Jedro

Pri ugotavljanju izvenzakonske skupnosti je treba izhajati iz tega, da mora biti enaka vsebini zakonske skupnosti, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo. Tožnica ima s partnerjem skupnega otroka, zato se po 4. odstavku 10. člena ZUPJS domneva, da med njima obstaja zunajzakonska skupnost. Ker tožnica ni dokazala drugače, je toženec partnerja pri dodeljevanju denarne socialne pomoči in otroških dodatkov utemeljeno upošteval kot tožničinega družinskega člana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločbe št. ... z dne 4. 4. 2013, št. … z dne 20. 5. 2014, št. ... z dne 4. 4. 2014 in št. ... z dne 20. 5. 2014 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek ter sklenilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbe. Spor se nanaša na denarno socialno pomoč ter na višino otroškega dodatka. V zvezi s skupnostjo med tožnico in A.A. je prvostopenjsko sodišče štelo, da obstaja med navedenima izvenzakonska skupnost ter je tako potrebno A.A. pri dodeljevanju denarne socialne pomoči in otroških dodatkov upoštevati kot družinskega člana tožnice.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključki sodišča glede obstoja izvenzakonske skupnosti, saj je tožnica zaslišana kot stranka v postopku prepričljivo in podrobno opisala njuno bivanje v istem stanovanju in da razen tega, med njima ni drugih elementov izvenzakonske skupnosti, kar izhaja tudi iz poročila CSD B. z dne 30. 4. 2015. Nepravilno je stališče je sodišča, da če tožnica ne bi želela več živeti v skupnem stanovanju, bi sprožila ustrezne postopke in si življenje uredila drugače. Tožnica za kaj takšnega nima denarnih sredstev. To, da je tožnica pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije dne 20. 1. 2014 podala izjavo, da želi biti zavarovana kot družinski član, to je kot zunajzakonski partner A.A., je zgolj najenostavnejši način zagotovitve zdravstvenega zavarovanja in ne more biti odločilnega pomena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dveh dokončnih odločb tožene stranke. Z odločbo št. ... z dne 20. 5. 2014 je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo B. št. ... z dne 4. 4. 2014. S slednjo je prvostopenjski upravni organ odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. Z dokončno odločbo št. ... z dne 20. 5. 2014 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo B. št. ... z dne 4. 4. 2014. S slednjo je bilo odločeno, da je tožnica v času 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 za otroka C.C. upravičena do otroškega dodatka v skupni višini 97,73 EUR mesečno. V obeh primerih se ugovori tožnice nanašajo na to, da izvenzakonska skupnost med njo in A.A. ne obstaja.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, ZUPJS), kjer je v 10. členu določeno, da se pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana upoštevajo poleg vlagatelja še zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ter otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj, oziroma zakonec oziroma zunajzakonski partner dolžni preživljati. Po četrtem odstavku 10. člena ZUPJS se domneva, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na njen čas trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Skladno s petim odstavkom 10. člena ZUPJS pa lahko oseba izpodbija zakonsko domnevo obstoja zunajzakonske skupnosti, tako da dokazuje, da ne živi v zunajzakonski skupnosti.

7. Zunajzakonska skupnost je dlje časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenile zakonske zveze (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij; Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami, ZZZDR).

8. Tožnica vseskozi zatrjuje, da z A.A. ni živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR. Sodišče prve stopnje je njene navedbe dokazno preverilo in jim ni verjelo. Navedlo je izčrpne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj izvenzakonske skupnosti. Iz izvedenih dokazov, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, izhaja, da tožnica že vsaj od leta 2006 dalje živi z A.A. v istem stanovanju. Pritožbena navedba, da si bi tožnica stanovanjski problem uredila drugače, če bi za to imela denarna sredstva, pritožbeno sodišče ne prepriča, saj iz prikaza, kje vse je živela tožnica po letu 2006, izhaja, da je tožnica občasno živela drugje, pa se je vedno znova vračala k A.A. in z njim skupaj živela. Kljub izpovedi tožnice, da imata s partnerjem različne poglede na svet, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica kljub občasnih razhajanjih v pogledih na življenje, vztraja v skupnem življenju, v dalj časa trajajoči zvezi in s tem sprejema partnerja in upošteva njegove posebnosti in želje. Glede ekonomske skupnosti si delita stroške stanovanja, tožnica ima dostop do sredstev A.A. in tudi to, da je tožnica 21. 1. 2013 vložila zahtevek za prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje po izvenzakonskem partnerju A.A. določno kaže na obstoj izvenzakonske zveze.

9. Pri ugotavljanju izvenzakonske skupnosti je potrebno izhajati iz tega, da mora biti enaka vsebini zakonske skupnosti, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo. Tožnica tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem ni uspela dokazati, da pravna domneva iz četrtega odstavka 10. člena ZUPJS o obstoju izvenzakonske skupnosti, ne drži. 10. Tožnica ima z A.A. skupnega otroka. Tako obstaja po četrtem odstavku 10. člena ZUPJS domneva, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na njen čas trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožnica ni podala nobenih trditev ali predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je med tožnico in A.A. podana ovira, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna.

11. Skladno s petim odstavkom 10. člena ZUPJS lahko oseba izpodbija zakonsko domnevo obstoja zunajzakonske skupnosti tako, da dokazuje, da ne živi v zunajzakonski skupnosti. Tožnica je v dokaz, da ne živi več v zunajzakonski skupnosti ponudila le dokaz s svojim zaslišanjem in z zaslišanjem A.A., ki ga pa zaradi zdravstvenih razlogov ni bilo mogoče zaslišati. Pritožba se sklicuje na poročilu CSD B. z dne 30. 4. 2015, dano sodišču. Iz njega naj bi izhajalo, da med tožnico in A.A. ne obstaja izvenzakonska skupnost. Iz navedenega poročila, ki ga sodišče prve stopnje povzema v 7. točki obrazložitve, navedena trditev ne izhaja. Sodišče navedeno poročilo pravilno dokazno oceni (točka 10 obrazložitve) in pravilno zaključi, da iz dejanskega stanja kot ga navaja poročilo izhajajo elementi zunajzakonske skupnosti (dostop do pokojnine A.A. in pravica, da jo tožnica v celoti porabi; kljub občasnim odhodom drugam, se tožnica vedno znova vrača k partnerju v skupno življenje, itd.).

12. Vse ugotovljene okoliščine s strani prvostopenjskega sodišča potrjujejo namen tožnice, da živi v življenjski skupnosti z A.A., zato njene izpovedbe, da ne živi v življenjski skupnosti z njim, nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih. Dejstva namreč kažejo drugače. Tako dolgotrajna skupnost v istem stanovanju lahko traja le po volji obeh partnerjev. S strani tožnice ni bil zatrjevan niti ugotovljen noben razlog, ki bi kazal, da bi tožnica v tej skupnosti vztrajala proti svoji volji.

13. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, tožnica zakonske domneve obstoja zunajzakonske skupnosti ni uspela izpodbiti in je tako tožena stranka pri dodeljevanju denarne socialne pomoči in otroških dodatkov pravilno vštevala A.A. kot družinskega člana tožnice.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.