Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V upravnem izvršilnem postopku se ne more vložiti pritožba iz razlogov, ki se nanašajo na dokončno odločbo, izdano v rednem postopku.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2516/97-10 z dne 31.8.1999.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - v nadaljevanju ZUS) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota C. z dne 4.9.1996. S tem sklepom je navedeni prvostopni organ odločil, da mora gospodarska družba M.F. d.o.o. L. - sedaj tožeča stranka, plačati denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila zagrožena s sklepom o izvršbi z dne 27.10.1994, v roku 3 dni po vročitvi sklepa, sicer jo bo na stroške tožeče stranke po izteku tega roka za prostovoljno izpolnitev izterjal Davčni urad C., Izpostava C. Hkrati je bilo odločeno, da mora tožeča stranka prenehati z opravljanjem gostinske dejavnosti v gostinskem obratu O., Š. naslednji dan po prejemu sklepa, sicer bo opravljeno pečatenje naprav, opreme in vhodnih vrat gostinskega obrata. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 1. odstavka 278. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92 - ZUP/86) in 286. člena tega zakona. Med strankama je kot nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka začela z upravno izvršbo odločbe, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da preneha z opravljanjem gostinske dejavnosti v gostinskem obratu O., Š., ki jo opravlja brez dovoljenja in da ji je bilo zaradi tega, ker obveznosti po prej navedeni odločbi ni izpolnila, naloženo plačilo denarne kazni 100.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, da pa z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožeča stranka je začela opravljati gostinsko dejavnost, čeprav za to ni imela obratovalnega dovoljenja. Zato je bil ukrep tržnega inšpektorja, ki je tožeči stranki prepovedal opravljanje te dejavnosti, utemeljen v skladu z zakonom. Okoliščina, da si je med tem postopkom tožeča stranka že pridobila vsa potrebna soglasja in da je mogoče pričakovati, da bodo v najkrajšem času izvedena vsa dela, ki so potrebna, da bo lahko pridobila še zadnji manjkajoči pogoj za pridobitev obratovalnega dovoljenja, pa na izrečen ukrep nima nikakršnega vpliva, ne glede na to, da so bila ta soglasja po zatrjevanju tožeče stranke pridobljena pred izdajo izpodbijane odločbe. Tudi tožbena navedba, da dejavnost, ki jo opravlja, predstavlja za tožečo stranko edini vir dohodka in da bi izvršitev upravne odločbe dejansko pomenila onemogočanje poslovanja, kot tudi, da tožeča stranka ni imela nikakršnega vpliva na ravnanje upravnih organov, kdaj in kako bodo določena investicijska dela na rekonstrukciji ceste izvedena, ne more spremeniti dejstva, da je tožeča stranka začela z opravljanjem dejavnosti, čeprav za to ni imela ustreznega dovoljenja. Okoliščine oziroma dejstvo, da tožeča stranka sedaj izpolnjuje pogoje za pridobitev obratovalnega dovoljenja, pa lahko vplivajo le na nadaljnji postopek izvršitve upravne odločbe.
Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Prav okoliščine in dejstva, ki so nastala med upravnim postopkom, so tista, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje njenemu zahtevku moralo ugoditi. Če drugega ne, bi moralo sodišče odpraviti s tožbo izpodbijano odločbo zaradi povsem spremenjenih razmer. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je kršilo tako določbe ZUP/86, kot tudi materialnopravni predpis, ki ureja sporno vprašanje. Ker sodišče prve stopnje ni preverjalo njenih trditev in je štelo pasivnost tožene stranke kot pritrjevanje s tožbo izpodbijani odločbi, je zagrešilo tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča odločilo pravilno in na podlagi citiranih določb ZUP/86 (1. odstavek 278. člena in 286. člen). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se v upravnem izvršilnem postopku ne more vložiti pritožba iz razlogov, ki se nanašajo na dokočno odločbo, izdano v rednem postopku.
Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje zavrača tožbene navedbe tožeče stranke, ki jih ta ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, o tem, da bodo v najkrajšem času izvedena vsa dela, ki so potrebna, da bo lahko tožeča stranka pridobila še zadnji manjkajoči pogoj za pridobitev obratovalnega dovoljenja, da dejavnost, ki jo opravlja, predstavlja za tožečo stranko edini vir dohodka in da bi izvršitev upravne odločbe dejansko pomenila onemogočanje poslovanja, kot tudi, da tožeča stranka ni imela nikakršnega vpliva na ravnanje upravnih organov, kdaj in kako bodo določena investicijska dela na rekonstrukciji ceste izvedena, so utemeljeni. Te navedbe tožeče stranke namreč ne morejo spremeniti dejstva, da je tožeča stranka začela z opravljanjem dejavnosti, čeprav za to ni imela ustreznega dovoljenja. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z mnenjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da okoliščine, oziroma dejstvo, da tožeča stranka sedaj izpolnjuje pogoj za pridobitev obratovalnega dovoljenja, lahko vplivajo le na nadaljnji postopek izvršitve upravne odločbe.
Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).