sebi ne ogroža nikogar. Nasprotno: voznike že sama po sebi opozarja na njihovo večjo skrbnost pri vožnji. Nevarna lahko postane v izjemnih okoliščinah, med drugim tudi, če jo na primer kdo poškoduje, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Ker v tem primeru izvor nevarnosti ni začasna prometna signalizacija, pač pa neprimerno ravnanje tretje osebe, ni mogoče uporabiti pravil o objektivni odgovornosti. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari. Če določena stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, med drugim tudi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, ali drugih okoliščin, ki se jim ob ustrezni skrbnosti ni mogoče izogniti, je treba iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Taka je sodna praksa, tudi tista, na katero se sklicuje pritožnik.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

9Uradni list RS, št. 38/16 s spremembami.

16.Drugačna odločitev v enem primeru, ki ga izpostavlja pritožba, takega materialnopravnega izhodišča ne omaje. Prometni nesreči, ki je posledica vpliva dodatnih okoliščin (nepravilno ravnanje tretje osebe), se je z ustrezno stopnjo skrbnosti obeh pravdnih strank mogoče izogniti. Tožnik kot voznik mora pazljivo voziti in hitrost ter način vožnje prilagoditi tudi na cesti, kjer se izvajajo vzdrževalna dela, označena z začasno prometno signalizacijo, tako da lahko ob morebitni oviri na cestišču vozilo tudi ustavi (prvi odstavek 45. člena ZPrCP). Upravljalec ceste na drugi strani pa mora vozišče, prometno signalizacijo in prometno opremo redno vzdrževati in nadzorovati ter s tem zagotavljati, da jih lahko ob upoštevanju prometnih pravil in vremenskih pogojev za odvijanje prometa varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene (15. in 16. člen ZCes-1). Tožnikov osrednji očitek se je nanašal prav na nevarne posledice nepravilnega vzdrževanja in nadzorovanja prometne signalizacije. Na te okoliščine je opiral in zatrjeval objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Po ustaljenih stališčih sodne prakse pa to utemeljuje le subjektivno odgovornost udeležencev, medtem ko je objektivna odgovornost pridržana za tiste položaje, ki že po svoji naravi zahtevajo postrožen pristop. Ključna razlikovalna okoliščina med objektivno in subjektivno odgovornostjo je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene biti, ne pa le posledica opustitve dolžne skrbnosti vpletenih subjektov, ki jo je tudi v obravnavanem primeru zatrjeval tožnik.

Obrazložitev

17.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v ugotovljenih okoliščinah primera pri vzdrževanju in nadzorovanju stanja javne ceste ter prometne signalizacije ravnala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Izvajalec javne službe rednega vzdrževanja javnih cest ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov in stalnega nadzorstva, ampak tistega, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem obsegu predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke pravilno izhajalo iz zakonskih določb 15. in 16. člena ZCes-1, na katere se opira tožbeni zahtevek, 11. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest in določb Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki podrobneje predpisujeta vrste in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter prometne znake in njihovo postavitev v zvezi z izvedbo prometnih zapor v cestnem prometu. Ob dejanskih ugotovitvah o pravilni, skladno s predpisi postavljeni, označeni, osvetljeni, redno vzdrževani in nadzorovani prometni signalizaciji ter takojšnji odstranitvi ovire s cestišča po ugotovljeni prometni nesreči tožnika, je pravno pravilna presoja, da je toženka dokazala, da je pri vzdrževanju vozišča in prometne signalizacije ravnala z vso potrebno profesionalno skrbnostjo. Stalnega nadzora nad začasno postavljeno prometno signalizacijo zavarovancu tožene stranke ne nalaga noben predpis. Posebne razmere, ki bi od zavarovanca terjale pogostejše in obsežnejše preglede kot so predpisani v 4. členu 11. člena pravilnika, niso bile ugotovljene. Enako velja za druge ukrepe toženke v zvezi z začasno prometno signalizacijo, ki bi bili potrebni za zagotavljanje varnega in neoviranega prometa. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločbo v zadevi Cp 334/2016, v kateri je bila ob drugačnih dejanskih okoliščinah ugotovljena subjektivna odgovornost tožene stranke. S prepisovanjem razlogov navedene sodne odločbe ne more omajati pravilnosti izpodbijane sodbe. Na njem je bilo trditveno in dokazno breme za opredelitev konkretnih okoliščin, zaradi katerih bi toženka ob dolžni skrbnosti morala in mogla vedeti, da prometna signalizacija na obravnavanem odseku ne zagotavlja varnega odvijanja prometa. Ugotovljeni enkratni nalet tožnika in več vozil pred njim na odlomljeni del prometne signalizacije na cestišču, ne predstavlja take stopnje ogroženosti, ki bi od tožene stranke terjala bodisi namestitev drugačne prometne signalizacije bodisi pogostejši nadzor. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje celo morebitna stalna prisotnost pregledne službe na kraju dogodka ne bi mogla zagotoviti takojšnje odstranitve vseh posledic (ovir) morebitnih prometnih nesreč na obravnavanem odseku ceste, kjer so se izvajala s prometno signalizacijo označena vzdrževalna dela. Ker niti taka - skrajna - skrbnost zavaranca tožene stranke ne bi mogla v celoti odpraviti možnosti takih nesreč, kot je bila obravnavana, gre za nesrečno naključje, ki se je primerilo tožniku. Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, v odsotnosti krivca zanjo ali okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 769,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2018 in pravdnih stroškov (točka I izreka). Za pravdne stroške je odločilo, da bo o njihovi višini odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, naložilo pa jih je v plačilo tožeči stranki (točka II izreka).

10Uradni list RS, št. 99/15 s spremembami.

5.2. Tožnik vlaga pritožbo iz "vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov". Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico in plačilom stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da gre za sodbo presenečenja, ker je sodišče v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku o temelju in višini ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP,¹ kršitev pravice tožnika do izjave in sodelovanja v postopku, kršitev enakosti pred zakonom in kršitev enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS), ker kljub navodilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu ni upoštevalo prve pripravljalne vloge tožnika in odgovora toženke zaradi zmotnega stališča, da je bila tožnikova vloga prepozna. Zavrnitev zahtevka po temelju je nerazumljiva, protispisna, v nasprotju z lastnimi ravnanji sodišča, krivična do tožnika (stroški z izvedencem) in z vsemi postopkovnimi načeli ZPP. Odločitev je materialnopravno napačna. Ne sklada se z izvedenimi dokazi oziroma jih ne upošteva. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnika iz prve pripravljalne vloge glede objektivne in krivdne odgovornosti tožene stranke ter višine škode, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne strinja se z odločitvijo, da začasna vertikalna signalizacija (klemfiks) v konkretnih okoliščinah primera ni nevarna stvar. Za udeležence v prometu je postala nevarna glede na okoliščine primera, kar je potrdil izvedenec in sodna praksa (VSL I Cpg 1085/2011). Zavarovanec je bil dolžan poskrbeti, da je bila vožnja varna. Sodišče bi moralo ugotoviti že objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Po stališčih sodne prakse v primerljivem primeru (VSC 334/2016) se od toženke kot vzdrževalke avtoceste zahteva najstrožje merilo skrbnosti. Že iz podatkov dnevnika dežurne službe je razvidno, da je bilo kritičnega dne večje število prometnih nezgod na obravnavanem delu cestišča, kar samo po sebi priča, da je šlo za neustrezno signalizacijo, preverjanje in nadzor, zaradi česar je prišlo do obravnavane nesreče. Zavarovanec bi moral poskrbeti za prometno signalizacijo, ki bi omogočala varen in neoviran promet, česar ni storil. To dokazuje večje število škodnih dogodkov. Toženka ni dokazala, da so se izvajali pregledi in da je bila začasna prometna signalizacija, predvidena v elaboratu, dejansko postavljena. Zmotna je ugotovitev, da je bila avtocesta na zožanem delu ustrezno osvetljena. Priče o tem niso izpovedovale, izvedenec je zaključil, da tožnik in vozniki dejansko niso mogli videti povoženega klemfiks na cestišču. Podrt klemfiks predstavlja nevarno prometno situacijo. Sodišče ni upoštevalo tega dela mnenja izvedenca (da podstavek vertikalne table ni osvetljen). Dokazi so zmotno in nepopolno ocenjeni (dnevnik dežurne službe, GPS podatki, tožnikove navedbe o predhodnih nezgodah na tem delu odseka). Ni upoštevalo neprerekanih tožnikovih navedb o nerelevantnosti GPS podatkov, o okoliščinah nezgode (nočni čas, povečana nevarnost, velika frekventnost vozil, vožnja večjih tovornih vozil, dolgotrajnost zožanja ceste, neosvetljenost celotnega zožanja). To vse bi zahtevalo večjo skrbnost in večjo frekventnost pregledov. Posledično je zmotna materialnopravna odločitev, da ni subjektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Dejstvo, da stalna prisotnost ni mogoča/izvedljiva, kaže kvečjemu na to, da je podana tudi objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Opozarja na sodno prakso (VSC Cp 334/2016, II Ips 106/2000). Tožena stranka se ni razbremenila odgovornosti za škodni dogodek. Nesprejemljivo in protispisno, v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, je stališče sodišča, da je bil podstavek v danih razmerah predvidljiva ovira. Gre za avtocesto, promet se mora zaradi posebnih okoliščin takšne ceste drugače obravnavati. Razlogi sodbe o potrebni skrbnosti tožnika so v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma jih ni. O višini škode je bil izveden dokaz z izvedencem. Do njega se sodišče ni opredelilo. Tožena stranka mu ni nasprotovala. Ker so izvedeni dokazi pokazali, da je podan temelj zahtevka, je treba spremeniti sodbo in ugoditi modificiranemu tožbenemu zahtevku.

18.Pritrditi je treba tudi presoji sodišča prve stopnje in ne pritožbenemu naziranju, da poškodovani del vertikalne prometne signalizacije na vozišču, kjer se izvajajo obnovitvena dela, ni nepredvidljiva ovira za voznika, ki vozi s potrebno skrbnostjo in je bil na vzdrževalna dela in omejitev hitrosti pravilno opozorjen. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistven tisti del izvedeniškega mnenja, ki ga izpostavlja pritožba, ko izvedenec pojasnjuje, da lahko do nevarne situacije na vozišču med drugim pride zaradi premaknjenega in poškodovanega neosvetljenega dela klemfiksa, ki v nočnem času za vse udeležence v prometu lahko predstavlja nevarno prometno situacijo, ker jo voznik lahko opazi že izven svojega reakcijskega časa. S tem se ne izključujejo siceršnje ugotovitve izvedenca, da je v obravnavanem primeru zavarovanec ravnal tako, kot je bil dolžan, in sicer tako pri postavitvi prometne signalizacije, kot pri preverjanju, ali slednja povzroča nevarne prometne situacije na vozišču. Ob takem izvedeniškem mnenju je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da zavarovancu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati nikakršnega neskrbnega ravnanja.

Prometna nesreča s premaknjeno vertikalno signalizacijo se je zgodila na nevarnem odseku cestišča, na katerem je pred škodnim dogodkom in po njem zaradi premaknjene vertikalne signalizacije prišlo do več podobnih nesreč, o čemer je bila tožena stranka obveščena in je bila zato dolžna reagirati v smeri sprememb projekta in dovoljenja ter spremembe signalizacije, ker slednja v kritičnem času ni zagotavljala varnega in neoviranega prometa.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

19.Prometne nesreče na avtocesti, ki jo povzročijo drugi udeleženci v prometu, so možne in predvidljive za vsakega voznika. Zlasti to velja tudi v spremenjenih razmerah z začasnimi spremembami vozišča, označenimi s prometno signalizacijo, postavljeno ob vozišče. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, morajo vozniki tudi v takih razmerah ravnati s potrebno skrbnostjo - previdnostjo. Hitrost in način vožnje morajo prilagoditi razmeram na cestah tako, da ves čas obvladujejo vozila in ga lahko ustavijo pred oviro, ki jo glede na konkretne okoliščine lahko pričakujejo (prvi odstavek 45. člena ZPrCP). Pritožbeni očitki o pravno napačnem stališču in protispisnih ugotovitvah sodišča prve stopnje so neutemeljeni.

VSL II Cp 3674/2012.

4. Pritožba ni utemeljena.

20.Pritožbeni razlogi niso podani. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z drugimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

Zveza:

5. Tožeča stranka v obravnavanem sporu majhne vrednosti z direktno tožbo na podlagi 965. člena OZ² od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za materialno škodo na vozilu, ki ji je nastala 11. 5. 2018 pri vožnji po avtocesti, katere upravljalec in vzdrževalec je zavarovanec tožene stranke. Trdi in dokazuje, da je podana objektivna in subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker ni ustrezno poskrbel za varno odvijanje prometa.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

6. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). V njem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 468. člena ZPP). Na očitane relativne kršitve pravila pravdnega postopka o prosti dokazni oceni (8. člen ZPP; zmotna in nepopolna ocena izpovedb prič, izvedeniškega mnenja, GPS podatkov, dnevnika dežurne službe) in očitke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede stanja cestišča, prometne signalizacije ter okoliščin prometne nesreče, ni treba odgovarjati.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 131, 149, 965 Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 15, 16

-------------------------------

7. Odločilno je naslednje dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje: - zavarovanec tožene stranke je na avtocesti opravljal vzdrževalna, obnovitvena dela; - v smeri tožnikove vožnje je bila izvedena zožitev avtoceste iz dveh pasov (iz prehitevalnega na desni pas); - zapora je bila izvedena kot popolna zapora avtoceste z vzpostavitvijo dvosmernega prometa po dveh prometnih pasovih na odseku z odstavnim pasom; - hitrost na zožanem delu je bila omejena na 80 km/h; - delovna zapora, namenjena opozarjanju na spremenjeni prometni režim in umirjanju hitrosti, je bila izvedena s smernimi deskami na podstavkih iz reciklirane gume, skladno s predpisi, na podlagi predhodno odobrenega elaborata začasne prometne ureditve za obnovo vozišča; - delovna zapora je bila ustrezno osvetljena s svetlobno signalizacijo, ki se zaporedno prižiga v smeri vožnje, utripalke so delovale; - zavarovanec tožene stranke je skladno s predpisi redno kontroliral in vzdrževal začasno prometno signalizacijo; na obravnavanem odseku je bila avtocesta dne 10. in 11. 5. 2018 večkrat kontrolirana: pregled je bil opravljen 4 ure pred nezgodo, ob 21.30 (ureditev zapore, menjava akumulatorjev) in takoj po nezgodi ob 02.30 in 03.30 uri, obhod preglednega vozila je bil opravljen še ob 19.26; - na obravnavanem odseku ponoči ni bilo večje gostote prometa, promet je bil srednje gost in je potekal brez posebnosti; - tožnik je okoli 02.00 ure ponoči na delu ceste, kjer je bila cesta z vertikalnimi oznakami zožana, zapeljal na spodnji del vertikalne prometne oznake, ki je odlomljena ležala sredi voznega pasu in poškodoval vozilo; - pred tožnikom je na podstavek prometne signalizacije na vozišču naletelo še nekaj vozil, ki so stala nekoliko metrov naprej; - do naleta tožnika in pred njim vozečih vozil na podstavek prometne signalizacije je prišilo po nesrečnem naključju, ki se je primerilo tožniku, zaradi ravnanja neznanega voznika, ki je nekaj minut pred naletom vozil poškodoval vertikalno prometno signalizacijo; v ugotovljenih okoliščinah primera odlomljeni podstavek prometne signalizacije, ki se je znašel na vozišču, za voznike ni bila nepredvidljiva ovira.

Pridruženi dokumenti:*

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/199 s spremembami.

8. Po takih dejanskih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je presodilo, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker vertikalna prometna signalizacija ni nevarna stvar, niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je v konkretnih okoliščinah primera pri vzdrževanju in izvajanju svoje dejavnosti ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo in prometna nezgoda ni v vzročni zvezi z njegovim (protipravnim) ravnanjem, pač pa posledica nepravilnega ravnanja tretje osebe (neznanega voznika, ki je poškodoval prometno signalizacijo) in nesrečnega naključja, na katerega je naletel tožnik in ki ga zavarovanec ob ustrezni skrbnosti ni mogel preprečiti. Po takih ugotovitvah je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju in o višini zahtevka ni odločalo.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

2Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami.

9. Odločitev je sprejeta ob pravilni uporabi 149. člena OZ ter prvega in drugega odstavka 131. člena OZ. Ni obremenjena z uveljavljanimi niti z drugimi procesnimi kršitvami iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Utemeljena je z zadostnimi razlogi o pravno relevantnih dejstvih glede odgovornosti zavarovanca tožene stranke, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ne najde napak in uradno upoštevnih kršitev postopka, bo odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 350. člena ZPP).