Jedro

V primeru, če potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu, kljub podpisu pogodbe o zaposlitvi, nikoli ni bilo in delavec na tem delovnem mestu dela ni opravljal tudi kasneje (ob ukinitvi tega delovnega mesta), ni mogoče ugotoviti, da so potrebe po opravljanju določenega dela prenehale in da je podan utemeljen poslovni razlog.

Ni šlo za spremembo organizacije dela pri toženi stranki z ukinitvijo delovnega mesta sistemski inženir, ki bi pomenila prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela, saj tožnik po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni opravljal dela, ki je izhajalo iz opisa delovnega mesta sistemski inženir, ampak je dejansko opravljal delo tehnika serviserja. Tožena stranka ni izkazala, da je zaradi ekonomskih razlogov prenehala potreba po zaposlitvi na delovnem mestu tehnik serviser. Zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 14. 7. 2009, ki jo je tožena stranka vročila tožniku 15. 3. 2012, nezakonita in se razveljavi in da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo ter še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe pokliče nazaj na delo ter mu za obdobje od 15. 4. 2012 dalje obračuna bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto plače, ki so zmanjšane za naslednje neto zneske: - za april 2012 za znesek 415,80 EUR, - za vsak mesec, v obdobju od vključno maja 2012 do vključno novembra 2012, za znesek 733,65 EUR mesečno, - za december 2012 za znesek 734,64 EUR in - za januar 2013 za znesek 378,00 EUR ter mu izplača zamudne obresti od neto zneska, od naslednjega dne po zapadlosti posameznega neto zneska plače dalje do plačila, kot tudi ostale prejemke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bi jih tožnik prejel, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter ga prijaviti v matične evidenco ZPIZ za čas od 15. 4. 2012 dalje. V presežku (plačilo neto zneskov plač za obdobje od aprila 2012 do januarja 2013) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 13.500,00 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 469,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodba nezakonita in nepravilna, razen v delih, kjer jo tožena stranka izrecno priznava in se z zaključki sodišča prve stopnje strinja. V pritožbi navaja, da se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v dokaznem postopku in sicer z zaslišanjem priče A.A., zakonitega zastopnika tožene stranke in listinskimi dokazi uspela dokazati, da sta stranki pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "sistemski inženir" sklenili zgolj iz razloga, da so tožniku omogočili višjo plačo, kot je bila predpisana za delo in naloge "tehnika serviserja", ki jih je tožnik dejansko opravljal. Okoliščine, da je bil tožnik zadolžen za obračun storitev na segmentu pogodbe klicnega centra B. in občasna udeležba tožnika na konzorcijskih sestankih ter druga dela po navodilu nadrejene osebe, ne spreminjajo dokazne ocene, da je tožnik dejansko opravljal naloge tehnika serviserja. Zato je sodišče, v 13. točki obrazložitve sodbe, povsem nelogično zaključilo, da konkretna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2012 ni zakonita iz razloga, ker tožnik na delovnem mestu sistemski inženir nikoli ni delal, zaradi česar prenehanje potrebe po tem delu ne more predstavljati utemeljenega poslovnega razloga. Sodišče se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, sodba opr. št. VIII Ips 114/2012 in na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1339/2010, ki se nanašata na povsem drugačno dejansko stanje, ko je delodajalec poslovni razlog utemeljil na ukinitvi delovnega mesta, na katerem potreba po zaposlitvi nikoli ni obstajala, niti v času zaposlitve delavke ne. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo obstoječo sodno prakso. Tožena stranka nikoli ni trdila, da je do prenehanja pogodbenega sodelovanja prišlo zaradi prenehanja potreb po delovnem mestu sistemski inženir, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, nasprotno je zatrjevala, da je tožnik, ne glede na določila pogodbe o zaposlitvi, opravljal delo na delovnem mestu tehnik serviser, pri čemer se je prenehanje potrebe po delu, ki je bilo razlog dane odpovedi o zaposlitvi, nanašalo na delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal in ne na delovno mesto, ki je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku res odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2009, torej za delovno mesto sistemski inženir, ker drugače ni mogla ravnati, saj je to bila edina pogodba, ki je stranki zavezovala. Tožena stranka meni, da je bilo njeno ravnanje, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2009, ki je glasila na delovno mesto sistemski inženir, s pojasnilom, da ne obstaja potreba po delu, ki ga tožnik opravlja, pravilno in zakonito. Tožena stranka je pri tem zadostila vsem predpisanim standardom, ki jih določa ZDR v 83. in 89. členu. Tožniku je iz poslovnega razloga odpovedala edino veljavno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je poslovni razlog utemeljila na prenehanju dela in nalog delovnega mesta, ki ga je tožnik dejansko zasedal. Tožena stranka meni, da je v postopku uspela izkazati, katero zaposlitev je tožnik dejansko opravljal, hkrati pa tudi poslovni razlog, ki je terjal uvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je pri tem v celoti sledila sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, v sodbi opr. št. VIII Ips 224/2012, saj iz odločitve Vrhovnega sodišča RS izhaja, da pri presoji odločitve o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu delavca ni odločilen le zgolj pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi, temveč je potrebno presojati in dokazovati, katera so bila dela, ki jih je posamezni delavec dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo njene zahteve, da odšteje znesek že plačane odpravnine v primeru, če bi zahtevku tožnika ugodilo. Sodišče je napačno zaključilo, da zneska v višini 1.757,70 EUR, bruto pri zmanjšanju tožbenega zahtevka ni upoštevalo, ker tožena stranka ni podala pobotnega ugovora. Glede na navedeno tožena stranka pristojnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oz. sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je osnovni pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dejstvo, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela delavca, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji s pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). V skladu z 82. členom ZDR je v tem primeru dokazno breme na strani delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 15. 3. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2009 iz poslovnega razloga in v obrazložitvi navedla, da mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi za sistemskega inženirja, zaradi pomanjkanja dela pri delodajalca in posledično nastalega razloga za prenehanje potreb po delu delavca v oddelku. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu sistemski inženir, ki se je uporabljala od 1. 8. 2009 dalje, zaradi prenehanja potrebe po delu delavca na tem delovnem mestu. Hkrati pa je tožena stranka tudi dokazala, da tožnik ni opravljal dela na delovnem mestu sistemski inženir in je bila za to delovno mesto sklenjena pogodba o zaposlitvi izključno iz razloga, da je tožena stranka tožnika lahko umestila v 23. plačni razred in mu zagotovila višjo plačo, sicer pa je tožnik odpravljal delo tehnika serviserja in da mu je bil nadrejen delavec A.A., ki je bil pri toženi stranki vodja servisa in vzdrževanja. Tudi direktor tožene stranke je potrdil, da je tožnik opravljal naloge po opisu delovnega mesta tehnik serviser in zato je sodišče, na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika in priče A.A., pravilno zaključilo, da je tožnik s toženo stranko sicer formalno sklenil pogodbo o zaposlitvi za sistemskega inženirja zaradi zagotovitve višje plače, sicer pa je pri toženi stranki, v celotnem obdobju trajanja delovnega razmerja, opravljal delo tehnika serviserja.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilo zaključilo, da dejanske potrebe po delu delavca pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sistemski inženir, ni bilo že vse od nastopa dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2009, zato potreba po konkretnem delu tudi ni prenehala. Tožena stranka pa ni trdila, da je prenehala potreba po delu delavca na delovnem mestu tehnik serviser. Ker pa je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sistemski inženir, tožnik pa je dejansko opravljal delo tehnika serviserja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni bilo utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj ni prenehala potreba po delu, ki ga je tožnik dejansko opravljal (tehnik serviser). Pri tem se je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 114/2012 z dne 3. 12. 2012, ki je zapisalo, da v primeru, če potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu kljub podpisu pogodbe o zaposlitvi nikoli ni bilo in delavec na tem delovnem mestu dela ni opravljal tudi kasneje (ob ukinitvi tega delovnega mesta), ni mogoče ugotoviti, da so potrebe po opravljanju določenega dela prenehale in da je podan utemeljen poslovni razlog. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS tudi v sodbah VIII Ips 205/2010 z dne 3. 10. 2011, VIII Ips 222/2012 z dne 8. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da ni šlo za spremembo organizacije dela pri toženi stranki z ukinitvijo delovnega mesta sistemski inženir, ki bi pomenila prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela, saj tožnik po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni opravljal dela, ki je izhajalo tudi iz opisa delovnega mesta, temveč je opravljal delo tehnika serviserja, za katerega pa tožena stranka ni izkazala, da je zaradi ekonomskih razlogov prenehala potreba po zaposlitvi na delovnem mestu tehnik serviser. Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama, čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe po 47. členu ZDR, vendar to ne vpliva na obstoj in veljavnost takšne pogodbe (15. člen ZDR). Zato tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožena stranka potrebovala opravljanje dela tožnika le z upoštevanjem opisa delovnega mesta, ki je veljal za odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Očitno je namreč že pred tem potrebovala opravljanje del, ki jih je tožnik tudi opravljal (ne glede na formalno sklenjeno pogodbo) in za delo tehnika serviserja je pri toženi stranki še vedno podana potreba po opravljanju tega dela.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zahtevo tožene stranke v primeru, da v kolikor bo ugodilo zahtevku tožnika, da naj s strani tožene stranke že plačano odpravnino, upošteva pri reparaciji in znesek odšteje od prisojenih zneskov nadomestil plače. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da zneskov, ki so bili plačani na račun odpravnine oziroma odškodnine, namesto odpovednega roka, ni mogoče (ob ugotovitvi, da so plačani neupravičeno, ker odpoved ni zakonita) šteti kot plačilo na račun reparacije in jih nato, od prisojenih zneskov nadomestila plače, enostavno odšteti (sodba VDSS v zadevi Pdp 734/2012 z dne 22. 10. 2012). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v kolikor je zaradi ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kasneje odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine oziroma odškodnine za čas odpovednega roka, navedeno pomeni, da lahko delodajalec uspešno zahtevka že plačane zneska nazaj na podlagi 190. člena OZ, vendar pa bi morala tožena stranka v ta namen postaviti pobotni ugovor oziroma vložiti nasprotno tožbo in ne zadošča, da le predlaga, da se plačana odpravnina odšteje od plačil na račun reparacije.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredelilo.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, bistvene kršitve določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pa v obravnavani zadevi niso podane, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.